Robert Golob me odstavlja, prihaja ...

Novi predsednik vlade Robert Golob me je, če bi ga razumeli dobesedno, odstavil kot odgovornega urednika dobro leto pred koncem mandata. To je Golob storil z izjavo za Delo, katerega odgovorni urednik sem bil nekoč in desetletje tam komentator. Velika čast. Hkrati smo izvedeli, kje bi po Marjanu Šarcu in Alenki Bratušek, ki so jima volivci pokazali vrata, Golob lahko zaposlil še nekdanjega mandatarskega kandidata KUL Karla Erjavca, ki ima tudi zasluge za Golobov uspeh na volitvah. Če že ni zrušil Janeza Janše, je pa uničil vsaj DeSUS. Nagrada bi lahko bila Pariz.

Novice Erjavec veleposlanik v Franciji? Rupel: To bi lahko bila katastrofa.

Vlada pa je, čeprav je večina ministrov na zasluženih dopustih, nadaljevala precej izviren projekt spopadanja z draginjo, ta je že in še bo najbolj prizadela ljudi, ki so že prej težko shajali in so morali premisliti, kje in za kakšno ceno kupovati najnujnejše. Podatke, kje se najbolj splača, jim zdaj pomaga zbirati še vlada. To je precej drugače kot v Veliki Britaniji, kjer med menjavo oblasti napovedujejo v našem denarju milijardni paket za državljane v stiski, ali kot v Nemčiji, kjer vlada napoveduje konkretno pomoč z višanjem splošne olajšave in dodatkov družinam za otroke.

Zakaj je pomemben urednik z mandatom

Da se ne bi preveč pisalo o draginji in težavah in odgovornosti pripisalo vladi, poskuša Golob hitro podrediti vse medije, ki jih še ne obvladuje, in nastaviti svoje ljudi na vrh RTVS, pa utišati Novo24, Demokracijo, Bojana Požarja in kar je še takšnih medijev, ki še niso dovolj svobodni in necenzurirani. Nesvobodnih medijev so se lotili celo s posebno parlamentarno preiskavo. Del igre obvladovanja medijev je, kot je ta teden razkril premier, tudi prevzem urednikovanja Siol.net, ki je za portalom 24ur.com drugi najbolj bran spletni novičarski medij v državi in se je zadnja leta po številu bralcev in vplivu okrepil. Razlog za to je bil tudi, ker smo bili v primerjavi z drugimi mediji, ki so z necenzuriranimi udarjali le proti vladi Janeza Janše, tu odprti tudi za dileme o drugih visokih funkcionarjih in pomembnežih. Tudi o velikih trgovcih državne energetike, kar je bil pred vrnitvijo v državno politiko Robert Golob. Javnost smo opozorili na povsem ekstremne plače in nagrade, ki si jih je uredila Golobova uprava z nekakšno javnosti prikrito privatizacijo prodajalca skoraj vse elektrike državne jedrske elektrarne, in o 103 tisoč evrih plačil podjetju, ki ga je ustanovila in dolgo vodila novinarka iz necenzurirane trojke Vesna Vuković. S trditvijo, da so zasebniki, ki vodijo zasebno podjetje, sta Golob in GEN-I zavračala pojasnjevanje plačil temu podjetju. Zadnje je bilo letos. Da so bili zasebniki v državni energetiki, jim je pritrdila tudi informacijska pooblaščenka, še v času vlade Mira Cerarja pa jim je ta status priznalo menda celo gospodarsko ministrstvo Zdravka Počivalška in s tem pomagalo Golobu skopati donosno pravno luknjo za visoke plače in prikrivana nakazila. Podobno smo takrat javnost obvestili o zdaj že nekdanjem predsedniku računskega sodišča Tomažu Veselu, ko se je pokazalo, da bistveno več kot na vrhu računskega sodišča zasluži z delom za mednarodno nogometno organizacijo v Ženevi. Preverili smo trditve Vesela samega, da je bilo to usklajeno s KPK in je zaradi tega "vse čisto". Na KPK so nam povedali, da o tem nič ne vedo in da tudi ni nobene dokumentacije. Obveljalo je, da naj bi se vse izgubilo. 

Novice KPK: Dokument o združljivosti Veselovih funkcij ne obstaja

Nekaj vpliva, da smo te dileme odprli, sem imel kot urednik. Zgodbe o tem sem tudi sam podpisoval. So namreč nevarne. In ni prav, da bi ceno za pogum plačevali sodelavci. Novinarstvo je nevaren posel. Odgovorni uredniki smo za to tveganje vsaj dobro plačani. Novinarji večinoma preslabo. Pred dvema letoma in pol, ko sem bil imenovan, uredništvo Siol.net iz časov vlade Marjana Šarca odgovornega urednika ni imelo. Bil je le vršilec dolžnosti. V. d. Dolgo. To je bila kršitev zakona, ki zahteva pravega odgovornega urednika. To ni pomembno le zaradi zakona. Če urednik ni imenovan, je uredništvo lažje politično obvladovati. Predčasne odstavitve iz političnih razlogov so sporočilo medijem, da se ti časi oblasti Marjana Šarca vračajo. Z Golobom. Zdaj je svoboda, zdaj moramo paziti, o kom kaj sprašujemo in pišemo, uredniki so pa lahko hitro nekdanji ali pa jih sploh ni. 

Z izjavami za Delo me Golob v resnici še ni odstavil. Le napovedal je, da me bo. Zaradi tega danes še berete to kolumno. Javne napovedi, da bodo mesarili po številnih medijih, glavni cilj je seveda RTVS, ki združuje medije na vseh platformah in obrača največ javnega denarja, več kot sto milijonov evrov na leto, pa so sporočilo vsej medijski skupnosti, da je nevarno kritizirati Goloba in njegovo oblast in jima postavljati manj prijetna vprašanja. A ima to napovedovanje menjav tudi manj prijetno plat za politike, ki so se po dveh letih vrnili na oblast. Celo najbolj odločni propagandisti tega bloka, na primer Boris Vezjak, so si Goloba zadnje dni drznili kritizirati, da je z izjavo za Delo o nastavitvi Cirmana za urednika Siol.net javno storil, kar so ti aktivisti ves čas podtikali prejšnjemu premierju Janezu Janši. Golob osebno odstavlja in nastavlja urednike velikih medijev v državni lasti. Janša naj bi to, še povedo, počel prikrito in zato mu tega nikoli niso mogli dokazati. Golob pa zdaj to kar javno počne. Vsem na očeh. Neprijetno. Posledica osuplosti ob tem je bila, da smo lahko prebrali nekaj kritičnih čez Goloba tudi v medijih, kjer tega doslej ni bilo mogoče opaziti. Na primer na N1. Ne pa na POP TV.

Golob upa, da ni ljubosumja

Dodatna težava, ker je bil Golob za Delo sproščen in svoboden, pa je, da zaradi tega zdaj privržence težje prepriča, da je Cirman od strank, ki vladajo, neodvisen novinar, ki ga morajo ves čas povzemati na POP TV in RTVS. Da mu je pripravljen urediti službo kjerkoli, torej tudi na Siol.net, je Golob povedal po tem, ko je zaposlil v stranki in vladi že praktično vse uredništvo necenzuriranih, dodatno pa še Cirmanovo ženo. Tako je poročalo Delo:

Pozneje je Golob poskušal ublažiti svojo izjavo in poročanje Dela o načrtovanem "kadrovskem premiku". Šlo je le za izraz spoštovanja do Cirmana, je pojasnjeval premier in dodal še: "Upam, da ni nobeden ljubosumen." Kaj nam je z dodatkom o ljubosumju želel sporočiti, lahko tudi razlaga različno. 

Mnenja Necenzurirana slika Roberta Goloba

Najbolj logična razlaga pa je, da meni, da si številni novinarji želijo njegove vladarske naklonjenosti, in posledično, "da jih vzame v službo kamorkoli". Če bodo pridno delali zanj. Kot je uredil službi Vesni Vuković, Petri Bezjak in kot jo bo Primožu Cirmanu. Če bo ta le želel. In kot je že prej Svoboda angažirala še zadnjega člana necenzuriranih Tomaža Modica kot sodelavce preiskave opozicijskih medijev, ki jo vladno Gibanje Svoboda Roberta Goloba sproža v parlamentu, vodi pa jo nekdanja urednica na TVS Mojca Pašek Šetinc, ki je tudi prestopila v vrste Roberta Goloba. Opoziciji naklonjene medije pri nas še iz tradicije socializma vladajoči radi nadzirajo in preiskujejo. Družina Šetinc, v katero se je poročila novinarka Mojca Pašek, ima veliko znanja o tem. Še iz prejšnjega sistema. Ko je to počela Udba. In je bila vsaka resna opozicija celo prepovedana in preganjana. Zbrane podatke z rabo državnih pooblastil o medijih, ki so opoziciji o provladnih medijih nedostopni, lahko vladajoči pozneje pošljejo svojim necenzuriranim medijem in novinarjem za diskreditacije. Sploh pred volitvami.

Zakaj si Golob želi še Siol.net 

Da bo jasno. Na funkcijo vodenja uredništva Siol.net nisem priklenjen ali od nje življenjsko odvisen. In že po razpletu volitev je bilo jasno, da je le malo verjetno, da bi, ko se mi čez leto in pol izteče mandat odgovornega urednika, dobil novega. To bi bilo preveč za direktorje na Telekomu. So pametni ljudje. To je tihi vpliv oblasti, ki so ga v preteklosti, ko je vladal, očitali Janši. A Golob želi več. Predčasno odstavlja in poskuša onemogočiti vse, kar mu v medijih ni podrejeno. Potrpljenja, da bi čakal, nima. Vpliv na medije in svoje ljudi, ki bodo nadzorovali dogajanje, hoče takoj. In ker  ima v parlamentu kot šef stranke odločnejšo poslansko zasedbo kot katerikoli vladar doslej, lahko svoje cilje tudi doseže. Mudi pa se mu tudi zaradi tega, ker je znano, da volivci hitro pozabijo, koga so volili. Zaradi tega na hitro spreminjajo zakon o RTV, da bi takoj odstavili generalnega direktorja RTVS, direktorja radia, direktorja televizije, programske svetnike in nadzorni svet. In nastavili svoj kader. Ter s tem pridobili vpliv na imenovanja urednikov. In poročanje o sebi. A se je zalomilo, ker je SDS sprožila referendumsko proceduro in zamenjav na hitro, še pred predsedniškimi in lokalnimi soočanji, ne morejo izpeljati. Na STA jim vrha in urednikov ni treba odstavljati. Vodi ga nekdanji direktor RTVS Igor Kadunc.

Del medijev dogajanje, ko javnost zdaj vidi prestope cele množice novinarjev, predstavlja kot nenavadnost. Posebnost. A tudi to ni res. Povezave so obstajale ves čas, zdaj so le bolj nerodne, ker je nastal javni vtis, da smo priča nagradam po volitvah. Nekoliko presenetljivo je številne še najbolj zmotil prehod Petre Bezjak na vrh Ukoma, ki je primerjalno gledano najmanj problematičen in neobičajen. Bezjakova zadnja leta ni delala kot novinarka. Bila je predstavnica zaposlenih v vrhu RTVS. Povrhu pa je Ukom v preteklosti prevzemal že pomembnejši novinarski kader. Najbolj razvpit primer je bil nekdanji odgovorni urednik Dela Darijan Košir, ta je položaj na vrhu časopisa izgubil s padcem Boška Šrota, ki je končal v zaporu, potem pa je Košir prevzel vodenje Ukoma v času vlade Boruta Pahorja. V zgodovino pa se je vpisal s plačilom precej spotakljivih oglasov z lepotičko sumljivega slovesa v glavni vlogi pred superreferendumom, ki ga je Pahorjeva vlada izgubila. Košir je pozneje prevzel položaj pomembnega urednika na Dnevniku. Več o nakazilih Urški Čepin lahko preberete tukaj: NAČELO ČEPIN: BO 97.000 EVROV DOVOLJ ZA CERARJEVO 2TDK KAMPANJO?

Da povem še nekaj bolj osebnega. Primožu Cirmanu in Petri Bezjak sem bil nekoč urednik na Delu. A Cirmanu le krajši čas, ker je ta hitro odšel na še bolj levi Dnevnik. Kot nekaj let pozneje Košir. Ob odhodu mi je Cirman povedal nekaj ostrih. Nazorsko mu nisem bil blizu. Bezjakova je bila pa čisto korektna novinarka in sodelavka. Če jo je Golob najel za strankarsko propagando in laži, je po mojem slabo izbral. Razen če se je Petra zadnja leta zelo spremenila. 

Za prevzem Siol.net z urednikom necenzurirane vrste, pa če bo to Cirman ali kdo drug, ima Golob več dobrih razlogov. Tudi to, da smo tu pač razkrili in preverjali plačilo več kot sto tisoč evrov podjetju Vesne Vuković, ki ga pred volitvami in po njih Golob in podjetje GEN-I nista bila pripravljena pojasniti. Prvi je ta nakazila javnosti razkril Bojan Požar. Drugih medijev, ki so pogosto povzemali zgodbe necenzuriranih, niso zelo zanimala. Podobno smo na Siol.net, ko je bil Golob še direktor GEN-I, opozorili, da si vrh tam deli povsem neverjetne plače in nagrade, ki daleč presegajo omejitve, ki jih zakon določa za uprave družb v pretežni lasti države. Za lansko leto skupščina še odloča o nagradi za Goloba, ta bi lahko bruto presegla milijon evrov. Praviloma bi že morali odločiti o tem. Čez mesec bi morali objaviti poročilo o vseh pomembnih poslovnih dogodkih za lansko leto, tudi o plačilih in nagradah uprave. Golob bi lahko za zadnje leto dobil celo več nagrade kot nekoč direktor NLB Marjan Kramar, zaradi katerega je država pozneje z zakonom omejila najvišje prejemke takšnih šefov. Golob je s sodelavci in vplivom v vladi našel luknjo.

To, da razkrivaš, kar poskuša kdo prikriti in kakšne luknje najde, je novinarstvo. Ne necenzurirano. Običajno. Tradicionalno. Kot novinar sem se že na začetku kariere na Večeru zapletel v konflikt s takratnim šefom vlade Janezom Drnovškom o teh dilemah. V intervjuju, v katerega je Drnovšek privolil, so mi odsvetovali vprašanje, koliko je Drnovšek plačal za hišo v Murglah. A sem vztrajal, da vprašanje bo ali pa intervjuja ne bo. In vprašanje tudi postavil. Da ne bomo umikali vprašanj, se je strinjala tudi zdaj že pokojna urednica Dragica Korade. Drnovšek ni odgovoril. Protestno je zapustil pogovor v vladni sobani, kjer je potekal, češ da je izsiljevanje, če na koncu intervjuja sprašujem, kar po njegovem ni bilo dogovorjeno. Česar ni dovolil. Zaplet je bil zanimiv dogodek in protestni odhod premierja je bil del naslova in vsebine intervjuja, ko je bil objavljen, in se je predvsem zaradi tega konflikta takrat dobro bral.

Drnovšek se ni maščeval. Ne pogumni urednici ne meni. Bili so drugi časi. Bil je nenavaden politik. Od takrat sem delal praktično vse intervjuje z Drnovškom za Večer. Dokler sem bil tam novinar in pozneje urednik. Nobenega vprašanja nikoli več ni prepovedal. Tudi ne o homoseksualnosti, kar so širili o njem, da bi ga diskreditirali, ali o raku, ko ga je doletela bolezen.  

Bil je politik drugačne vrste kot Golob. Si je pa tudi Drnovšek kot vsak politik želel podporo in korektnost medijev in za to tudi kaj storil. Kot tudi Janez Janša. 

A Drnovšek in Janša, to sta edina premierja, ki sta doslej vladala večkrat, si medijev nista nikoli podrejala tako brutalno in necenzurirano, kot zdaj to počne Robert Golob. Problematičnost tega ravnanja je skrita že v jedru konflikta, ali se Drnovška sme vprašati, koliko je plačal za prej državno hišo. Po Jazbinškovem zakonu. Podobno je v Murglah na enak način kupil tudi Milan Kučan.

Dilema je preprosto, ali so mediji, ki samo kimajo in si ne upajo nič resnega vprašati, dobra izbira za moderno državo in ali so to sploh še mediji ali le dodatne PR-službe, ki jih je v politiki, državnih in paradržavnih podjetjih že tako ali tako več, kot je v državi sedme sile.

Sploh tiste prave.