Janez Šušteršič: Nesmiselni in škodljivi referendumi

Posvetovalni referendumi nimajo nobenega smisla, ker tisto, kar odloči večina glasujočih, nikogar k ničemur ne zavezuje. V zakonu piše zelo jasno in jedrnato: državni zbor ni vezan na izid posvetovalnega referenduma. Če slučajno niste vedeli.

Letos lahko torej izglasujemo, da naj se sprejme zakon o humani smrti, da naj se dopusti gojenje konoplje na domačem vrtičku in da naj imamo na volitvah možnost preferenčnega glasu, pa ni nujno niti to, da bo kdo tak zakon sploh spisal, kaj šele sprejel v državnem zboru. In tudi če ga bo, je o sprejetem zakonu možen še en referendum, in vsaj pri humani smrti si upam napovedati, da ga bomo tudi imeli.

Na posvetovalnih referendumih torej ne odločamo o ničemer, samo izražamo svoje mnenje. Ampak o čem? Koliko sadik vam bo zakon dopustil gojiti in koliko gramov pripravka boste lahko nosili s seboj po ulici? Kdo bo imel pravico do humane smrti, kdo bo o tem odločal in kdo bo moral ali smel nuditi pomoč? Ali se bo preferenčni glas dajal v volilnem okraju, v volilni enoti ali na ravni celotne države, kot je danes pri evropskih volitvah? Nič od tega iz postavljenih vprašanj ni jasno. Se pravi, tudi če bi bil izid glasovanja zavezujoč, pa ni, še vedno ne bi mogli vedeti, kakšen zakon bomo na koncu dobili.

Drugače povedano, ne le da so posvetovalni referendumi zgolj neobvezno zbiranje mnenj državljanov, običajno niti ne vemo, o čem točno mnenje sploh dajemo.

Referendumi kot omejevanje oblasti

Temeljna ideja referenduma je, da lahko ljudstvo glede posamezne zadeve izvoljenim odvzame pooblastilo, da odločajo v njegovem imenu in odloči sam. Pri nas takšen referendum imamo. Imenuje se zakonodajni in pomeni, da lahko ljudje večinsko zavrnejo zakon, ki ga je sprejel državni zbor.

Odkar smo leta 2013 spremenili ustavo, je takšen referendum možen samo, če je zanj zbranih 40 tisoč podpisov. Prejšnja ureditev, ki je razpis referenduma po sprejemu zakona in celo pred sprejemom omogočala tudi tretjini poslancev in državnemu svetu, je pomenila, da so se referendumi spreminjali v orodje parlamentarnih političnih bojev z drugimi sredstvi. Točno to torej, kar so tudi letošnji posvetovalni referendumi in predlogi zanje, tudi tisti, ki ne bodo sprejeti.

V praksi seveda tudi danes pogosto prav politične stranke organizirajo zbiranje podpisov za zakonodajni referendum. Vendar jih morajo zbrati in to ni vedno samoumevno. Predvsem pa se mi to ne zdi poseben problem, ker spoštujem s podpisi izraženo željo sodržavljanov, da o nečem odločimo vsi skupaj in ne le poslanci – ne glede na to, kdo, za kaj in s kakšnimi razlogi je zbiral podpise. Takšni referendumi imajo svoj smisel in so pomembno orodje demokracije.

Državljani smo zadnjič referendumsko odločali 27. novembra 2011, in sicer kar o treh zakonih. Toda šlo je za zakonodajne referendume, za zelo jasno odločanje o zakonih, ki ne bi mogli biti uveljavljeni, če bi jih volivci na referendumih zavrnili. Pri posvetovalnih referendumih pa državni zbor na izid ni vezan. (Na fotografiji po uspešno prestanih referendumih 27. 11. 2022 so voditelji vladne koalicije, predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič ter premier Robert Golob, oba iz Gibanja Svoboda, vodilni član Levice Luka Mesec in tedanja predsednica SD Tanja Fajon, oba sicer tudi ministra). Foto: Ana Kovač Referendumi kot prisila oblasti

Posvetovalni referendumi niso orodje ljudstva za omejevanje oblasti. S podpisi jih ni mogoče niti zahtevati niti predlagati. O posvetovalnih referendumih odloča večina v državnem zboru na predlog poslancev. Zato jih letos ne bomo imeli sedem, kolikor je bilo predlaganih, če sem prav preštel, ampak samo tiste, ki jih bo želela imeti vladna koalicija. Vendar to ne pomeni, da so tisti, ki jih je predlagala opozicija, kaj bolj smiselni ali potrebni.

S podpisi tudi ni mogoče zahtevati referenduma, ki bi oblasti naložil, da določeno vprašanje uredi na način, ki se zdi smiseln večini državljanov. Z zbiranjem podpisov lahko samo predlagamo državnemu zboru, da sprejme kakšen zakon ali spremeni ustavo, ampak če jim predlog ni všeč, jim o njem ni treba niti resno razpravljati.

Namesto nesmiselnih posvetovalnih referendumov, ki jih razpisuje državni zbor, zato potrebujemo možnost, da lahko državljani z zadostnim številom podpisov zahtevamo referendum o vprašanju, ki se nam zdi pomembno, ne le o že sprejetih zakonih.

Posvetovanje pred referendumom

Referendumi bi morali biti zaključek, vrhunec javne razprave o pomembnih vprašanjih, ne pa njeno nadomestilo. Vlada ima celo vrsto možnosti, da ugotovi, kaj si različni ljudje in skupine mislijo o določenem vprašanju, da to sliši in da predlaga zakon, ki bo sprejemljiv za večino in ki na morebitnem referendumu ne bo zavrnjen.

Na primer, osebno sem prepričan, da potrebujemo zakonito možnost za humano smrt, slišim pa tudi skrbi in opozorila tistih, ki temu nasprotujejo, tudi s primeri iz držav, kjer so to že uzakonili. Naivno verjamem, da se da skozi strpno in argumentirano razpravo priti do rešitve, ki bi jo večina vsaj tiho sprejela, če je že ne bi odobravala.

Takšne resne razprave smo doslej imeli komaj kaj. V referendumski kampanji, ko bo šlo samo za "za" ali "proti" in ko se ne bo niti točno vedelo, za kakšen zakon v resnici dajemo mandat vladi, je prav gotovo ne bo kaj dosti več. Zato je takšen referendum za pobudo o humani smrti prej škodljiv kot koristen. Zna se tudi vrniti kot bumerang tistim, ki so ga predlagali.

Koalicija ima še čas, da se premisli in referendumov ne razpiše. Morda bi s tem dobila več podpore in kakšen glas več na evropskih volitvah kot s tem, da si na vrat na nos izmišlja ljudska glasovanja, ki naj bi ji nekako koristila.

Siolov kolumnist Janez Šušteršič. Foto: Siol.net