SiolNET. Siol Plus Kolumne
1,70

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Od Velikega poka do H. sapiensa in covidiotov

1,70

termometer

Blaž Mrevlje
Blaž Mrevlje je znani slovenski zdravnik. Foto: YouTube

Kakšna je verjetnost, da berete ta članek? Koliko časa je minilo od začetka vesolja do pred nekaj sekundami, t = zdaj, ko ste začeli brati ta članek? Koliko časa je bilo potrebnega za razvoj živalske vrste Homo sapiens in odcepitev njene podvrste *Homo sapiens covidiothensis? Zakaj smo tukaj? Ali smo sami? Kaj je smisel življenja? Smo vsi (še) enako razviti? Veliko velikih vprašanj malega človeka. Nespremenjenih vse od takrat, ko se je našim prednikom na neki točki razvoja v relativno kratkem času velikost možganov, z njo pa tudi njih kapaciteta, nenadoma močno povečala, pa do danes. Na nekatera imamo danes, zahvaljujoč predvsem modernima astronomiji in astrofiziki, zelo natančne odgovore. Na druge jih morda nikoli ne bomo imeli.

Ne glede na vso človeško iracionalno, neznanstveno, na vraževerju temelječo, plemensko, nacionalistično in kratkovidno ignoranco smo največ  vsaj po našem vedenju –, kar lahko vesolje ta trenutek ponudi. Ne glede na vse je biti največ, kar lahko vesolje ponudi, signifikantno. Ker smo izjemno redek in neskončno lep naravni pojav, čeprav, paradoksalno, genialni in v isti sapi enako neumni, je človeško vrsto vredno rešiti. (Brian Cox)

Če za poenostavitev zanemarimo vprašanje "Kaj je bilo pred Velikim pokom?", lahko čas, spoštovana bralka ali bralec, od Velikega poka pa do t = zdaj za potrebe tega članka razdelimo na tri glavna obdobja: prvih 10–43 s (ko nam v glavnem še ni jasno, kaj se je dogajalo), od 10–43 s do razvoja podvrste "umnega človeka" Homo sapiens – visoko inteligentnega primata – Homo sapiens sapiens, kot se natančneje imenujemo moderni ljudje (ko nam je v glavnem vse jasno), in na tretje, končno obdobje, ko so zaradi pandemije koronavirusa SARS-CoV-2 nenadoma spremenjeni pogoji na Zemlji pripeljali do odcepitve oz. pojava nove oblike modernega človeka – Homo sapiens covidiothensis (ko nam nekatere stvari ponovno niso jasne).

vesolje raketa Foto: Thinkstock

Klasični moderni človek zna o času razmišljati in ga razumeti v okviru razdobja nekaj človeških življenj. Zato si povprečni bralec, vključno z mano, verjetno najtežje predstavlja skoraj neskončno kratkost prvega obdobja in za okvir sposobnosti procesiranja naših možganov skoraj neskončno dolžino drugega. Zanimivo pa je, da čeprav večina normalnih ljudi (če normalnost definiramo kot tisto, kar tam nekje počne večina) zlahka razume dolžino zadnjega, tretjega obdobja, pa (še) ne razume novega pojava, ki se v njem poraja dobesedno v živo – pojava covidiotov ali subspecies Homo sapiens covidiothensis. Pojav covidiotov je tako bizaren, da kljub dojemljivemu časovnemu okviru živalska taksonomija te podvrste še ni ustrezno proučila, poimenovala in popisala. Zato vzemimo poimenovanje za zdaj bolj kot delovni izraz in pojdimo naprej lepo po vrsti. Od Začetka.

Včasih imam občutek, da smo v Vesolju sami, včasih pa, da nismo. V obeh primerih je ideja osupljiva. (Arthur C. Clarke)

Kakšna je verjetnost, da kot predstavnika ene ali druge podvrste Homo sapiens jaz pišem in vi berete ta članek? Kakšna je verjetnost, da je tam nekje zunaj še kakšno drugo inteligentno bitje ali civilizacija? Oz. z drugimi besedami klasično vprašanje človeka – Are we alone in the Universe? (Ali smo v vesolju sami?)

Na drugo in tretje vprašanje najverjetneje nikoli ne bomo imeli odgovora, saj je teoretično nemogoče, vsaj glede na trenutno znane fizikalne zakone, da bi imeli kadarkoli vpogled v celotno (naše) vesolje, ki se razteza onkraj trenutnega vidnega horizonta – 46 milijard svetlobnih let od nas. Kar v zvezi z njima lahko naredimo, je, da vprašanje omejimo samo na našo galaksijo – Mlečno cesto.

Peter Jančič Siol Plus Ne ubijte prinašalca slabih novic Kacina!

Lažje je odgovoriti na prvo vprašanje – izjemno, izjemno majhna! Tudi če se omejimo samo na našo galaksijo, Mlečno cesto. Odgovor na Fermijev paradoks je ponudil ameriški astrofizik Frank Drake novembra 1961, na prvi konferenci SETI (Search for extraterrestrial intelligence). Ampak poglejmo najprej t. i. Fermijev paradoks, s katerim je sogovornike prvi izzval italijanski astrofizik Enrico Fermi, drugače znan tudi kot tisti Enrico, ki je izdelal prvi jedrski reaktor: "Naša galaksija, Mlečna cesta, je stara skoraj toliko kot (naše) vesolje  okrog 13 milijard let. V njej je na stotine milijard sončnih sistemov. Naš je star 'le' 4,6 milijarde let. Če predpostavimo, da povsod veljajo enaki naravni zakoni, je velika verjetnost, da se je življenje pojavilo in kasneje razvilo v inteligentno civilizacijo, v vsaj nekaj od njih in bi moralo biti vsaj nekaj od teh civilizacij bistveno bolj razvitih od naše. Mi, Homo sapiens, smo tu šele nekaj več kot četrt milijona let. Naša civilizacija ni starejša od 10 tisoč let in moderno tehnologijo uporabljamo šele zadnjih nekaj sto. Kar ni nič v primerjavi s starostjo Mlečne ceste. Za naprednejše civilizacije tudi razdalje znotraj Mlečne ceste niso nepremostljive. Torej, kje so ti zeleni možici?"

Rešitev teoretično ponuja Drakova enačba (in s tem tudi odgovor na poenostavljeno vprašanje Are we alone in the Universe? Are we alone in our Galaxy? Ali smo v naši galaksiji sami?):

N = R* x fp x ne x fl x fi x fc x L

Peter Jančič Siol Plus Prostitutke, mazači, Hruščovi in še Zlatko

Po domače: število civilizacij v naši galaksiji, ki bi bile lahko tako razvite, da bi z njimi lahko vzpostavili vsaj radijsko komunikacijo, je enako zmnožku srednja vrednost hitrosti nastajanja novih zvezd v galaksiji in delež zvezd, ki imajo planete in število planetov okrog posamezne od teh, na katerih bi se lahko razvilo življenje in delež teh planetov, na katerih se je življenje dejansko razvilo in verjetnost, da če se je že pojavilo življenje, da se je tudi razvilo v inteligentne oblike in delež inteligentnih bitij, ki so razvila tehnologijo, potrebno za komunikacijo z nami in dolžina časa, ko taka civilizacija oddaja komunikacijske signale

Težava enačbe je, da je le teoretična. V praksi vse številke še zdaleč niso znane. Ko so najuglednejši znanstveniki na prvem sestanku programa SETI staknili glave, naj bi prišli do naslednjega odgovora oz. bolje rečeno, dogovora: v naši galaksiji je v tem trenutku teoretično število inteligentnih civilizacij, s katerimi bi lahko vzpostavili stik, okrog 10 tisoč. Pri čemer je poudarek na besedi bi, saj bi morala biti hkrati tudi izpolnjena naslednja dva pogoja: prvič, tudi mi bi morali imeti tehnologijo, ki bi bila dovolj razvita, da bi sprejemala njihove signale, in drugič, obstajati bi morali, mi in oni, dovolj dolgo, da bi stiku sledil naslednji in naslednji in tako dalje.

Zemlja, planet Zemlja Foto: Thinkstock

Kaj je pri tako velikem številu osončij in planetov v naši ali katerikoli drugi galaksiji v praksi nujno, da se lahko začne razvijati primitivno življenje kot osnovni predpogoj za razvoj civilizacij inteligentnih bitij? Odgovor je – voda. A ne samo to! Vodo najdemo v našem osončju tudi na drugih nebesnih telesih, denimo na Marsu in mnogih lunah, predvsem Saturnovih. Kaj torej loči Zemljo od le-teh in zakaj se je na Zemlji razvilo življenje, na drugih telesih pa ne? Ker je Zemlja ravno prav oddaljena od svoje zvezde – Sonca –, da se je voda na našem planetu lahko obdržala v vseh treh agregatnih stanjih: kot plin, tekočina in led. Na telesih bližje Soncu je zaradi vročine že davno izhlapela v vesolje, na telesih dlje od Zemlje pa jo najdemo zaradi mraza le v zmrznjeni obliki. Življenje se teoretično lahko razvije le na nebesnih telesih, ki krožijo okrog svoje zvezde ravno prav daleč, da se voda lahko zadržuje tudi v tekoči obliki oz. v t. i. Goldilocksovi coni. In to dovolj časa. Veliko časa.

Peter Jančič Siol Plus Damijan izvaja Šarca

Zemlja je nastala pred okrog 4,6 milijarde let iz prahu, ki je prvotno v obliki diska krožil okrog Sonca. Začetki so bili divji. Prvih nekaj 100 milijonov let je bila Zemlja vroč vulkanski planet, bombardirali so jo asteroidi, večkrat je trčila v druge nastajajoče planete našega osončja, kar je povzročilo nagib Zemljine osi in nastanek Lune. Z ohlajanjem so nastajali pogoji za zbiranje tekoče vode (okrog 4,4 milijarde let nazaj), kar je omogočilo nastanek oceanov (okrog 3,8 milijarde let nazaj), ti pa prve oblike življenja.

V nadaljevanju se v smislu življenja oz. kompleksnejšega življenja na Zemlji na prvi pogled ni zgodilo skoraj nič dolge tri milijarde let. Vendar je verjetnost za to, kar se je v tem dolgem obdobju v resnici dogajalo, razvijalo, zgodilo in razvilo, neskončno majhna – iz preprostih molekularnih procesov so se počasi razvili prvi prokarionti (njihovi današnji ekvivalenti so bakterije), kakšni dve milijardi let za njimi eukarionti, prvi bolj kompleksni eno- ali večcelični organizmi (danes praktično vse rastline in živali). Prve najdbe večceličnih organizmov datirajo okrog 655 milijonov let nazaj in bolj kompleksnih živih bitij le okrog 530 milijonov let nazaj. V tem času pa se zgodi še nekaj pomembnega: preprosti organizmi začnejo s preprosto fotosintezo proizvajati kisik. In ko se v nekaj milijardah let v Zemljini atmosferi ujame in nabere dovolj kisika, okrog 530 milijonov let nazaj, se začne t. i. kambrijska eksplozija – proces največje biodiverzifikacije. Naši prvi predniki sesalci se pojavijo, skupaj z dinozavri, šele 300 milijonov let kasneje, komaj okrog 225 milijonov let nazaj.

dinozaver Foto: Pixabay

Prvi pravi primati, ne večji kot človeška dlan, se pojavijo okrog 55 milijonov let nazaj (Archicebus achilles). Naši prvi pravi predniki, velike opice iz družine Hominidae, splezajo iz dreves šele kakšnih 30 milijonov let kasneje. Od skupnega prednika s šimpanzi se ločimo le kakšnih 7 oz. 8 milijonov let nazaj in Lucy (Australopithecus afarensis) prvič po dveh nogah pogumno zakoraka na ravnicah današnje Etiopije šele pred 3,2 milijona let. Gospa Lucy je bila visoka le okrog en meter, tehtala je le okrog 30 kg in njeni možgani še niso bili bistveno večji od šimpanzovih. Vendar so jo spreminjajoče podnebne in posledično lokalne okoljske razmere (gozd se je spreminjal v savano, dreves je bilo vedno manj, razdalje med njimi pa vedno večje) prisilile, da je začela vedno bolj hoditi po zadnjih dveh. Kar se je v končni posledici za naše prednike izkazalo za eno največjih evolucijskih pridobitev tistega časa – potovanje na dolge razdalje je postalo veliko bolj učinkovito. Dokaz za to je prva stopinja nekega drugega hominida kakšnih 3,2 milijona let kasneje in okrog 400 tisoč km stran – v pesku Mare Tranquilitatis.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Ruska ruleta kot nacionalni šport

Tako smo zdaj na zadnji in najpomembnejši etapi razvoja modernega človeka, Homo sapiens, ki obsega približno zadnje tri milijone let. S stališča človeka dolga doba. V resnici pa le desetinka odstotka časa od prvih oblik življenja. Naslednjih 1,8 milijona let na ravnicah današnje Etiopije vladajo potomci Lucy. Potem pa v zelo kratkem času pride do sprememb, ki omogočijo hiter nadaljnji razvoj naših prednikov, povečanje možganov na dvakratno velikost in pojav naših prednikov Homo habilis in Homo erectus, od katerih okrog 1,4 milijona let nazaj ostane le Homo erectus. Njegovi potomci, Homo heidelbergensis, vzniknejo okrog 800 tisoč let nazaj in imajo že skoraj enako velike možgane kot mi ter predstavljajo naposredne prednike nas, Homo sapiens, in neandertalcev. Oboji se pojavimo okrog 200 tisoč let nazaj in živimo drug ob drugem do pred okrog 45 tisoč let nazaj, ko Homo neanderthalensis izpodrine in dokončno premaga naš neposredni prednik – bolj inteligentni, bolj prilagodljivi, bolj agresivni in ekspanzionistični Homo sapiens.

Moderni človek. Domena: Eukaryota. Kraljestvo: Animalia. Deblo: Chordata. Razred: Mammalia. Red: Primates. Podred: Haplorhini. Družina: Hominidae. Poddružina: Homininae. Pleme: Hominini. Rod: Homo. Vrsta: Homo sapiens. Podvrsta: Homo sapiens sapiens.

Pošteno povedano, oboroženi z vsem znanjem, ki nam je danes na razpolago, lahko rečemo le, da je glede na vse pogoje, ki so se morali zgoditi za pojav življenja, na nek način le-to še vedno čudež. (Francis Creek)

Kaj je sililo naše prednike, da so se razvijali? Kaj je pripomoglo k temu, da so se možgani naših prednikov večali, s tem pa tudi njihova kapaciteta in napredek, ki je sledil v naši vrsti vse do danes? Podnebne spremembe! Te pa so bile zadnje tri milijone let predvsem posledica sprememb Zemljine orbite, lege planetov in že predhodno omenjenih dogodkov – spremembe naklona Zemljine osi in pojav Lune –, ki sta bila povsem naključni posledici trkov nastajajočih teles današnjega Osončja v zgodnjih dneh njegovega nastajanja. Neposredna posledica teh kolosalnih dogajanj v naši neposredni soseščini – našem Osončju – po nekaj milijardah let so prvi možgani prvega modernega človeka, Homo sapiens, samo 200 tisoč let nazaj. Naši možgani. Z več kot 85 milijardami nevronov (povprečno število zvezd v povprečni galaksiji), ki se vsak od njih povezuje z od 10 tisoč do 100 tisoč drugimi nevroni v svoji okolici. Kompleksnost, ki je onkraj sposobnosti katerekoli tehnologije, ki smo jo sposobni narediti sami. Zakaj je to pomembno? Ker se na tej točki prvič šele zares zavemo, kako neskončno majhna je verjetnost, da smo se zgodili, in kako še bolj neskončno majhna je verjetnost, da smo se razvili v to, kar smo danes.

Satelit, sateliti, Zemlja Foto: Thinkstock

And all the rest is history. Vse drugo se je zgodilo zelo hitro. Homo sapiens je v velikem številu zapustil Afriko 60 tisoč let nazaj in se tako pridružil svojim predhodnikom na praktično vseh celinah, kjer jih je v končni fazi tudi izpodrinil. Prvi moderni ljudje so bili lovci in nabiralci in osnovne socialne skupine so štele do 150 ljudi (Dunbarjevo število). Britanski antropolog Robin Dunbar je namreč ugotovil, da je največja socialna skupina ljudi neposredno povezana z velikostjo možganov. Kar velja še danes! Pomislite na svoje socialno okolje, tako fizično kot na družbenih omrežjih.

Osnovne skupine so se v svoji okolici povezovale z drugimi (plemeni) v ohlapne zveze. Skozi dolgo obdobje so potovale na vse konce in kraje s hitrostjo okrog 0,5 km letno ali 15 km na generacijo – omejitveni dejavniki so bili socialni dejavniki, smrtnost zaradi poškodb in okužb ter količina hrane.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Dežela neslutene bogatije

Naslednji večji korak v napredku se zgodi okrog 12 tisoč let nazaj, in sicer s pričetkom poljedelstva, ki je predpogoj za vzpostavitev civilizacije. Dogodek, ki je bil ponovno posledica podnebne spremembe – obdobja med dvema ledenima dobama, v katerem živimo še danes. Ljudstva, ki so se zadržala in kmetovala na področjih današnjega Bližnjega vzhoda, so postajala vedno bolj kompleksna, vedno bolj organizirana. Tu so se začele prve velike civilizacije, Egipčani, Grki, Rimljani, z njimi pa hiter in nesluten razvoj mest, imperijev, tehnologije, kulture, znanosti in drugega, kar so postale klasične osnove vsega, kar poznamo danes.

Zadnja velika potovanja modernega človeka so se zgodila v samo zadnjih 60 letih. Devet izletov na Luno v okviru Nasinega programa Apollo. Danes se v okviru modernih zasebnih projektov Homo sapiens (SpaceX) že skoraj vsak teden leti v vesolje in se pripravlja na naslednji veliki korak – osvojitev zadnjega od notranjih planetov našega osončja, Marsa.

SpaceX, Nasa Foto: Getty Images

Življenje na Zemlji je prehodilo dolgo pot od prvih oblik nekaj milijard let nazaj do naju, predstavnikov ene ali druge podvrste najinteligentnejšega primata, prvega med primati, Homo sapiens, ki sva, jaz pišem in vi berete ta članek, tukaj in zdaj. V resnici je minilo le 10 tisoč let, odkar se lahko, pogojno (dokler Homo sapiens čuti potrebo po vojskah, religijah in političnih strankah vsaj jaz tega sicer ne bi trdil), deklariramo za civilizacijo. In le manj kot sto let, odkar smo razvili svet okrog sebe, kot ga poznamo danes. V resnici le 30 let odkar smo – oz. bolje rečeno so – razvili svet, kot ga poznamo danes.

Malo za intermezzo. Slovenci smo namreč čas tranzicije v glavnem časovno zamudili, moralno in finančno pa zavozili. S krajo okrog 100 milijard evrov davkoplačevalskega denarja, ki ga je v Sloveniji v 30 letih pokradla tranzicijska mafija, medtem ko smo pošteni ljudje delali, ta denar ustvarjali in natega nismo opazili, smo kot družba kolektivno krivi, da smo zabili nož v hrbet sebi in mnogim prihajajočim generacijam. Otrokom, vnukom in tako dalje in navzdol po verigi življenja. Saj veste, o čem govorim: Apple, Microsoft, Amazon, Facebook, Google ipd., ki so v tem istem obdobju nastali iz nič, so nam v zadnjih 30 letih popolnoma spremenili način življenj. Večinoma na bolje. Lahko pa bi bilo še bolje, če bi bili kot narod inteligentnejši. Spremenili bi nam lahko tudi kakovost življenja.

Na bolje. Namig: če bi pokradenih, za nezaslužen luksuz tranzicijske mafije porabljenih in v tujino, na črne fonde prečrpanih 100 milijard davkoplačevalskih evrov v teh 30 letih pametno in ob pravem času naložili v delnice prej omenjenih podjetij in podobnih, sem prepričan, da nam danes v Republiki Sloveniji sploh ne bi bilo treba plačevati davkov. Živeli bi od dividend. Pa nismo. Če bi dodatno danes preprečili krajo davkoplačevalskega denarja, kot jo v okviru organiziranega kriminala in sistemske korupcije v javnem sektorju, predvsem zdravstvu, šolstvu in infrastrukturi, poznamo danes, in magnitude letne škode, ki izhaja iz dejanj tranzicijskih kriminalcev in njih političnih kril, ki jo poznamo danes (okrog 4 milijarde vaših evrov letno), bi živeli še bolje. Pa je ne. Zato se, če že govorimo o razvitosti neke družbe, na tem mestu vprašajmo, kako je dejansko razvita slovenska družba po 30 letih zavožene tranzicije? Oz., da bo lažje, kako zaostali in v 20. stoletju zataknjeni smo kot nacija?

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Zakaj hočemo vedno več birokracije?
Dve stvari sta neskončni, človeška neumnost in vesolje. No, za slednje še nisem povsem prepričan. (Albert Einstein)

Homo sapiens je preživel že nekaj katastrofalnih pandemij, virusnih in bakterijskih. Na nobeno ni bil pripravljen. Vse so bile posledice kombinacije nevednosti, neznanja in malomarnosti. Nekatere so bile bolj, druge manj katastrofalne. Iz vseh smo se veliko naučili. Vse so popisane v učbenikih infektologije, imunologije in epidemiologije. In potem je prišel december 2019. Kitajska. Wuhan.

Ali je virus SARS-CoV-2 pobegnil iz kitajskega laboratorija ali je preskočil iz živali na človeka na eni od za naše razmere nemarnih tržnic v kitajskem Wuhanu, niti ni pomembno. Kaj se je točno zgodilo v Wuhanu, koliko ljudi je umrlo in kakšne ukrepe so za zajezitev v resnici izvedli, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Iz posnetkov, ki so do nas prihajali letos januarja, so bile razmere katastrofalne in ukrepi kitajsko drastični.

Koronavirus

Ni trajalo dolgo, ko se je virus razširil po vsem svetu. Razširil se je s hitrostjo, kakršne Homo sapiens doslej še ni doživel. Hitrost je bila posledica globalnega načina življenja ter hitrih in množičnih migracij, ki potekajo vsak dan po zraku in po kopnem. Kmalu je bil tako na vseh celinah, tudi v Evropi. Že konec februarja je ne le potrkal na naša vrata, bil je že tudi v Sloveniji. V naši najbližji soseščini, v severnoitalijanskih regijah, je povzročil v zelo kratkem času pravi masaker – več 10 tisoč mrtvih. V Bergamu, pravijo, je "odnesel" celo generacijo.

Roko na srce, nobena država, nobena vlada in nobena nacija na novo epidemijo ni bila pripravljena. Niti glede poznavanja patogena niti glede pripravljenosti zdravstvenih sistemov. Kljub vsemu, čeprav novemu, takrat znanemu, pa je bil zanimiv odziv takratne slovenske oblasti in t. i. vrha epidemiološke stroke: ni problema, ker nimamo direktnih letov s Kitajsko; lahko greste v službo, je samo navadna "gripica"; če kašljate, kašljajte v rokav in si umivajte roke; maske niso potrebne. Na srečo ta klika ni trajala dolgo. Kmalu so videli, da ne bo šlo, vrgli puško v koruzo in se predali.

Miha Mazzini Siol Plus Miha Mazzini: Biznis po slovensko

Na srečo je bila naslednja vlada pametnejša in je hitro potegnila zavoro ter državo spravila, podobno kot so storile druge normalne evropske države,  v t. i. lockdown, popolno zaprtje. Učinek je bil viden zelo hitro in posledica je bila zmaga v prvem valu: zelo majhno število zbolelih in umrlih ter relativno majhna gospodarska škoda.

Že junija, ko smo začeli sproščati ukrepe, je bilo jasno, praktično do tedna ali dneva natančno, kaj se bo zgodilo v teku poletja in zgodnje jeseni. Čeprav neuradno, je pandemija namreč še vedno vztrajala. Čeprav v majhni meri, so razmere vzbujale občutek, da smo virus premagali, a se je v populaciji seveda širil. Zato je bilo popolnoma jasno, kaj se bo zgodilo po poletju, ko se bodo ljudje – naivno misleč, da je najhujše za nami – iz množičnih dopustniških migracij po Evropi vrnili na svoje domove. Popolnoma jasno je bilo tudi, kaj se bo zgodilo, ko bodo starši poslali svoje otroke septembra v vrtce, šole in na fakultete, sami pa se bodo množično vrnili na delovna mesta. Sam sem predlagal, da bi začetek šolskega leta premaknili na oktober, da bi videli, kaj se bo zgodilo v družbi kot posledica poletnih migracij in dogajanja v naši okolici, ne da bi v istem času otroci virus začeli množično širiti tudi v naši državi. Ne da bi preprečili širjenje okužbe, to je nemogoče. Pač pa, da bi kupili nekaj časa in temu ustrezno prilagodili načrte glede na razmere in opazovanje dogodkov v okolici. Pa nismo.

Ljubljana_maske Foto: Ana Kovač

Posledično in pričakovano je v skladu z znano inkubacijsko dobo, virulentnostjo SARS-CoV-2 in načinom širjenja prišlo do eksplozije epidemije pri nas in povsod po svetu. Ker so vse države zagrešile enako "napako". Podobno, kot so jo naredile v primeru španske gripe pred 100 leti. Takrat se je sprva manj pomembna gripa, ki se je širila le med vojaki na frontah končujoče se prve svetovne vojne, hitro razširila po vsej Evropi po njihovem povratku na domove. Države so svoje vojake, čeprav okužene, s front sprejele, kaj pa so hotele drugega. Španska gripa je terjala veliko življenj, gospodarska škoda pa je bila zaradi vojne težko bistveno večja, kot je že tako ali tako bila.

Tokrat odločevalci niti niso imeli druge izbire, kot da so se odločili, kot so se. Dilema, kaj narediti, je bila povsod po Evropi in svetu enaka. Zapreti države in tvegati enormno gospodarsko škodo ali postopno uvajati ukrepe glede na spreminjajoče se razmere, zavedajoč se, da bo to za sabo seveda potegnilo več zbolelih in smrtnih žrtev kot v primeru popolne zapore življenja, in upajoč na to, da bo družba večje človeške žrtve v grozečem primežu hude gospodarske krize potiho sprejela in tolerirala. Zdi se, da je Homo sapiens v zavedanju, da se "škodi" ni moč popolnoma izogniti, na splošno v tem drugem valu sprejel nekakšno "družbeno sprejemljivo" ravnovesje med posledicami pandemije za človeška življenja in gospodarstvo.

Ulica. Ljudje. Foto: Getty Images

Josip Broz - Tito Siol Plus Miha Mazzini: Tito je spet med nami, a tokrat množično

Vse to je bilo pričakovano. Česar pa nisem pričakoval oz. normalni ljudje nismo pričakovali, pa je, da so se v vmesnem času v družbi pojavili posamezniki, popularno imenovani influenserji ali skupine, tudi politične, ki so začeli preprostim, smiselnim, pametnim in že preverjenim ukrepom za zajezitev epidemije aktivno nasprotovati. Najprej so ti posamezniki vzniknili na družbenih omrežjih – se še spomnite nekega bizarnega provokatorja Nikite, ki se je vozil po Ljubljani, kjer je po trgovinah in bolnišnicah promoviral in s svojo agendo izzival varnostnike? Kaj se je z njim zgodilo, ne vem, nenadoma je izginil.

Poleti so se potem v dolgem kolesarskem maratonu po ljubljanskih ulicah v več kot 25 petkovih etapah zvrstili nekakšni bizarni politkolesarji, ki so, tudi dobesedno, "furali" nekakšno protivladno agendo z zanikanjem pandemije in ukrepov – predvsem nenošnjo zaščitnih mask. Zadnje tedne je ob eksponentnem višanju števila obolelih njihov pogum sicer oportunistično upadel. Na zadnjih etapah so že pridno nosili zaščitne maske, kot jih sicer preostali normalni državljani. Zdaj pa so tudi politkolesarji – podobno kot pred njimi Nikita – čudežno nekam izginili.

11. protest 10. 7. 2020 Foto: Ana Kovač

Pojav covidiotov in s tem odcepitev nove podvrste Homo sapiens, Homo sapiens covidiothensis, pa so v zadnjem času v Sloveniji kronali najprej t. i. influenserji, med katerimi so na družbenih omrežjih prednjačili predvsem doktorica botoksa, doktor mišic ter primarij honorarjev Slovenskih železnic in ljudskih src, kot se jih je prijelo ime, ki pa so se tudi že bolj ali manj potuhnili – doktor mišic je šel po zadnjih podatkih osebno preverjat švedski model spopada z epidemijo –, in pa, kar je še najbolj bizarno, nekatere politične stranke.

Tudi stare evropske demokracije imajo težave s svojimi covidioti. Vsaka skupina ljudi, pa tudi država, ima svojo Gaussovo krivuljo, po kateri se razporedijo njeni prebivalci. Tako se v skrajnih legah teh pričakovanih statističnih pojavov vedno pojavijo posamezniki, ki iz različnih razlogov vladnim predlogom in ukrepom vedno nasprotujejo. Eni iz blodnjavih prepričanj, drugi – ker lahko. Nič novega. Težava sodobnih vaških posebnežev, v tem primeru covidiotov, pa je, da prej praktično neslišani in neopaženi, imajo zdaj platforme in omrežja zvestih poslušalcev z veliko večjim dosegom. Če so bili v preteklosti omejeni na stanje v spodnjicah in s celofanskimi kapicami na glavi za sprejemanje višjih sporočil, da jih je sploh kdo opazil, na križiščih in ob mestnih vpadnicah in so svoja sporočila sporočali prek napisov na kartonskih škatlah, ki so imela rok trajanja bolj ali manj omejen do prvega dežja, pojava lakote ali kakšne druge naravne potrebe, imajo zdaj družbena omrežja. A kljub temu njihov glas na srečo ne seže v deveto vas, ker je krog njim podobnih receptorjev v družbi vendarle omejen. Večina populacije se navadno razvrsti med prvi dve standardni deviaciji.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Zakaj nočemo biti Švica?

Težava s predstavniki Homo sapiens covodiothensis pa nastane večja in morda celo statistično signifikantna v družbah na relativno nizki stopnji nacionalnega razvoja, kot je na primer zavožena tranzicijska Slovenija. V takih predelih sveta, kot je denimo naša severnobalkanska provinca in moralna favela na obrobju EU, pa je nevarnost, da spodbujanje nespoštovanja vladnih ukrepov, pa čeprav proti smrtonosni epidemiji, torej s posledičnimi možnimi smrtmi sodržavljanov, v svojo retoriko ob popolni odsotnosti vsebinskih programov privzamejo opozicijske politične stranke. Takšna oblika organizirane psihopatije pa ima, predvsem zaradi večje slišnosti političnih strank v medijih, predvsem tistih, ki jih zgodovinsko obvladujejo same, lahko bistveno večje in usodnejše posledice za narod, ki mu želijo vladati.

Na srečo v nesreči se navadno v primeru za narod usodnih dogodkov, kot je denimo smrtonosna pandemija, kakršna se trenutno odvija vsem pred očmi doma in po svetu, začnejo tudi sicer ideološko zaslepljeni volivci takih strank ob povsem racionalnem opazovanju dogajanja okrog sebe zavedati in počasi spregledovati, kaj je res in kaj ni. Spoznavati popolno odsotnost empatije, kar je ena ključnih komponent socio- ali psihopatije "svojih" političnih strank, ki jo le-te brezglavo, žlehtnobno in ob pomanjkanju vsebinskega programa "svojim" volivcem, ki jih imajo zaradi takega modus operandi na srečo vse manj, na silo vsiljujejo. Ali po domače. Ljudje počasi začenjajo spoznavati ideološki nateg precipitatov politične negativne selekcije, ki jih je v zadnjih, predvsem 15 letih, naplavilo interesno grmovje globoke države zavožene tranzicijske Slovenije, ki pa se ob staranju režiserjev lutkovne predstave Država Slovenija, upamo, vendarle preveša v zadnjo fazo. Lutkovna predstava, namreč.

Miha Mazzini Siol Plus Miha Mazzini: Veliko pridnosti, malo učinka

Na tem mestu, draga bralka ali dragi bralec, in hvala za vztrajanje pri branju, razumete mojo fascinacijo nad sledečim dejstvom. Da smo po 4,6 milijarde let od diska prahu, ki je krožil okrog naše zvezde, prišli do planeta Zemlje in po seriji kolosalnih dogodkov, vzponih in padcih, obratih in preobratih zgodovine po treh milijardah let od prvih prokariontov pa do prvih velikih civilizacij in prek njihovih revolucionarnih dosežkov na različnih področjih človekovega delovanja prišli do tega, kar poznamo danes – da smo v zadnjih 60 letih že devetkrat obiskali naše najbližje telesno telo, Luno, ter da v zadnjih desetih letih kot civilizacija že dodobra naskakujemo Mars – na eni strani in do pojava covidiotov na drugi strani.

Kako je ob vsem vedenju, znanju, izkušnjah in zavedanju danes sploh mogoče, da v neki razviti družbi "vznikne" nova podvrsta, Homo sapiens covidiothensis? Ne le, da "vznikne", pač pa v družbi, ki se sooča z eno najhujših, najdražjih in najsmortonosnejših pandemij zadnjih 100 let, aktivno promovira nespoštovanje preprostih zaščitnih ukrepov za zajezitev pandemije, zajezitev epidemije, preprečevanje zbolevanja in nepotrebnih smrti sodržavljanov. Če pa že, pa še manj razumem, da lahko to poteka celo na organiziran način in v okviru političnih strank ter to družba mirno požre. Upam, da tokrat ne.

Češka koronavirus Foto: Reuters

Kajti vi, posamezniki, t. i. influenserji in politične stranke, politična krila tranzicijskega organiziranega kriminala in sistemske korupucije, ki se na tako psihopatski in primitiven način borite za vzdrževanje ugrabljenosti države, vedite, ne samo, da s tem ščitite organiziran kriminal in sistemsko korupcijo v državi ter preprečujete normalizacijo in vzpostavitev države z velikim D, pač pa in predvsem ste v času pandemije neposredno odgovorni za večje število zbolelih in večje število mrtvih sodržavljank in sodržavljanov ter večjo gospodarsko škodo, kot bi bila, če bi bili vsaj v teh časih državotvorni in bi pravočasno in solidarno pripomogli k preprečevanju epidemije in sanaciji okužb. Upam, da vam te socio- oz. psihopatije tokrat sodržavljanke in sodržavljani, davkoplačevalke in davkoplačevalci, volivke in volivci (tudi tisti pametni med vašimi) ne bodo spregledali in odpustili.

Za zaključek se vrnimo nazaj k Drakovi enačbi in dogovorjenemu številu mogočih inteligentnih civilizacij v našem Sončnem sistemu, s katerimi bi lahko vzpostavili stik, ki je veliko – okrog 10 tisoč. In k osnovnemu razmišljanju o živalski vrsti, prvega med primati, Homo sapiens, kot taki. Danes imamo vsaj mi, Homo sapiens sapiens, tehnologijo za oddajanje in sprejemanje najrazličnejših komunikacijskih signalov, za katere upravičeno sklepamo, da bi jih imela tudi vsaka od teh 10 tisoč inteligentnih civilizacij, ki bi bila na vsaj taki razvojni stopnji, kot smo sami. Je v resnici na koncu najpomembnejši omejujoči dejavnik za veliko interplanetarno in intercivilizacijsko tišino dejstvo, da smo najverjetneje sami, vsaka inteligentna civilizacija torej, krivi za zadnjo neznanko v enačbi – L – oz. njeno kratkost? Torej dolžino obstoja neke civilizacije? Dolžino, ki jo omejuje v dotični inteligentni civilizaciji, vsaj če sodimo po naši, Homo sapiens, intraspecies vgrajena in neizogibna – neumnost?

koronavirus, Avstrija Foto: Getty Images

Saj veste, o čem govorim. Homo sapiens je potem, ko je prišel tako daleč, nedavno tega izumil jedrsko bombo. Ne samo to! Homo sapiens je ne samo izumil, pač pa jedrsko bombo tudi odvrgel na civilne cilje. S posledičnim neslutenim številom mrtvih predstavnikov iste živalske vrste. Prvi med primati nad prve med primati. Ne samo to! Homo sapiens je to storil ne enkrat, temveč dvakrat! In ne samo to! Homo sapiens je od izuma jedrske bombe pa do danes izdelal dovolj le-teh, da se prvi med primati z lahkoto anihilira ne samo enkrat, pač pa večkrat. Če sklepamo po edini civilizaciji, ki jo poznamo, in upoštevamo dejstvo, da osnovni zakoni narave veljajo povsod enako, lahko sklepamo, da ima vsaka inteligentna civilizacija samoomejitveni mehanizem: kmalu, ko odkrije radijske valove, odkrije tudi tehnologijo, s katero se uniči. Morda je to razlog, da smo v tem trenutku (še) edina inteligentna civilizacija v naši galaksiji.

Je pa še druga možnost! Če mene vprašate, ali Drakova enačba drži in je ta trenutek v naši galaksiji okrog 10 tisoč inteligentnih civilizacij, je moj odgovor da. Ker verjamem v znanost. Če pa me naprej vprašate, ali z nobeno še nismo vzpostavili stika, ker naša tehnologija morda ni dovolj dobra, kar so gospodje, ki so prišli do te številke, navedli kot enega od mogočih razlogov, ali pa zgoraj opisani samoomejitveni mehanizem, pa se mi vedno bolj zdi, da je odgovor ne.

Miha Mazzini Siol Plus Miha Mazzini: Zakaj sovražimo dobitnike Michelinovih zvezdic?

Naprednejše civilizacije od naše po mojem mnenju z nami nočejo imeti nobenega opravka že vsaj od atomske bombe dalje. S pojavom covidiotov oz. podvrste Homo sapiens covidiothensis pa smo si najverjetneje zadali usodni udarec in jih nikoli ne bomo spoznali. Po mojem prepričanju čakajo, da se tak ali drugačen samoomejitveni mehanizem sproži pri nas. Stika z njimi nismo vredni. Regresija od Homo sapiens sapiens v Homo sapiens covidiothensis je za njih samo dodaten argument.

Prepričan sem, da je v vesolju veliko inteligentnih bitij. Vendar so preveč inteligentna, da bi prišla k nam. (Arthur C. Clarke)

P. S. Kaj bi si o Homo sapiens covidiothensis mislil Charles Darwin?

*Izraz Homo sapiens covidiothensis si je za potrebe tega članka izmislil avtor. Uradna živalska taksonomija ga še ne pozna. Trenutno ga ne pozna še niti Google.

Če želite izvedeti več o našem izvoru, sebi, Osončju, kaj je LUCA, o pro- in eukariontih, kvarkih, gluonih, bozonih, kambrijski eksploziji ali 42 lahko obiščete restavracijo ob koncu vesolja ali preberete enega od spodnjih virov.

REFERENCE:
1.  Cox, B., & Cohen, A. (2015). Human universe. London, England: William Collins.

2. Dawkins, R. (1978). The Selfish Gene (New Ed). Oxford University Press.

3. Dawkins, R. (2016). Climbing Mount Improbable (1st ed.). W.W.Norton & Company.

4. Adams, D. (1995). The Restaurant at the End of the Universe. Del Rey.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 29
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin