Petek, 8. 2. 2019, 9.42
5 let, 2 meseca
Kolumna
Samo Rugelj: Javno debatiranje nekoč in danes
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,58
1
Javne debate so postale divje in primitivno prerivanje z besedami in žaljivkami, v katerem ni več pomembno, kaj se izreče, temveč samo to, kako izvirno nesramnost si je kdo izmislil. Twitter, Facebook, Instagram, spletni komentarji pod spletnimi članki, komentiranje izjav ljudi pri televizijskih oddajah v realnem času itn. so postali teren, ki ga trenutno ni mogoče niti ustrezno kontrolirati, kaj šele umiriti.
V zadnjih tednih je Slovenijo streslo nekaj medijskih viharjev, od plagiatorstva do nasilnega vedenja v javni upravi, raven komunikacije pod članki, na družbenih omrežjih itn. pa je udarila ob novo civilizacijsko dno v načinu, kako izraziti svoje (ne)strinjanje. A to je samo vrh ledene gore.
Javno sporazumevanje in izražanje svojega mnenja ter negiranje drugačnega stališča so v zadnjem obdobju res zapustili območje civiliziranosti in se spustili na raven, na kateri izgubljajo svoj smisel. Prepogosto gre samo za ''mimogredno'' rohnenje brez prave vsebine, zato je tisti, ki piše ali je kako drugače javno aktiven, vse bolj primoran, da preprosto ignorira (anonimna) mnenja, saj ta večinoma nimajo nobene resnejše argumentacijske podlage.
Tako sem se spomnil, kako je bilo takrat, ko sem bil sam pred več kot dvema desetletjema udeležen v prvih javnih soočenjih mnenj. Morda je prav ob kulturnem prazniku smotrn krajši razmislek o tem, kako zelo se je v tem času spremenila raven kulture medijskega komuniciranja in javnega debatiranja.
Javno debatiranje v prejšnjem tisočletju
V drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja, ko sem začel pisati za različne medije, med drugim za Delo, sem v svojih člankih o slovenskih filmih (ja, to so bili časi, ko so v Sloveniji nastajale takšne in drugačne filmske ''mojstrovine'') hitro udaril ob mnenja drugače mislečih. To se je v nadaljevanju pogosto odražalo tudi v javnih polemikah.
Dinamika je bila običajna, skoraj predvidljiva. Ko sem za Delovo Sobotno prilogo napisal kakšen odločnejši in kritičen članek o slovenski kinematografiji in njenih takratnih nesmislih, sem v naslednjih sobotah lahko pričakoval krajše ali tudi precej dolge kritične odmeve in replike na svoje pisanje.
Seveda ob tem, kako je po mnenju nekoga drugega nekdo to in ono napisal ali ravnal narobe, človek ne more ostati povsem ravnodušen, sploh če vse skupaj jemlje osebno in je prepričan, da je to, kar je spisal/ustvaril sam, resnično prav. Zato sem marsikdaj moral braniti svoja stališča, ki jih je kritik na drugi strani s svojimi replikami tako ali drugače skušal izpodbiti.
"Seveda ob tem, kako je po mnenju nekoga drugega nekdo to in ono napisal ali ravnal narobe, človek ne more ostati povsem ravnodušen, sploh če vse skupaj jemlje osebno in je prepričan, da je to, kar je spisal/ustvaril sam, resnično prav."
Kaj pa so bile takrat bistvene lastnosti takega dopisovanja in prepričevanja o svojem prav? Navedem lahko pet značilnosti konstruktivne korespondence med drugače mislečimi:
1. Poznanost. Prva je bila ta, da si vedel, kdo je tvoj kritik/odpisovalec na drugi strani. Šlo je za osebo z imenom in priimkom, včasih še z navedbo poklica in funkcije, ki jo ima, iz česar je (do neke mere) izhajala tudi kompetentnost zapisanega. Če ti je odgovor na denimo filmski članek napisal predavatelj na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je imela teža zapisanega drugačen pomen, kot če bi odgovor napisal neki mimoidoči, ki samo občasno hodi v kino in s problematiko nima konkretne povezave, niti ne pozna ozadja. Napisati in poslati odgovor pa je v tistih (predinternetnih) časih pomenilo tudi to, da je urednik pisem bralcev včasih tudi preveril, kdo je avtor zapisa, ga poklical po telefonu, preveril identiteto itn.
2. Uredniška roka. Druga značilnost tega dopisovanja in kritične izmenjave mnenj je bila uredniška roka, ki je bila prisotna tudi pri objavi komentarja ali replike. Seveda ni šlo za klasično urednikovanje, torej predelovanja besedil ipd., vendar pa je urednik pisem bralcev poskrbel, da je imel odgovor rep in glavo, da ni bil predolg glede na to, kaj je komentiral, in glede na prejšnjo repliko. Urednik je skrbel tudi za to, da je debato približeval koncu, kar pomeni, da sta se morala dopisovalca osredotočati na bistveno, da se torej nista preveč oddaljila od osnovne teme in da seveda nista bila osebno žaljiva. Poleg vsega tega pa je bil urednik pisem bralcev tudi prvi bralec odgovora, česar se je dopisovalec zavedal in je že temu prilagodil ton in dikcijo svojega pisanja.
3. Čas. Tretja značilnost tega procesa je bil čas. Sobotna pisma bralcev so bila na sporedu ob sobotah in tako si repliko na svoj članek dobil teden, dva ali celo tri po tem, ko je izšel v redni prilogi. Ko si prebral kritiko svojega članka, si si lahko vzel nekaj dni, tudi en teden, da si premislil, ali je replika takšna, da sploh terja odgovor. Če si se odločil in odgovoril na repliko, je potem spet trajalo do naslednje sobote, da je tvoj dopisovalec prebral, kar si zapisal, in se potem odločil, ali si bo dopisoval naprej. To trajanje, ta čas do objave, je pogosto pripeljal tudi do tega, da so se sprva razgrete glave ohladile že same po sebi, zaradi česar se je marsikatera debata zaključila že naravno.
4. Tehnologija. Pošiljanje svojih mnenj v pisma bralcev je včasih terjalo tudi določen dodaten angažma. Treba se je bilo usesti za računalnik, napisati nekaj uvodnih ''tehnikalij'' z upoštevanjem osnovnega bontona pisanja pisem, oblikovati besedilo, potem poiskati naslov, kamor je bilo treba poslati napisano …. Pred 20 leti je bilo to treba narediti s pravo pisemsko kuverto, včasih je šlo po faksu, če si ga imel. Ves ta proces je zahteval določen vložek energije, zaradi česar je marsikdo odnehal že v tej fazi – preprosto se mu ni dalo vložiti dovolj časa in energije, da bi javno povedal svoje mnenje. Veliko hrupa je tako izzvenelo, še preden je sploh nastal.
5. Raven komunikacije. Potem je bila tu še peta značilnost teh besedil: napisana so bila na spodobni človeški ravni, ni šlo za žaljenje in blatenje vsevprek itn. Raven sporazumevanja in (četudi) kritične izmenjave mnenj je bila tako – čeprav so bili včasih seveda tudi prisotni udarci pod pasom – precej visoka.
Kaj je vse to skupaj pomenilo pod črto? Preprosto to, da so bile te (sicer kritične) izmenjave mnenj nekaj, kar je še imelo vsaj neko vrednost, in so do neke mere, tudi zato ker so potekale na kulturni ravni in bile vsaj približno resno izvedene in argumentirane, tudi vplivale na dopisovalce in morda kdaj celo spremenile njihovo mnenje.
"S pojavom spletnih medijev in portalov v tretjem tisočletju so javne debate in kritike počasi mutirale na poprej nepredstavljivo raven. Prvi žebelj v krsto dostojnega komuniciranja je gotovo zabila možnost anonimnega kritiziranja avtorskega mnenja in podpisanih člankov."
Potem pa je prišel internet …
S pojavom spletnih medijev in portalov v tretjem tisočletju so javne debate in kritike počasi mutirale na poprej nepredstavljivo raven. Prvi žebelj v krsto dostojnega komuniciranja je gotovo zabila možnost anonimnega kritiziranja avtorskega mnenja in podpisanih člankov. Spletni mediji so se v želji po interakciji z bralci podali na spolzko pot omogočanja komentiranja komurkoli, ki je lahko napisal karkoli.
Potem so bili zabiti še drugi žeblji: pet zgoraj omenjenih temeljnih principov javnega soočanja mnenj, torej, a) vedenje, za koga gre pri dopisovanju, skupaj z njegovo poklicno funkcijo in pedigrejem na obravnavanem področju, b) uredniška roka, ki je usmerjala vse skupaj in skrbela za raven in potek komunikacije, c) čas, č) tehnologija ter posledično d) raven komunikacije ter smisel same debate, se je v medijski krajini povsem spremenilo. V času spletnega komuniciranja lahko marsikdo marsikje odreagira a) anonimno, b) takoj, c) brez uredniškega vmesnika, č) na tehnično preprost način ter d) brez upoštevanja človeškega bontona.
Posledice so jasne
Javne debate so postale divje in primitivno prerivanje z besedami in žaljivkami, v katerih ni več pomembno, kaj se izreče, temveč zgolj to, kako izvirno nesramnost si je kdo izmislil. Twitter, Facebook, Instagram, spletni komentarji pod spletnimi članki, komentiranje izjav ljudi pri televizijskih oddajah v realnem času itn. so postali teren, ki ga trenutno ni mogoče niti ustrezno kontrolirati, kaj šele umiriti. Dosedanji poskusi, da se moraš za komentiranje pod članki registrirati ali se prijaviti s Facebook računom ipd., se tudi niso izkazali za dovolj ustrezno sito.
Še več; v zadnjem času opažam, da ima to primitivno anonimno komuniciranje še nove negativne povratne učinke. Podobne nespodobne retorike so se namreč navzeli tudi ljudje z izpričano javno prezenco, ki pa posegajo po vse bolj ofenzivnem in podlem retoričnem arzenalu.
Kam to pelje? Nikamor – to je pot naravnost v podivjano družbo.
Zato je po mojem mnenju nujno, da se ob kulturnem prazniku kot posamezniki pred lastnim odzivanjem na neko dogajanje ravnamo po ''Sokratovem pravilu treh sit ali treh filtrov'': resnice, dobrote in koristnosti, o katerih marsikje učijo že otroke v vrtcu:
- Je to, kar želite komentirati, resnično, ste to preverili?
- Je to, o čemer se debatira, prijazno in pošteno do vpletenega?
- Je res nujno oziroma koristno, da se sploh vključimo v to debato?
Če namreč niste prepričani, da je tisto, o čemer bi začeli debatirati, resnično, če ni prijazno do vpletenega in če res ni nujno, da se ukvarjate s tem, potem s tem raje ne obremenjujte niti sebe niti drugih.
Veliko kulturne debate vam želim v tem kulturnem koncu tedna!
1