Petek, 19. 4. 2019, 4.00
5 let, 6 mesecev
Urbani portreti
Samo Rugelj: Trdo delaj, pogosto se smej in drži besedo!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,93
Tega je svojo hčerko učil oče. Ime mu je bilo Fraser, Fraser Robinson. Delal je kot javni uslužbenec in več kot 20 let skrbel za kotle v čistilni napravi ob nekem jezeru. Tudi ko je zaradi multiple skleroze vse teže hodil, ni niti en dan izostal z dela.
Medtem pa je njegova hčerka sanjala, da bo odrasla, imela psa, hišo s stopnicami v dveh nadstropjih za družino in avto s štirimi vrati. Ljudem je pripovedovala, da bo pediatrinja, saj je ugotovila, da je to odgovor, ki ga odrasli radi slišijo od otrok in veselo vzklikajo: "O, zdravnica. Kako dobra izbira!"
Kasneje je bila temnopolta študentka iz delavskega razreda na večinoma belski fakulteti. Postala je odvetnica, bila je podpredsednica upravnega odbora bolnišnice in direktorica neprofitne organizacije, ki pomaga mladim pri ustvarjanju delovne kariere. Pogosto je bila edina ženska pa tudi edina temnopolta v najrazličnejših sobah in dvoranah. Bila je nevesta, neizkušena nova mama in od žalosti strta hči, ko ji je umrl oče.
Sedaj ji je v slovenščini pri založbi Učila izšla biografija, ki velja za lani najbolj prodajano knjigo na Zahodu, čeprav je izšla ob koncu lanskega leta, sredi novembra 2018. Po eni strani presenetljivo, po drugi pa tudi ne: gre namreč za nekdanjo prvo damo Amerike, Michelle Obama, ki je popisala svoje življenje v knjigi z naslovom Moja zgodba.
Biografija Michelle Obama – predzgodba
Ko sem se lani spomladi sprehajal po londonskem knjižnem sejmu, so bile v ospredju knjige bivših ameriških predsednikov oziroma njihovih žena. Bill Clinton se je povezal z Jamesom Pattersonom, avtorjem cele serije kriminalnih uspešnic in skupaj sta spisala srhljivko z naslovom Kje je predsednik (The President is Missing). Ta je potem poleti kraljevala na knjižnih policah po vsem anglosaškem svetu pa tudi na oddelkih s tujimi knjigami pri nas. Letos poleti izide tudi v slovenščini pri Mladinski knjigi.
Drugi dve najbolj izpostavljeni knjigi pa sta pripadli najbolj svežemu nekdanjemu predsedniškemu paru: šlo je za biografiji Michelle in Baracka Obame. To sta bili knjigi, ki sta že pred izidom posegli po finančnih presežnikih in pokazali, kako zelo založniki verjamejo v politične teme v knjižnih oblikah.
Najvišji honorar za predsedniške spomine
Knjižni spomini bivših ameriških predsednikov so na splošno dela, ki dobijo veliko pozornosti in gredo v knjižnem formatu relativno dobro v promet. Bill Clinton, ki je bil ameriški predsednik pred Barrackom Obamo in Georgeem W. Bushem, je za svoje spomine z naslovom Moje življenje (My Life), ki so izšli leta 2004, dobil 15 milijonov dolarjev avansa, šlo pa je sicer za kar 1000-stransko knjigo. Njegova žena Hillary je nekaj let kasneje dobila dobrih 11 milijonov dolarjev za svoje spomine z naslovom Težke odločitve (Hard Choices, pri nas imamo prevedeno njeno prejšnjo biografijo z naslovom Živa zgodba). Glede na to, da sta bila zakonca Obama prvi afroameriški par v Beli hiši in da sta veljala za človeka, ki sta v Belo hišo prišla iz relativno običajnega ameriškega življenja, je bilo pričakovati, da bo povpraševanje po njunih spominih še večje.
Bill Clinton, ki je bil ameriški predsednik pred Barrackom Obamo in Georgeem W. Bushem, je za svoje spomine z naslovom Moje življenje (My Life), ki so izšli leta 2004, dobil 15 milijonov dolarjev avansa, šlo pa je sicer za kar 1000-stransko knjigo.
Vendar pa nihče ni pričakoval, da bosta za svoji knjigi dobila doslej daleč največji predsedniški predujem, ki je bil kadarkoli ponujen. Za posamični knjigi obeh je največja svetovna knjižna založba Penguin Random House predsedniškima zakoncema ponudila nič manj kot 65 milijonov dolarjev, kar je zastrašujoča vsota, ob kateri se je marsikdo vprašal, ali jo je sploh možno pokriti s prodajo knjig po vsem svetu.
Pričakovanja ob napovedanem izidu spominov Michelle Obama konec leta 2018 so bila tako ogromna.
Najbolj prodajana knjiga lani na Zahodu
Kmalu po izidu pa je postalo jasno, da bo Moja zgodba postala neobičajno dobro prodajana knjiga. Že samo v prvem dnevu so prodali več kot 700 tisoč izvodov knjige (kar bi, preračunano na število prebivalcev, v Sloveniji ekvivalentno pomenilo skoraj pet tisoč prodanih izvodov), v prvem tednu pa je bilo prodanih kar 1,5 milijona izvodov knjige (ali, v slovenskem merilu, skoraj deset tisoč knjig). Po samo dveh tednih v knjigarnah je Moja zgodba postala najbolj prodajana knjiga tega leta v Ameriki.
Seveda je pri tem pomagalo tudi to, da jo je v svoj knjižni klub postavila tudi televizijska voditeljica Oprah Winfrey. Ameriški uspeh se je začel valiti naprej po svetu, vse do naših krajev, in do konca marca 2019 je bilo po vsem svetu prodano več kot deset milijonov izvodov Moje zgodbe.
Hja, to bo velik izziv tudi za prihajajoče spomine Baracka Obame (datum izida še ni napovedan).
Postavlja se vprašanje: zakaj se je Michellina zgodba dotaknila toliko ljudi?
Iskrenost brez pretvarjanja
Pri knjigi, ki jo izda največja svetovna založba in pri kateri je angažirano ogromno ljudi (Michelle Obama je pri pisanju najbolj pomagala Sara Corbett, novinarka New York Timesa), je seveda težko govoriti o tem, da je knjiga pristno iskrena, a po odzivih bralcev (na portalu Goodreads ima knjiga povprečno oceno kar 4,6) lahko zaključimo, da ji priznavajo ravno to.
Knjiga je spretno razdeljena na tri dele, ki imajo tudi v slovenščini rastoči pomen, saj je prvemu delu naslov Postajam, drugemu Postajava, tretjemu pa Postajamo (tako družina kot njihova vloga v sodobni zgodovini Amerike in naroda), v njej pa avtorica že na začetku zelo jasno vzpostavi svojo pozicijo in odnos do položaja žene človeka, ki je postal ameriški predsednik. Sama namreč pravi, da je v javno življenje vstopila dokaj nejevoljno in ob tem doživela marsikaj. Po eni strani so jo poveličevali kot najvplivnejšo žensko na svetu, po drugi pa rušili kot "jezno temnopolto žensko", pri čemer je svoje kritike zmeraj želela vprašati, kateri del tega izraza jim največ pomeni – "jezna", "temnopolta" ali "ženska". Smehljala se je pred fotoaparati z ljudmi, ki so grozno žalili njenega moža, obenem pa želeli imeti z njim uokvirjen spominek za polico nad kaminom. Zbirala je finančna sredstva v domovih, ki so bili še najbolj podobni umetnostnim muzejem, v kopalnicah pa imeli kopalne kadi iz dragih kamnov, hkrati pa je obiskovala družine, ki so po divjanju orkana Katrina izgubile skoraj vse in so bili veseli, če so imeli delujoč štedilnik.
Michelle Obama v knjigi prostodušno priznava, da je življenje v Beli hiši sicer razkošno, vendar tudi utesnjujoče. Če se je tam želela sprehoditi na teraso z imenom Trumanov balkon, je morala o tem najprej obvestiti varnostno službo, da je ta poprej zaprla tisti del ulice, s katerega se je videlo na teraso, in spravila turiste od tam, vse skupaj pa je trajalo toliko časa, da se je temu raje odpovedovala in ždela v hiši.
Podobno je bilo, ko jo je Barack štiri mesece po nastopu predsedniške službe prvič povabil na večerjo in zmenek, kar je bil prej ritual, ki sta ga prakticirala vsa leta zakona. Tedaj pa, bila sta v New Yorku, jo je peklila vest, da so morali zaradi njune večerje v sicer prijetni restavraciji v soboto zvečer zapreti pol ulic na Manhattnu, mimo katerih sta se peljala, gostje v restavraciji pa so si morali prav prizadevati, da niso zijali vanju, ko sta šla mimo. Šlo je za čisto običajno večerjo, vendar onadva nista bila več običajna človeka.
Prva temnopolta prva dama si je tako oba mandata prizadevala živeti brez pretvarjanja, osebno moč in tudi svoj glas pa ves čas usmerjati proti višjim ciljem. Vse to je trajalo do 20. januarja 2017, ko sta zakonca Obama zadnjič odšla iz Bele hiše. Vanjo sta vstopila Melania in Donald Trump.
Vprašanje je, ali bomo kdaj dobili tudi njune spomine.
