SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha mazzini
Miha mazzini
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Prekleta država!

1

termometer

Ne morete se pogovarjati s tujcem, ne da bi se zelo kmalu ustavil, široko odprl oči in povedal, kako težak jezik je slovenščina.

Uf! Leta in leta živijo pri nas, a vse skupaj je tako zapleteno, da še zdaj niso prišli čez gole osnove, ki jih večinoma narobe uporabljajo.

Mogoče je to nekoč veljalo, a danes, leta 2015, po več kot dveh desetletjih samostojne države, je slovenščina postala najlažji jezik na svetu.

Vsak se je lahko nauči, ne da bi se trudil. Nobenih tečajev več, dolgih ur nad knjigo in z inštruktorji. Slovenščino se lahko naučite takoj in zdaj!

A to še ni vse!

V skladu s svojim egalitarnim duhom smo naredili jezik, v katerem je vsak moder in pameten, razumevajoč in bister, predvsem pa ga vsak zna enako dobro.

Postal je tudi jezik razumevanja in strinjanja, bratske ljubezni in tovarištva.

Poglejmo, kaj se je zgodilo.

Velik avto, velika hiša Vzel sem dopust in se za dva tedna umaknil dokončevat roman. Ko sem spet pogledal na Facebook, je bila ena najbolj posredovanih vsebin poročilo režiserke Ivane Djilas z naslovom Zgodba o neuspehu, v katerem poroča o tem, kako sta s partnerjem kupila velik nov avto in čudovito hišo. Zdaj pa nimata denarja za bencin in nepremičninsko posojilo komaj odplačujeta. Prispevek je lepo napisan, najzanimivejši pa je psihološki profil avtorice, ki nam vstane pred očmi. A pustimo zdaj to.

Članek omenjam zaradi presenetljive podrobnosti: ljudje ga po Facebooku delijo kot dokaz propadle države. Recimo s komentarji: "Prekleta država!"

Malce sem naiven, vseskozi mislim, da je odločitev o nakupu avta in stanovanja osebna odločitev, ker se srečata narcisizem in realnost. Pri tem sem se spomnil ameriškega prijatelja. Ko sem ga obiskal prvič, so ravno kupovali večjo hišo. Naslednjič, čez nekaj let, so kupovali manjšo – posel ne gre več tako dobro, "downsizing". Tretjič, spet čez nekaj let, še večjo hišo od prve, posel je odlično krenil. Itd. Brez jamranja in pritoževanja, niti enkrat ni omenil države in nikoli ni kupil večjega bivališča, kot si ga je lahko privoščil.

Doplačevanje davkov Hm, sem si rekel in šel gledat naslednjo novico, ki sem jo bil zamudil. Na Štajerskem so protestirali proti doplačevanju razlike pri davkih; avstrijski davki so pač nižji, naši višji, tisti, ki delajo v tujini, torej doplačajo razliko. Preprosto. Pravila so jasna in vsi so jih poznali vnaprej.

A tudi ta novica je krožila pod sloganom: "Prekleta država!"

Iskanje po Facebooku Nato sem se spomnil, da je Facebook malce popravil svoje iskanje, in začel iskati to frazo. Ponudil mi je niz objav in pregledal sem le prve na strani: od človeka, ki ni dobil posojila ("Prekleta država!"), nekomu ne odgovarjajo na prošnje za zaposlitev ("Prekleta država!"), nekomu je voznik pripeljal nasproti po napačnem pasu ("Prekleta država!"), nekdo dolgo čaka na urgenci ("Prekleta država!"), nekomu so preveč zaračunali ("Prekleta država!"), nekoga moti, da je marihuana ilegalna ("Prekleta država!"), po radiu vrtijo premalo slovenske glasbe ("Prekleta država!"), neki zaposleni se zdijo pokojnine previsoke ("Prekleta država!"), upokojenki premajhne ("Prekleta država!"), sorodnik nekoga je naredil samomor ("Prekleta država!") …

In tako v nedogled.

Očitno smo našli frazo, ki jo lahko prilepimo kamorkoli. Z njo jasno izrazimo, da nismo sami nič krivi, smo le pasivne žrtve, in ker se tako bojimo zamere, hkrati povemo, da ni kriv neki Janez ali neka Lojzka, marveč brezoblična gmota, s katero tako ali tako nimamo nič: država kot naravna nesreča. Vzklik nas tudi odveže odgovornosti – kaj pa lahko storimo ob naravni nesreči?

Ideja ob kolesu Premišljeval sem o tem in krenil v mesto, ko sem zagledal starejšega gospoda, kako se ukvarja s kolesom, v tem mrazu in snegu. Vprašal sem ga, ali lahko kako pomagam, ampak sem že videl, da mu je počil člen na verigi in bo moral peš pospremiti kolo do popravljalnice.

Zahvalil se mi je, poslovila sva se, nato pa me je prešinila ideja, ki je bila preprosto prehitra, da bi jo razumsko preverjal.

"Prekleta država!" sem rekel in gledal kolo.

"Res je! Bravo!" se je razburil možakar in vsule so se dolge litanije pritoževanja.

Tako sem si dobil novega prijatelja.

Najpreprostejši jezik na svetu Končno sem doumel, kaj ste v moji izolaciji naredili, drage sodržavljanke in dragi sodržavljani: najpreprostejši jezik na svetu! Hvala vam!

Navdušen sem: človek se umakne za štirinajst dni in eden zapletenejših jezikov postane mala malica.

Skratka, obvestite svoje ljube tujce, da so rešeni. Preostanejo jim samo še kratki tečaji, na katerih se bodo naučili ogorčeno in jezno izreči le dve besedi: "Prekleta država!"

V kateremkoli položaju se znajde tujec, naj bo ležanje na plaži, smučanje ali pa urgenca, jemanje posojila, okvara avta, kolesa ali pa pogovor o plačah, nepremičninah, zaslužkih, karkoli se spomnite, od vremena do vraščenih dlak, v vsakem primeru naj tujec pozorno in sočutno posluša Slovenko ali Slovenca, in ko bosta končno utihnila in ga pričakujoče pogledala, naj ogorčeno sikne: "Prekleta država!"

In sogovorniki bodo doumeli, da je človek pred njimi izjemno inteligenten, moder, da jih razume v dno duše, da je poln empatije in sočutja, da se je poglobil v položaj ter jih razume in čuti z njimi.

Ti dve besedi "Prekleta država!" bosta iz Slovencev odplavili vsako sovraštvo do tujcev. Nenadoma bodo v tujcu ugledali sebi podobnega, torej človeka. "Mary, kako me razumeš!", "Abdoulaye, hvala ti za podporo!", "Cheng, ti si car!", "Ahmed, res je, kar praviš!" itd.

Najkrajša pot do slovenskega srca vodi prek skupnega sovražnika, države. In ker je država naša, ne okupatorjeva, so se nam uresničile tisočletne sanje: končno smo sami sebi največji sovražnik. Le da si tega še ne upamo priznati.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin