Torek, 14. 4. 2020, 4.00
4 leta, 7 mesecev
Miha Mazzini: V tistem trenutku sem okamenelo čakal. Lahko bi šlo v katerokoli smer.
Dopolnili smo mesec dni izoliranosti, ukrepov in odlokov. Prisiljeni smo v vlogo opazovalcev in prejšnji teden nam je v politiki ponudil v ogled pravo dramo, ki se je povsem odvila na simbolni ravni.
Igre, ki jih igramo
Leta 1964 je Eric Berne objavil knjigo Games People Play (slovenski prevod Katero igro igraš?, 2007) in drznil si bom za razlago izposoditi njegova izhodišča. Ljudje v svojih stikih z drugimi neprestano menjavamo tri možne vloge: Starš, Odrasel in Otrok.
Recimo, da sem z nekom dogovorjen za sestanek in tista oseba zamudi nekaj minut. Ko jo pričnem nadirati, se opravičuje in stoka. Kaj se je zgodilo? Jaz sem skočil v vlogo Starša, oseba pa v Otroka.
Vloge seveda menjamo. Človek, ki se je kot Otrok opravičeval za zamudo, lahko na naslednjem sestanku preklopi v Starša.
Znotraj vsake vloge je veliko možnih podvlog. Starš je lahko popustljiv ali strog itd., a v našem primeru, z našo mentaliteto in s pomenom slovenske matere™, bom govoril o Staršu, ki je zoprn, nezadovoljen, nam ne zaupa, stalno grozi in nikoli mu ne moremo ustreči.
Del prebivalstva najraje venomer izbira isto vlogo, ker se v njej najbolje počuti. Vedno bi bili nezadovoljen Starš ali pa jamrajoči Otrok, recimo.
Vloge tvorijo pare: Starš potrebuje drugega v vlogi Otroka in obratno.
Najtežja in najmanj stabilna je vloga Odraslega (moj dodatek: ta je tudi najbolj v stiku z realnostjo, kar je za nas, ljudi, vedno najtežje).
Težko je torej doseči par Odrasel : Odrasel, ker to pomeni kar dva človeka v stiku z realnostjo.
Vloge igramo na vseh področjih življenja. Tudi zasebnem, seveda – nedvomno poznate mnogo parov, kjer sta se zložila v Starš : Otrok kombinacijo. Pred časom mi je neka gospa pripovedovala o svojih treh otrocih, jaz pa sem neprestano v sebi popravljal "štirih, štirih", saj poznam njenega moža.
Od mnogo groznih stvari, ki se vam lahko zgodijo poslovno, je ena hujših delo za šefa, ki je perfekcionistično nezadovoljen Starš in vas stalno poriva v vlogo Otroka.
Demokracija lahko dobro deluje le, kadar večina državljanov sprejme vlogo Odraslega.
Potem pa pride epidemija
Slovenci nismo imeli svoje države, torej so nas postavljali v vlogo Otroka. In mi smo jo veselo sprejeli. Saj veste: rokovnjači, tihotapci, fušarji, itd. Še naša supermana, Martin Krpan in Peter Klepec, nikoli ne odrasteta in ne naredita odrasle kariere.
Le odprite spletne komentarje in berite poplavo hrepenenja po Staršu, seveda v podobi trdega očeta. Sploh na veliko pri nas hvalijo Putina.
Vladar mora torej biti Starš, mi bomo pa Otroci, veli naše programiranje.
Priznam, zelo sem se bal, kako bomo spoštovali ukrepe za bolj proti koronavirusu. Začeli smo po naše: ko je vlada omejila prireditve na 100 ljudi, je Kino Bežigrad takoj objavil oglas, da prodajajo samo po 99 vstopnic. V tistem trenutku sem okamenelo čakal – lahko bi šlo v katerokoli smer.
In šlo je v smer Odraslega! Kako sem bil vesel! Otroški in otročji trik Kina Bežigrad so uporabniki obsodili! Kar pomeni, da niso ravnali kot Otroci, marveč so sami premislili, ugotovili, da bi delali proti lastnim in družbenim koristim, skratka, ravnali smo Odraslo.
In kot vidim tudi po enem mesecu, je ravnanje načeloma še vedno Odraslo.
Kadar me bodo poslej spraševali o čem dobrem pri slovenstvu, bom vedno povedal o tem, da smo bili nadresirani za pobalinstvo Otroka, a ko je bilo treba, smo pokazali Odraslost.
Svet
Če imate malce prostega časa, si poglejte nagovore tujih državnikov ob izbruhu virusa. Takoj boste ugotovili, kateri nastopijo iz vloge Odraslega, kdo je Starš in kdo Otrok.
Plonk listek: Otrok zanika, Starš grozi, Odrasli pa nas pozove na skupen trud.
Zakaj je način nastopa voditelja tako važen? Ker v nas sproži odgovarjajočo vlogo! Če nastopi kot Odrasel, bo večina ljudi ravnala Odraslo. Če bo Starš, bomo zanihali proti Otroku (Srbi bi rekli, iz inata! – zanalašč!). Če bo Otrok, bo potolažil tiste, ki hočejo lažno upanje, češ, vse je v redu, tisto okoli Titanika je le žlica vode, a vse ostale državljane bo pustil zapuščene in porinil jih bo v vlogo starša. Zato so v Ameriki tekli kupovat orožje, ker so ugotovili, da bodo morali sami poskrbeti za vse, tako kot za časa kavbojev.
Amerika
Zanimiv je primer ameriških tiskovnih konferenc, kjer Otrok govori vse mogoče, pred dnevi tudi to, da je tole z virusom samo zarota, da ne bi bil spet izvoljen, in večinoma hvali samega sebe, kako sposoben je (po zadnjem štetju: 116-krat).
Sami se lahko prepričate, kako novinarji čakajo, da se oglasi Odrasel, za katerega so prepoznali Anthonyja Faucija. Ko ga je ljubosumni Otrok odstranil za nekaj tiskovk, ga je moral kmalu vrniti na zahtevo javnosti.
Odrasli v krizi torej iščemo Odraslega, s katerim se lahko povežemo in mu zaupamo.
Jelko
Po družbenih omrežjih berem izjave ljudi, ki gospoda Kacina ne prenašajo, ki jim je zoprn in ob katerem jih kar prime, da bi ravnali ravno nasprotno, kot govori. Skratka, na simbolni ravni jim vzbudi čisto realne energije, ki se jim začnejo premetavati po telesu in umu.
Kaj se je zgodilo?
Gospod Kacin je meteoritsko hitro padel v vlogo Starša tiste najslabše sorte. Ne zaupa nam, grozi, dodatne ukrepe je napovedal celo s tem, ker se pari objemajo v parkih, kar je čisti puritanizem in z virusom nima nobene povezave. Grožnje, grožnje, grožnje.
Tako močno zoprn Starš je, da nas s svojo vlogo poriva v edino možnost – v vlogo Otroka. Zato ljudi prime, da bi namenoma ravnali nespametno!
Odrasli nismo zaradi vloge Starša, ki jo opravlja Jelko Kacin, ampak kljub njemu.
Naše stanje
Pri nas imamo tudi Otroka za predsednika in v njegovo smer nismo niti pogledali. OK, priznam, nazadnje, ko sem preveril njegov Instagram, je "čilal na soncu".
Obraz vlade, gospod Kacin, pa je Starš najslabše sorte.
Po socialnih omrežjih se odvijajo razprave o maskah da, maskah ne; rokavice gor, rokavice dol; upokojencih, starejših, Kacin in Hojs stojita drug ob drugem in postavljata različna pravila, Kacin govori drugače kot je v Odloku (primer), vse bolj smo zbegani, računovodje obupujejo, konfuznost se viša čisto brez potrebe.
Gledamo in ne najdemo osebe, ki bi ji zaupali, Odraslega.
Želja po Odraslem je rasla in rasla in rasla. V objavah po socialnih omrežjih je postajala prav otipljiva.
Drama zadnjega tedna
Pred tedni sem zapisal, da ima Janez Janša letos srečno leto in da ga uporablja briljantno. Brez heca in ironije, vsaka čast, res odlično igra politično igro.
Nakar me je prejšnji vikend prešinilo – čakaj, čakaj, stalno se drži v ozadju. Mar načrtno? Če res … Ko bo želja po Odraslem zadosti velika, bo zagotovo stopil pred kamere in nagovoril ljudstvo.
Kot scenarista in mentorja me je pričelo zanimati – kdaj bo tisti dan? Rekel sem si: pet, šest dni.
In sem odšteval.
Dva pred tem, ko sem predvideval, da bi moral Janša nagovoriti ljudstvo iz vloge Odraslega, je čez medije šinil intervju gospoda Aleksandra Čeferina in zavzel odraslo pozicijo.
Kot bi bili z žogo pred praznim golom, nenadoma pa z neba pade golman.
Nisem mogel verjeti.
In mislim, da niso mogli verjeti tudi mnogi drugi.
Nad Čeferina se je zgrnila medijska vojna (ameriški izraz je shitstorm, hm, govnobrizg?) in Kacin je moral postati še hujši Starš. Na tiskovki je pretiraval tako zelo, da je vrgel svojo kredibilnost v smeti. Saj veste, tisto, o "90.000 mrtvih". Našli so namreč nekoga, ki je računal takole: "Mislim, da gre za zelo preprosto oceno. Če bi se namreč naključno mešalo vseh 2 milijona prebivalcev Slovenije in bi vsi zboleli, smrtnost pa je 5 odstotkov, potem bi nas umrlo 100 tisoč." (vir)
Pazite, od vseh znanstvenikov, kar jih imamo in kar smo jih izvozili, je to uraden izračun, dostojen branjevke: množite vse prebivalstvo s poljubnim odstotkom in zaokrožite. Halo?
Res je morala biti panika po Čeferinu strašanska. Konec koncev gre le za gastarbajterja, ki je pokomentiral vlado – če ne bi simbolno zadel na boleče mesto, ne bi bilo nobene panike.
Janez Janša ni mogel več čakati, moral je pred kamere. In potem je nihal med vlogami, med Staršem in Odraslim, pa občasno Otrokom, obenem pa je občinstvo vedelo, da zamuja pri delitvi vlog. In stalno sem imel občutek, da se tega zaveda tudi sam.
In zdaj?
Če Čeferina zanima Instagram, lahko brez problema postane naslednji slovenski predsednik. Če bi bil predsednik vlade, potem bo še zanimivo.
Kaj pa preostane državljanom? Ravnajmo še naprej Odraslo, kljub stalno nezadovoljnim Staršem.
Saj tudi v resničnem življenju otroci prevzamejo odrasle funkcije, da pomagajo sebi in šibkejšim od sebe.
Kar se pa Jelka Kacina tiče, res ne vem, kaj mu je tega treba bilo. Mar bi ostal na varnem v lepih spominih, ker so lepi ravno zato, ker so spomini. Nekako tako kot srednješolske ljubezni.
123