Sobota, 19. 9. 2020, 4.00
4 leta, 3 mesece
Miha Mazzini: Zakaj hočemo vedno več birokracije?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,82
52
Sredi švicarskega mesta si stojita ob boku kavarna in slaščičarna. V prvi so natakarji nosili maske in stoli so bili bolj narazen. To je bilo to. V drugi so vladala pravila laboratorija: maske, rokavice, razkuževanje, razdalja in še posamično vstopanje kupcev.
Ista država, a tako različen boj proti virusu? Za povrh država, ki velja za silno urejeno. Kot Slovenec sem se najprej vprašal: kdo jim piše pravila? In zakaj jih kot urejeni Švicarji ne upoštevajo?
V knjižnici
Poglejmo slovenski primer: pogovor s knjižničarko. Ko sem jo vprašal, zakaj ne odprejo svoje ustanove, me je debelo pogledala – kako, saj še niso dobili navodil, kako naj delajo!
In res, ko so dobili navodila, so odprli svoja vrata.
Ko sva se spet srečala, mi je potožila: kakšni kreteni so pisali ta navodila! Vidi se, da sedijo po pisarnah in nimajo niti najmanjšega stika s prakso.
Sočutno sem kimal.
Pravzaprav sem se veliko nakimal v teh koronamesecih: neki gostilničar ima ožji prehod od preostalih, drugi kavarnar ima na pol vrt, ki ni zajet v pravilih, tretji je čisto obupan, ker ima izvenserijski šank in tako v nedogled.
Vsi se povsem strinjajo le v enem: pravila so pisali kreteni, ki nimajo stika z realnostjo.
Pokimajte še vi, drage bralke in bralci.
Švica in Slovenija
Poizvedel sem in bojda so bila švicarska navodila čisto kratka in preprosta. Nekako takole: zaščite svoje stranke ali pa kazen!
Slovenska so seveda brez dvoma dolga in natančna in neprestano jih bodo popravljali in dopolnjevali, saj življenje prinese obilje izjem, ki ne smejo ostati na prostosti.
Torej gredo zadeve nekako takole:
Slovenski šef: ne morem, ne znam, ne vem, hočem pravila!
Vlada: evo, pravila!
Slovenski šef: ja, ampak kaj pa tretja miza, šesti prt, izjeme pri šanku, kvadratnem, okroglem ...?
Vlada: evo, popravljena pravila!
Slovenski šef: ja, ampak …. (nadaljuje v nedogled)
Vlada: evo, nova pravila! (nadaljuje v nedogled)
Smeri razvoja Slovenije
Če so v pravilih pokrite vse mogoče variante in izjeme, potem ne bodo odgovorni za nič. Skratka, poslovali bi brez odgovornosti.
V takem primeru se mora vlada spoznati na vse. Kar pomeni, da mora zaposlovati vedno več in več ljudi. Torej bodo prejemniki pravil začeli besneti nad javnim sektorjem, ki se vse preveč razrašča. Obenem pa bodo zahtevali nova in nova pravila, da le ne bi sprejeli kakšne odgovornosti.
In tako dalje v nedogled v začaranem krogu, v katerem plešejo vsi vpleteni, ker očitno vsem ustreza, saj si podajamo odgovornost kot žareče oglje, da niti za hip ne obstane pri nikomer:
Že davno je dr. Trstenjak zapisal:
"V svoji organizacijski vnemi se Slovenec razvija v birokrata, navadno že s slabšalnim pomenom, se pravi v 'okostenelo uradovanje po predpisih' (tako Verbinc, Slovar tujk). Ta naravnanost v birokracijo nas tepe v upravljanju države. Slovenec ima strašno veselje v ustanavljanju komisij, ki naj bi izvedle ali nadzorovale kakšno delo. Ustanovil je posebno društvo za zidanje cest. Potem je ustanovil še komisijo, ki to društvo nadzoruje. Nato ustanovi nadzorno komisijo, pozna krajevne in republiške in končno parlamentarne komisije, vse najbrž zato, da bi se zavlekel začetek zidanja novih cest. Medtem zbirajo imenovane komisije predloge za in proti cestnim načrtom, menda vse zaradi tega, da cest vendarle ne bi bilo treba začeti zidati. Slovenec je velik v organizaciji, največji je v birokraciji, najmanjši v izvedbi načrtov." (1995)
Naj ga popravim in dopolnim: največji ne v birokraciji, marveč v izogibanju odgovornosti.
Nezaupanje v državo
Ker se tisti, ki tako podrobna pravila pišejo, res ne morejo na vse spoznati, jim prejemniki pravil upravičeno ne zaupajo ("Kreteni!"), istočasno pa avtorji pravil točno vedo, da prejemniki ne znajo ničesar sami, da so pravzaprav roboti, ki jih je treba sprogramirati za vse, še za dihanje in prdenje.
Drug drugega vsi dojemajo kot otroka in se infantilno obnašajo.
Pisal sem o vlogah, ki jih prevzemamo (preberite kolumno), in naj kar ponovim tale odstavek:
"Gospod Kacin je meteoritsko hitro padel v vlogo Starša tiste najslabše sorte. Ne zaupa nam, grozi, dodatne ukrepe je napovedal celo s tem, ker se pari objemajo v parkih, kar je čisti puritanizem in z virusom nima nobene povezave. Grožnje, grožnje, grožnje. Tako močno zoprn Starš je, da nas s svojo vlogo poriva v edino možnost – v vlogo Otroka. Zato ljudi prime, da bi namenoma ravnali nespametno!"
Državljani smo pomladno karanteno odlično spoštovali, dokler predsednik Pahor ni zbral nezaščitenih upokojencev za občinstvo in se šel na tesno sprehajati z ministri – v tistem trenutku je bilo jasno, da je virus lažen, vse skupaj zarota in razcepili smo se na nas, ki moramo pravila spoštovati, in one, ki jih pišejo, a ne upoštevajo.
Odrasli ali otroci?
Brez dvoma še kar vzdihujete, a kako naj živim brez pravil?!?! Preprosto: kot odrasel, ne kot pamž. Medsebojna razdalja ali maske, umivanje ali razkuževanje rok. Bolni ostanite doma. Amen.
Shema pravil bi morala biti čisto preprosta:
"Zaščitite stranke ali pa kazen!"
Namesto:
"Naredite (sto strani pravil) ali pa (mogoče kazen, a za zdaj samo opozorilo, a če bo kazen, bo polovična, če boste plačali takoj ...)"
Brez odgovornosti ta država ne bo mogoča. Vsaj demokratična ne, lahko je le absolutistični Starš, ki preganja poredne Otroke.
Kot sem zapisal že večkrat, Slovenija se zdi kot utopičen poskus države brez odgovornosti.
Stoletja treninga
Če niste vedeli: skupina otrok isto časa določa pravila, kot se potem igra (Graeber, 2015). Če torej otroci znajo sami sebi postaviti pravila, zakaj tega ne zmore skupina odraslih?
Ker so za nami stoletja treninga v priučeni nemoči. Ne sme in ne more tlačan pokazati, da nekaj obvlada, marveč si mora pustiti ukazovati. In tlačansko igro pač igramo tudi v svoji lastni državi. Pri čemer smo na ono stran po naši prislovični negativni selekciji postavili nekam hudo kilave gospodarje.
Shema
Naj dodam še tole shemo, ki se mi zdi vredna razmisleka.
Švicar ve, da mora vse sam, a obenem izjemno zaupa državi.
Američan ve, da mora vse sam, a obenem prav nič ne zaupa državi.
Totalitaren režim prepričuje ljudi, da ne morejo ničesar sami in naj mu povsem zaupajo.
Slovenci sebi ne zaupamo (nemoč!) in obenem ne zaupamo državi.
Skratka, ne zaupamo nikomur. Ni čudno, da imamo tako visoko stopnjo paranoje in zarot ter da nam je svet povsem nedoumljiv, saj niti zase v njem nismo odgovorni.
52