Petek, 15. 6. 2018, 0.01
5 let, 9 mesecev
Urbani portreti
Samo Rugelj: Katerega Slovenca dati mladim za zgled
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,40
6
Poletje je za naslednjim vogalom, pouk v šolah se je tako rekoč že končal, nove generacije učencev v devetem razredu, dijakov v četrtem letniku in študentov na fakultetah pa zapuščajo klopi svojih dosedanjih izobraževalnih inštitucij in pred njimi je novo življenjsko obdobje. Nekateri s tem poletjem vstopajo v zadnje brezskrbne počitnice, saj se bo potem (tudi) zanje začelo pravo življenje v resničnem svetu.
V tujini, denimo v Veliki Britaniji in ZDA, šole in fakultete te prelomnice izkoristijo tudi za to, da na zaključno slovesnost povabijo kakšno znano osebnost, da bi s svojim govorom in zgledom navdihnila mlade na prihodnji življenjski poti.
Povabljenci so raznovrstni, pogosto so tudi precej nekonvencionalni, za seboj imajo neobičajno in živopisno življenje, kot po pravilu polno padcev in vzponov.
Priprava takih govorov nastopajočim pogosto vzame veliko časa, a rezultat so navdihujoči govori, ki na izviren način postrežejo s starimi modrostmi ali pa celo z nečim novim, zato se nemalokrat zapišejo v šolsko izročilo.
Če so posneti, lahko v teh časih postanejo tudi viralni ter s svojim dosegom sežejo daleč onkraj šole, na kateri so bili izvirno izvedeni.
Nekateri od teh govorov pa pristanejo tudi v knjigah, pravzaprav bolj v knjižicah, ki jih v knjigarnah najdete med preostalimi knjigami na pultih za inspiracijo mladih, ki so pravkar zaključili šolanje.
Sprehajal sem se po glavni ulici ameriškega alpskega mesta Telluride v Coloradu, ko sem v knjigarni z duhovitim imenom Med platnicami (Between the Covers) zagledal vijoličasto knjižico pisatelja in filmarja z naslovom Delajte težave (Make Troubles).
Spomnil sem se, da sem nekje že slišal za njegov govor, ki ga je imel pred nekaj leti za diplomante ene od šol za oblikovanje. Stopil sem v knjigarno in vzel knjižico v roke.
Vstajajte zgodaj in delajte zase!
"Vsekakor sem več kot primeren govornik na današnji slavnostni prireditvi," je svoj govor (in tudi knjigo) začel John Waters (1946), kontroverzni pisatelj in filmski režiser ter scenarist, morda najbolj znan po svojih filmih Rožnati plamenci in Lak za lase, ki je prerasel v muzikal, ki ga dolga leta po nastanku še vedno izvajajo po številnih ameriških šolah, saj gre za svojevrstno odo sprejemanju drugačnosti.
"S srednje šole sem bil suspendiran, potem pa so me zaradi škandala z marihuano vrgli tudi s kolidža. Znan sem bil po svojih smešnih oblačilih," je nadaljeval Waters.
"In po tem, da sem si svojo umetniško kariero zgradil z negativnimi kritikami. Ne glede na to pa mi je uspelo preživeti zadnjih petdeset let tako, da sem delal točno to, kar počnem najraje, in to čeprav nikoli nisem imel običajne službe. 'Kako si lahko tako discipliniran?' so me vedno spraševali znanci, ko sem jim povedal, da vsak dan od ponedeljka do petka vstanem ob šestih zjutraj in si začnem izmišljevati nore reči."
John Waters: "S srednje šole sem bil suspendiran, potem pa so me zaradi škandala z marihuano vrgli tudi s kolidža. Znan sem bil po svojih smešnih oblačilih."
Če pustimo ob strani, da je bil Waters v začetku svoje kariere velik obstranec in da si je svojo umetniško kariero zgradil ravno s svojo nekonvencionalnostjo, ki je bila v njegovem času v nasprotju z današnjim zelo nezaželena, je bil ključ do njegovega uspeha tudi v tem, da je vsa ta leta, ko je kot neodvisni umetnik zelo zgodaj vstajal in trdo delal, delal zase.
To pa je veliko bolje od tega, trdi Waters, da bi vstajal enako zgodaj in potem odšel v službo delat za nekoga drugega.
To, da je lahko do svoje pisarne prišel v samih spodnjicah, saj se je v svojem stanovanju premaknil samo za eno sobo, je bila samo dodatna prednost pri njegovem delu.
Bral sem naprej. Bil je govor izrazitega individualista, ki je plul proti toku ter iz svoje posebnosti sčasoma naredil velik trend. Potem sem se spomnil, da je tudi pri nas ravnokar izšel prevod podobne knjige, vendar povsem drugačne in v vseh pogledih veliko bolj sprejemljive avtorice.
Ne bojte se neuspeha
Avtorica knjige Zelo dobra življenja, ki je kot nalašč za tiste, ki so zaključili srednjo šolo ali pa prva tri leta fakultete, je namreč angleška pisateljica J. K. Rowling (knjigo pa je prevedel Jakob J. Kenda), ki je v obdobju 1997–2007 napisala serijo sedmih romanov o Harryju Potterju in jo je morda ravno zato doletela čast, da je leto pozneje, torej leta 2008, imela slavnostni govor za diplomante Univerze Harvard.
Kaj povedati diplomantom ene najbolj elitnih univerz na svetu, za katerimi je zahteven in uspešno dokončan študij, pred njimi pa 'pravo življenje'?
Rowlingova se je odločila, da bo svoj govor, zajet v drobno ter prijazno oblikovano in ilustrirano knjigo, spletla med dvema pojmoma: postranskimi koristmi neuspeha, ki ga ima za nekaj normalnega v življenju, in močjo domišljije, ki je tudi njej pomagala prebroditi začetna postštudijska leta, ko si je želela le pisanja.
Avtorica knjige Zelo dobra življenja, ki je kot nalašč za tiste, ki so zaključili srednjo šolo ali pa prva tri leta fakultete, je angleška pisateljica J. K. Rowling.
Seveda pa je Rowlingova ob tem postregla še s svojimi doživetji v pisarni Amnesty International, kjer je kot njihova uslužbenka nekaj časa opravljala administrativno delo.
Tam so ji vsak dan prihajala pod roke pisma ljudi, ki so živeli v diktatorskih državah in so obveščali mednarodno javnost o svojih nemogočih življenjskih razmerah: hvaležnost za privilegij, da sama živi v urejeni deželi, pa je bila morda ravno tisto, kar je Rowlingovo najbolj spodbudilo, da ni izgubljala časa in se je skušala s svojim pisanjem izkopati iz revščine, v kateri je živela skupaj s starši. Vse drugo je zgodovina.
Ko sem se spomnil na knjižico Zelo dobra življenja, sem pomislil na to, da v Sloveniji ni te navade (vsaj jaz ne vem zanjo, morda se kje izvaja), da bi ob koncu srednje šole, denimo na maturantskem plesu, kateri od znanih Slovencev nagovoril maturante in jim dal pozitiven zgled za njihovo prihodnost.
Večinoma je vse skupaj, tako kot pred desetletji, omejeno na govore ravnateljic ali ravnateljev, morda razrednikov ter katerega od dijakov.
Zakaj, sem se vprašal.
Koga dati za zgled – v Sloveniji
Mislim da je ključen razlog v vprašanju, koga v naših krajih sploh dati za zgled. Seveda ni težava v tem, da Slovenci ne bi imeli inspirativnih in izvirnih posameznic in posameznikov, ki bi, če bi se potrudili, gotovo lahko pripravili enako navdihujoče govore, kot so tisti v tujini.
Se pa v Sloveniji soočamo še z neko drugo realnostjo, ki je v ZDA denimo ni: to je premajhna oddaljenost in odmaknjenost med tistimi, ki so si v naši deželi kar najbolj vsaksebi. O čem govorim?
Recimo, da bi si ravnateljica neke šole zamislila, da bi za tak govor povabila kakega uglednega zdravnika, pravnico, morda pisatelja ali celo uspešnega podjetnika. Seveda bi se prej o njem malo pozanimala naokoli in ni vrag, da bi se hitro našel kdo, ki potencialnega govornika pozna ali pa pozna nekoga, ki ga pozna, o njem pa ima gotovo za povedati tudi kaj negativnega.
Če gre za zdravnika, je bil morda neprijazen do kakega pacienta, ki ga pozna nekdo na šoli, ali pa mu je celo postavil kako napačno diagnozo. Če je pravnica, je gotovo neustrezno posredovala v kakem sodnem sporu pri stranki, ki pozna tudi ravnateljico, ali pa celo zastopala nasprotno stran ter s polresnicami ali celo neresnicami dosegla zmago.
Če je pisatelj, se je morda nespodobno obnašal na kakšni zabavi, na kateri je bil tudi kdo iz šole, ali pa javno bentil čez politiko, ki slabo podpira kulturo in podobno, s čimer seveda potem res ne more biti zgled za prihodnje generacije. Do podjetnikov je javnost pri nas že v osnovi bolj ali manj kritična. In tako naprej.
Slovenci pač pri vsakem najdemo nekaj, kar ni v redu, kar ni ustrezno, zato pa tudi precej neprimerno za zgled. Verjetno je tako ravno zato, ker se predobro poznamo in smo zaradi tega preveč kritični. Pa če so njegove ali njene 'napake' še tako človeške.
Če bi denimo zdajle naredili kratko anketo med ljudmi, ki vas pravkar obkrožajo, kdo bi bil primeren in dovolj zgleden govornik na neki gimnaziji ob koncu leta (ob pogoju, da bi sam pripravil govor), bi le s težavo našli koga, s katerim bi se strinjali vsi.
Ko sem se tako s knjigo Johna Watersa premaknil k blagajni, me je knjigarnarica najprej vprašala, ali sem eden od znanstvenikov.
"Znanstvenikov? Kakšnih znanstvenikov?" sem bil začuden.
"Ah," je rekla, "tu že desetletja dolgo vsako leto gostimo molekularne znanstvenike z vsega sveta in po mestu hodi veliko ljudi, ki govorijo z naglasom, pa sem mislila, da ste med njimi tudi vi."
"Ne," sem rekel, "sem povsem običajen popotnik. Tale knjiga me zanima. Zakaj ste jo imeli tako izpostavljeno?" sem vprašal in pokazal na knjižico Johna Watersa, "Ali je že konec šolskega leta?"
"Seveda," je odvrnila. "Waters sicer ni moj tip umetnika in avtorja, preveč odštekan je, sama sem bolj konservativna, a vsekakor je to človek, ki lahko pove kaj pametnega današnji mladini."
Pokimal sem ji, pozdravil in odšel iz knjigarne.
Kdo bi bili torej po vašem mnenju primerni slovenski govorniki, ki bi ob prehodu v novo življenjsko obdobje lahko z lastnimi dosežki navdihnili domačo mladino?
6