SiolNET. Siol Plus Kolumne
4,06

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Urbani portreti

Samo Rugelj: Ali ''naša mladina'' svojo prihodnost še vidi v Sloveniji?

4,06

termometer

Matematika, razmišljanje, tabla, faks, študij
Zasebni sektor se je povsem zaprl, saj so mali podjetniki in obrtniki nehali zaposlovati ali pa so celo zaprli svoja podjetja, nekateri veliki poslovni sistemi pa so se povsem sesuli. Foto: Thinkstock

Prejšnji teden je v Portorožu ponovno potekal Festival slovenskega filma, na katerem je nagrado vesna za najboljši film dobila stvaritev Urše Menart Ne bom več luzerka. Ko sem si ga potem prejšnjo nedeljo ogledal na enkratni projekciji v ljubljanskem kinu Komuna, po njegovem koncu nisem mogel pomisliti na nič drugega kot na to, da smo Slovenci res v težavah, če mlada generacija Slovenijo in sebe v njej vidi tako, kot je prikazano v filmu. Film mi je bil všeč, sporočilo, ki ga nosi, pa ne toliko.

''Luzerka''

V filmu spremljamo 29-letno diplomantko umetnostne zgodovine, ki ji v življenju nikakor ne steče. Že dolgo honorarno dela v galeriji, vendar ji tam redno službo, ko se ta po dolgem času pojavi na razpisu, prevzame (bolje omrežena) konkurentka.

Potem začne delati kot natakarica v lokalu s (sposojeno) napotnico, za katero mora plačevati dobršen del svojega prihodka. Dodatno poleti občasno dela še na lokalnem kopališču.

Vse njene poizvedbe za normalno službo se končajo katastrofalno, saj se javne institucije, recimo dom za ostarele, neki umetniški zavod, sodišče itn., kažejo kot povsem nemoralne izkoriščevalke mlade delovne sile.

Nikjer namreč ne ponujajo plačila za delo, temveč v prvi fazi zgolj ''izkušnje'' in ''reference'', ki naj bi ji prišle prav enkrat v prihodnosti, kot da sedanjost in vsakodnevni stroški ter položnice ne obstajajo.

Tudi zasebni, podjetniški sektor ne ponuja nič dobrega, saj ji je na voljo zgolj služba telefonistke na komercialni liniji, ki ponuja astrološke nasvete. Uf!

natakarica Foto: Thinkstock

V zasebnem življenju ji prav tako ne gre najbolje. Njeni najboljši prijateljici sta že nekaj časa v tujini, kjer se vsaka po svoje prebijata z večjimi in manjšimi težavami. Vse, kar ima od njiju, so vedno bolj površinski pogovori prek Skypa, iz katerih se jasno vidi, da se z geografsko oddaljenostjo oddaljuje tudi njihov odnos.

Podobno je tudi z njenim tehnično izobraženim fantom. Ta se nekaj časa še muči z brezperspektivnostjo slovenskega okolja, potem pa dobi povabilo prijatelja za ''razvijanje nekih aplikacij'' v San Franciscu.  Ne traja dolgo, ko je fant na letalu, njun odnos na čezoceansko daljavo pa se tudi pospešeno raztopi.

Tako junakinji ne ostane drugega, kot da se iz najemniškega stanovanja vrne domov k staršem in babici spat na kavč. Od tu je potrebnih samo še nekaj trenutkov do misli, da je morda tudi zanjo čas, da se odpravi v tujino.

Izgubljena generacija

Na tej predstavi je bila večinoma generacija režiserke, torej mladi, stari okoli trideset let, in v kratkem pogovoru z njo ter eno od igralk so glasno pritrjevali režiserkini misli, da se z junakinjo in njenimi eksistenčnimi težavami lahko identificirajo skoraj vsi.

Vse kaže, da je bila pred menoj morda res tako imenovana izgubljena generacija. To je generacija, ki je v času po začetku krize, torej po letu 2008, končala študij in vsa željna pričakovala vstop v ''normalno odraslo življenje'', potem pa so v nekaj naslednjih letih pred njo padle vse iluzije.

Zasebni sektor se je povsem zaprl, saj so mali podjetniki in obrtniki nehali zaposlovati ali pa so celo zaprli svoja podjetja, nekateri veliki poslovni sistemi pa so se povsem sesuli. Javni sektor je dobil zakon, ki je preprečeval direktno zaposlovanje, in so ga potem – seveda za tiste posvečene – reševali z raznimi obvodi.

Leta so minevala, situacija se ni izboljšala, tisti, ki so diplomirali okoli leta 2009 in pozneje, pa so se približevali svojemu tridesetemu letu. Če je eden od kakega para zaradi svojih znanj ali pa izobrazbe dobil službo kje v tujini, sta se hitro odselila oba.

Pri tem je pomenljivo, da se to razmišljanje in ti trendi s koncem krize na žalost niso končali. Celo nasprotno.

Mladi še naprej v tujino

Kot v svoji obsežni knjigi Sesutje: kako je desetletje finančne krize spremenilo svet (Crashed: How a Decade of Financial Crises Changed the World) ugotavlja ekonomski zgodovinar Adam Tooze, sta se družba in svet v zadnjem desetletju (radikalno) in nepovratno spremenila, kar je v nekaterih državah vse bolj vidno v njenih strukturnih temeljih. Tudi pri nas.

Počasi odraščajo otroci moje generacije, torej odraslih, starih okoli petdeset let, in tisti, ki si to lahko privoščijo in imajo dovolj sposobne otroke, da ti dobijo priložnost za študij (in poznejše delo) v tujini, jo vse pogosteje tudi izkoristijo. Nekateri odhajajo že takoj po srednji šoli, na začetku študija, drugi jo ven odmahajo po triletni diplomi, tretji ''šele'' po magisteriju.

študenti fakulteta študij

Pri tem je zanimivo, kako na to gledajo starši, ki se počasi približujejo zadnji tretjini svoje delovne dobe in bi morali biti z enim očesom že uprti v čas po upokojitvi ter tudi to, kako se bo ustvarjal in zagotavljal denar za njihove pokojnine.

Večinoma mlade spodbujajo k odhajanju, jim pri tem aktivno pomagajo in jih tudi kreditirajo, kot da bi bili nekako sprijaznjeni z dejstvom, da se pri nas ne splača več živeti, ustvarjati in si prizadevati za čim boljšo različico samega sebe in družbe, v kateri bivaš.

Še enkrat poudarjam, da to res velja le za tiste, ki si to lahko privoščijo, in za tiste otroke, ki so dovolj sposobni, da jih zunaj sprejmejo.

K tem migracijam pripomorejo še priljubljene študentske izmenjave, kot je Erasmus, v okviru katerih mladi za približno pol leta odidejo kam v tujino. Če so dovolj talentirani, jim tam seveda ponudijo (ali si sami organizirajo) nadaljevanje študija ter potem morda tudi delo.

Tako lahko letno beležimo tisoče in tisoče registriranih odhodov v tujino. Pri tem velja pripomniti, da uradne številke v resnici ostajajo neznane, saj se marsikdo (vsaj ne takoj) uradno niti ne odjavi s stalnega naslova v domačem kraju.

Razgovor za službo

Podobne trende beležijo tudi v sosednjih (južnih) državah. Iz Hrvaške se je po njenem vstopu v Evropsko unijo po nekaterih podatkih odselilo že več kot 200 tisoč mladih ljudi, morda celo še več, vsekakor več kot pet odstotkov prebivalstva, iz Bosne in Hercegovine približno 150 tisoč mladih in tako naprej.

Ti trendi za prihodnost teh držav ne prinašajo nič dobrega, saj gre za najbolj sposoben in najbolj propulziven del avtohtonega prebivalstva, ki ga je nemogoče nadomestiti z ''uvoženimi'' kadri.

Seveda je vprašanje, ali lahko naša družba zdaj in v bližnji prihodnosti sploh še poskrbi za pogoje, ki bi omogočili vračanje teh ljudi v Slovenijo.

Pozabljena generacija

V zadnjih tednih je veliko odmeva, močnih besed in jeznih odzivov vseh vrst vzbudila napoved nekaj znanih, uspešnih in zdaj že kar razvpitih slovenskih podjetnikov, da bodo zaradi napovedanih davčnih sprememb svoje poslovanje preselili ven iz Slovenije.

Te napovedi seveda niso prijetne. Če si v vladi ali pa kje drugje na pomembnem položaju v javnem sektorju, potem te napovedi, da bodo ljudje, ki imajo denar, zapustili deželo, vznemirijo. Nova vlada bo, predvidevam, iskala rešitve in to poskušala preprečiti. A v tem besedilu ne ciljam nanje.

Mladinsko showcase

Bolj me skrbi to, da nam na drugi strani iz države tiho in brez velikih besed curljajo mladi in sposobni ljudje, prihodnost naše dežele, številni od njih, kot kaže film Ne bom več luzerka, z enosmerno vozovnico. Tej problematiki se posveča občutno manj medijskega in javnega prostora kot vprašanju podjetnikov.

Je morda tak film tudi neke vrste klic na pomoč predstavnice neke generacije? Ga bo kdo slišal?

Morda je z novo vlado prišel tudi čas za razmišljanje o spremembah v tej smeri.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Preberite še:

Smetišče Siol Plus Samo Rugelj: Kdo svinja Slovenijo? matura, dijaki, šola Siol Plus Samo Rugelj: Naj si dijaki sami pišejo opravičila? Olimp Siol Plus Samo Rugelj: Na grškem Triglavu kinodvorana Siol Plus Samo Rugelj: Izumiranje (pop)kulture na Slovenskem Dalai Lama zaključni govor podelitev diplom amerika Siol Plus Samo Rugelj: Katerega Slovenca dati mladim za zgled Jurski svet Siol Plus Samo Rugelj: Dinozavri živijo naprej Saj grem samo mimo Debeljak Siol Plus Samo Rugelj: Kdaj ste nazadnje poslali tiskano razglednico? (Aleš Debeljak – kralj razglednic)

Komentarji

29

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • sanfrancisco / 21.09.2018. ob 09:05 +10 - 2

    Po prvem stavku sem prenehal brati. Če se odločiš za študij umetnostne zgodovine, potem ne pričakuj, da bo država odprla novo delovno mesto samo zato, da boš imel službo. Imam nekaj znancev, ki delajo v JS in vsi njihovi otroci študirajo sociologijo, filozofijo, umetnostno zgodovino ipd. Še sami ne vedo, kaj bodo sploh delali po zaključenem faksu. To ni krivda države, ki enostavno ne more zaposlovati v nedogled takšnih kadrov. Tehnične smeri na drugi strani, so pa deficitarne.

    +10 - 2
  • sanfrancisco / 21.09.2018. ob 14:20 +5 0

    Eno samo jamranje v komentarjih. Mladim je potrebno pomagati pri načrtovanju prihodnosti in izobrazba je temelj. Izgovori v stilu, da hčerko to pač veseli (npr. starogrščina) so neumni in neodgovorni, ker skoraj zagotovo bo končala za šankom. Prav tako je čas, da se poklicem vrne veljava. Miselnost, da je človek s poklicem manj vreden/pameten od nekoga s faksom je neumna in krivična. Vse to so ostanki neke davne preteklosti, ko so mladim svetovali: "Uči se, da ti ne bo treba delati."

    +5 0
  • bog1953 / 21.09.2018. ob 14:18 +3 0

    To je kot zakonska zveza. Ko imaš enkrat svojo, se začneš ozirati za drugimi, ampak prej ali slej ugotoviš, da te druge niso tisto za kar se izdajajo.

    +3 0
delitve: 178
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin