Sobota, 5. 9. 2020, 4.00
4 leta, 2 meseca
Miha Mazzini: Biznis po slovensko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
45
Uradni podatki, da smo Slovenci drugi v svetu po vloženih urah in predzadnji po učinku, mi ne dajo miru. O tem sem že pisal v kolumni Veliko pridnosti, malo učinka. Govorila je o tem, kako delamo, danes pa bi dodal še drugo plat medalje: kako kupujemo.
Že nekaj let ravnam takole: če opazim, da nečesa ne potrebujem, takoj poklonim ali objavim oglas. Ne želim iti v ameriško smer, saj tam povprečno gospodinjstvo poseduje okoli 300 tisoč predmetov (vir). Če odštejem škatlo z vijaki, je številčna samo moja zbirka gramofonskih plošč, ki pa se prek oglasov tudi uspešno manjša. Plošče prodajam mednarodno, preostalo pa prek domače Bolhe. Skupaj se je nabralo že skoraj 400 prodaj, kar je že statistično pomembno in lahko sklepamo na zakonitosti.
Potovanje po svetu
Globalno prodajanje plošč me je seznanilo s svetom. V Arhangelsku živi punker in na otokih Chaney ljubitelj ženskih country pevk iz 30. let. V Las Vegas je šla samozaložba frizerke brez posluha in na Filipine zbor, ki prepeva Beatle. Od eksotičnih lokacij, ki sem si jih vedno želel obiskati, nisem prodal ničesar samo še na Jesenice.
Pri vseh tujih kupcih se je zataknilo le dvakrat: neki Anglež je poslal stokajoče e-pismo in hotel nekaj evrov popusta, Ukrajinec pa se je pritožil, da sem poslal eno ploščo premalo, in seveda sem mu vrnil kupnino. Konec koncev je to pri taki številki prodaj izjemno nizka številka.
Razen …
Po treh letih prodajanja se stresem, ko vidim, da naroča kdo iz Slovenije. Ker tu pa sem do zdaj imel samo eno (res: 1!) običajno izkušnjo, da je nekdo kupil in plačal in to je bilo to.
Z vsemi preostalimi izgubim neverjetne količine časa.
1. korak: pogajanja
"Je to zadnja cena?", "Dam vam polovico od napisane cene" ...
Slovenija je nedvomno Balkan in pripada Orientu, kar zadeva nakupovanje. Vsak bi se pogajal do nezavesti. Čisto zares obstaja oseba, ki je za en evro popusta napisala 16 e-pisem. Nisem jih več bral ali nanje odgovarjal, le štel sem jih še.
Očitno ne gre za denar, saj lahko tisti evro zaslužite hitreje kot z dopisovanjem, upam. Gre za občutek zmage, celo herojstva, dosežka. Uveljavljanje svoje volje, ustvarjanje zgodbe, s katero se bomo bahali prijateljem. Potrjevanje statusa v družini in širše. Dosežek v sivem življenju.
Barantanje je najbolj razširjen slovenski adrenalinski šport.
2. korak: nategovanje sistema
Ko je cena končno zbarantana (in veliko delovnih ur porabljenih), sledi obvezen drugi korak. Tuja spletišča namreč poberejo provizijo od prodaje. Recimo 10 odstotkov. Zato takoj po prvem koraku sledi e-pismo: dogovoriva se midva mimo njih in si to maržo lepo razdeliva.
Plošča je, recimo, 10 evrov, marža torej evro in zdaj si dopisujeva, kako jih bova nategnila za tisti evro, ki si ga bova na koncu dne delila na pol.
Nenadoma oba tvegava. Spletišče naju ščiti kot prodajalca in kupca, zdaj pa morava zaupati drug drugemu. Spet romajo sem in tja številna pisma, delovne ure tečejo.
Znova ne gre za denar: gre za to, da s tlačansko miselnostjo upornikov moramo nategniti sistem, drugače se bomo počutili slabo. Izumiti moramo ovinek, najti luknjo v pravilih, upogniti sistem v svojo korist, kar nam potrjuje, kako sposobni, vredni in posebni smo.
Iskanje lukenj v zakonih je najbolj razširjeno slovensko umsko delo.
3. korak: vključevanje prijateljskih omrežij
Dogovorjena sva! Popust sprejet, sistem nategnjen, grem lahko na pošto in pošljem?
Ups, ne.
Sledi pismo o tem, da znaša poštnina kar cela dva evra. Kupec pa ima znanca, ki se bo čez tri dni vračal z morja z neko agencijo in okoli polnoči bodo v predmestju Ljubljane, na Dolgem mostu. Kaj, če bi predmet prinesel tja in mu ga izročil in tako bi prihranila poštnino, ki si jo lahko deliva na pol?
Skoraj nikoli v Ljubljano ne potuje kupec sam. Vedno je prijatelj od sorodnika tašče od svaka ali kaj takega.
Torej ne gre za poštnino. Gre za utrjevanje svojih družbenih omrežij, da pokažemo, koliko ljudi nas upošteva, koliko ljudi lahko uporabimo, povežemo, kako lahko vse uredimo, saj nas upoštevajo. Kako lahko vse "zrihtamo".
Deljenje uslug je glavno lepilo slovenske družbe.
Tako dobim priložnost blaženega občutka sreče, da se ponoči, ob 1.15, neprespan, v dežju, na kolesu vračam proti domu in v dlani čvrsto stiskam pridobljeni evro poštnine. Ne bo me zeblo, saj me bo grel občutek, da sem kupcu za tisti evro dal moč upravljanja mojega življenja, in vedel bom, vredno je!
4. korak: pričakovanje čudeža
Šest kupcev pa je bilo prav fenomenalnih in vrednih omembe. Glede na število vseh transakcij je številka majhna, a zgodbe neverjetne. Naj navedem le dve:
Oglas: prodam polico.
Pride ženska, gleda polico in reče z očitkom v glasu: "Ampak saj to niso vrata?"
Rečem: "Ne, polica je. Točno taka, kot je opisana v oglasu."
Reče: "Vem, saj znam brati. A sem vseeno mislila, da bodo vrata, saj ne potrebujem police, ampak vrata."
Oglas: prodam gramofonske plošče.
Pride moški, reče: "Vse mi dajte!"
"To bo pa drago," rečem.
"Kako to mislite? Zaračunali mi boste?"
"Piše prodam, ne?"
"Ja, seveda, ampak sem mislil, da mi boste dali zastonj."
Plačilo z gotovino
Prva razlaga vsega skupaj naj bo tokrat ekonomska. Znanci, ki imajo spletne trgovine, pravijo, da je neverjetno veliko naročil po povzetju. Agencije za proučevanje obnašanja kupcev trdijo, da je tako zato, ker smo Slovenci tradicionalisti in ne zaupamo karticam.
Traparija.
Glede na to, da je pri nas 4/5 plač podpovprečnih, in glede na standard, ki ga gledamo, mora obstajati ogromno dela na črno. To pomeni, da ima kupec gotovino, ki je noče kazati bankam. Torej gre plačat osebno oziroma še najraje pošlje svojo mamo.
Pred nekaj dnevi sem videl na pošti starejšo gospo z gotovino plačati za jurja in pol položnic. Pri takih zneskih bi mirno naredila trajnike, mar ne?
Danes v trgovini si je druga gospa kupila zajtrk z bankovcem za 200 evrov. Na bankomatu ga ni dobila, mar ne?
Kupec torej preprosto mora tako dolgo motoviliti, dokler ne pride do osebne menjave gotovine, ki jo je zaslužil na črno.
Narcizem
Zdaj pa poglejmo še drugo, psihološko plat takega kupovanja.
Potrjeno smo izjemno egalitarna družba, kar seveda vodi v povišan narcizem. Če ni konkurence, potem je vsak genij in vse dosežek.
Kupovanje, kot sem ga opisal, kaže na povišan narcizem. Pustimo barantanje, to bi bilo lahko tudi kulturološko in varčevalno, a vse drugo je upogibanje sveta svoji volji. Sploh to, da svoje znance in sorodnike sredi noči pošiljate po čudnih krajih, kaže, kako pomembni ste vi in kako malo oni.
Skratka, toliko ur in tako malo učinka imamo zato, ker z delovanjem ne stremimo po učinku, marveč po lastni pomembnosti.
45