Sobota, 3. 5. 2025, 4.00
6 ur, 56 minut
Nika Kovač: Vsak dan je 8. marec, razen za 1. maj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,20
Za mojo mami Mojco, babi Vero in dedija Nika sta bila vedno najpomembnejša praznika 1. maj in 8. marec. Praznik dela in dan žensk. Ta dva dneva sta v naši družini pomenila več kot le spomin – pomenila sta solidarnost in dostojanstvo, pomenila sta boj, pomenila sta ponos na ljudi, ki se niso nikoli pustili utišati. Ki so vedno verjeli, da je svet mogoče spreminjati na bolje – in da ga je treba spreminjati skupaj.
Zame to nista bila le dneva, ko praznujemo preteklost, temveč dneva, ki izrišeta, kakšna bi lahko bila prihodnost, če bi skupnost temeljila na pravičnosti, enakosti in solidarnosti, na pravni in socialni državi.
Dva praznika, en boj
Zgodovina teh dveh praznikov je zgodovina upora. Mednarodni dan žensk, ki ga praznujemo 8. marca, je dan spomina na delavke, ki so zahtevale volilno pravico ter delavske in socialne pravice. Nič od tega, kar imamo danes, ni bilo podarjeno in ni pripadlo samoumevno – bilo je izborjeno. Tudi praznovanje 1. maja je povezano z uporom. Leta 1886 so delavke in delavci v Chicagu na protestih zahtevali osemurni delovnik. Oblast je proteste nasilno zatrla, številni voditelji gibanja so bili aretirani, zaprti, nekateri so izgubili življenja. Pravica do osemurnega delavnika je bila postopno priborjena v desetletjih, ki so sledila, a zavedati se je treba, da pravice niso stalnica, da jih lažje izgubimo kot ponovno uveljavljamo. Zato praznik, ki ga praznujemo po vsem svetu. V spomin in opomin. Oba praznika pa povezuje upor proti izkoriščanju telesa – delavskega, ženskega, prekarnega, nevidnega telesa. Telesa, ki ustvarja, a ne odloča. Zato 8. marec in 1. maj nista nepovezana praznika. Sta zgodovinsko prepletena in politično neločljiva.
Svoboda odločanja kot razredna, ekonomska in politična pravica
S prijateljicami in sodelavkami smo se 1. maja odpravile proti Dunaju, ker je bila kampanja Moj glas, moja odločitev (My Voice, My Choice) Inštituta 8. marec prepoznana in nominirana za nagrado za inovativne socialne projekte SozialMarie. Na poti sem razmišljala o tem, kako zelo sta oba praznika kot ideja še vedno živa. Oba govorita o delu. O telesu. O svobodi. O vprašanju, kdo odloča o življenju drugih. Pravica do dostojnega dela in pravica do odločanja o lastnem telesu sta neločljivo povezani. Odgovarjata na iste strukture moči. Čeprav je odločitev o umetni prekinitvi nosečnosti vedno osebna odločitev ženske same. Vprašanje zagotavljanja pravice do osebnega odločanja o umetni prekinitvi nosečnosti pa ni bila nikoli samo osebna, intimna tema, je javna, politična in razredna tema.
Več kot 20 milijonov žensk v Evropi nima zagotovljenega dostopa do varnega splava. Na Poljskem ženske zaradi restriktivne zakonodaje o splavu v bolnišnicah umirajo. Na Malti grozi ženskam, ki umetno prekinejo nosečnost, zaporna kazen. V Italiji več kot 60 odstotkov zdravnikov uveljavlja ugovor vesti. S podobnimi problemi se srečujejo ženske v Avstriji in na Hrvaškem, če omenim samo sosednje države. V državah, kjer lahko ženske zakonito prekinejo nosečnost, je splav pogosto težje dostopen za tiste, ki nimajo denarja. Denimo v Avstriji, kjer je plačljiv, lahko plačilo znese tudi do 900 evrov. Pravica do varnega splava in zagotavljanje možnosti zanj je zagotovilo varnosti, zdravja žensk in socialne države. Brez tega je vse le prazna obljuba.
Evropska skupna prizadevanja, ki so se začela v Sloveniji
Kampanja My Voice, My Choice, ki se je začela v Sloveniji, je ena največjih evropskih državljanskih pobud doslej. Povezala je več kot 300 organizacij iz vseh 27 držav članic EU, v njej sodeluje več kot dva tisoč prostovoljk in prostovoljcev. V enem letu smo zbrali več kot 1.215.000 podpisov in s tem jasno sporočili, da je pravica do varne umetne prekinitve nosečnosti evropska pravica, ki mora biti v EU zagotovljena in vsem dostopna.
Pobuda predlaga vzpostavitev evropskega mehanizma, ki bi zagotavljal dostop do varne prekinitve nosečnosti za vse, tudi za tiste, ki živijo v državah, kjer je splav z zakonom prepovedan in/ali nedostopen. S tem bi EU ne le simbolno, ampak tudi praktično podprla pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Po prvomajskih praznikih bodo v državah začeli preverjati podpise podpore. V prihodnjih mesecih bo predlog rešitve obravnavala Evropska komisija, v Evropskem parlamentu bo potekala javna obravnava predloga. Evropska zgodovina je v tej zvezi zagotovo na prelomni točki.
Prazniki prihodnosti
Zato 1. maja ne premišljujem o preteklosti, temveč o tem, kakšna bo naša prihodnost. Premišljujem o vseh, ki so stali z obrazci na ulicah in pomagali zbirati podpise. Na babice v nemških vaseh, študentke na Malti, na ljudi, ki so zbirali podpise v dežju, mrazu in soncu … Mislim na 1,2 milijona ljudi, ki so jasno sporočili, da je ta pravica za njih pomembna. Na skupnost, ki se ni zgodila sama od sebe – temveč je bila zgrajena z dejanji, z neštetimi malimi sporočili: "da, podpišem", "da, lahko pomagam", "da, to je tudi moj boj".
Delavske pravice in reproduktivne pravice niso različna poglavja. So del iste knjige. In če se moramo česa naučiti iz zgodovine obeh praznikov, je to, da nam nič ni bilo podarjeno, da v družbi nobena pravica ni samoumevna. Vse je bilo izborjeno. Za mami. Za dedija. Za babi. Za vse, ki so nas učili, da je pravična, solidarna in vključujoča družba vredna boja in skupnih prizadevanj. Da tiste in tisti, ki bodo prišli za nami, ne bodo le dediči preteklih bojev, da bodo dediči ohranjenih in zagotovljenih temeljnih pravic ljudi kot človeških bitij. Naj bo vsak dan 8. marec, tudi za 1. maj, in naj bo vsak dan 1. maj, tudi za 8. marec.
