Sobota, 14. 6. 2025, 4.00
2 uri, 26 minut
Kolumna
Tomaž Ambrožič: Bratje z igrišča
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,30
Tomaž Ambrožič
Slovenski šport je dolgo časa slonel na potencialu izjemnih posameznikov, ki so premogli talent in samozavest, da so si poiskali pot do samega vrha. Dolga obdobja so pri tem izstopali zimski športniki, ki sta jim nacionalni ponos in podpora dajala krila, da so kljub neprimerljivim pogojem znali stopiti ob bok največjim – Švedom, Avstrijcem, Nemcem, Fincem ... Seveda smo imeli tudi posameznike, ki so blesteli v kolektivnih športih, a so svojo izjemnost večinoma lahko dokazovali le v bistveno močnejših ekipah, kot so bili takrat veliki klubi nekdanje Jugoslavije in občasno tudi veliki tuji klubi ter seveda reprezentanca nekdanje skupne države.
Devetdesta leta po ustanovitvi lastne države so pogled na slovenski športni potencial precej spremenila. Pomembna je postala "naša", slovenska reprezentanca in pa seveda klubi, ki so slovensko zastavo zastopali v mednarodnih tekmovanjih. A če smo pri klubih ob vseprisotni nacionalni evforiji še lahko iskali bližnjice z angažiranjem tujih igralcev, je bila reprezentančna zgodba povsem drugačna. Tam smo začeli daleč spodaj, na vseh reprezentančnih jakostnih lestvicah, ki so merile moč države v posameznem športu.
Natančno tako se je začela tudi zgodba slovenske odbojkarske reprezentance, ki je leta 2005 na svetovni jakostni lestvici FIVB zasedala 64. mesto v družbi reprezentanc Arube, Namibije in Jamajke. Pred nami so bile reprezentance Izraela, Kenije, Uzbekistana. Skratka, bili smo zelo, zelo daleč od vrha. To je bilo leto, ko so se reprezentanci pridružili štirje mladi in perspektivni odbojkarji na čelu s Tinetom Urnautom, Dejanom Vinčičem, Mitjo Gaperinijem in Alenom Pajenkom. Takratno razmišljanje Tineta Urnauta, da si želi nekoč nastopiti na Olimpijskih igrah, je bilo seveda simpatično in skoraj vsem povsem nerealno. Za kaj takšnega namreč potrebuješ ekipo – reprezentanco, saj na olimpijske igre vendar ne moreš priti s klubom, kjer sestavo ekipe večinoma kroji denar.
Bratstvo kot najmočnejša lastnost
Bratstvo je beseda, ki je v naših glavah najpogosteje doma iz časa "bratstva in enotnosti". Tisti, ki nam spomin še seže tako daleč, se spomnimo, da je ta beseda predstavljala zahtevne podvige, ki jih je bilo možno izvesti zgolj z ogromno odrekanja in s povezanostjo vseh, ki so večinoma na gradbiščih ustvarjali nov svet. Tiste, ki so s temi besedami poskušali navdihniti zavest in odrekanje takratnega prebivalstva, je k temu zagotovo napeljal moto francoske revolucije "Liberté, égalité, fraternité", torej svoboda, enakost, bratstvo. Ni dvoma: moč, ki jo lahko ustvari povezana skupnost, navdahnjena z enakimi prepričanji in ideali, je neustavljiva. Šport je najboljši dokaz, ki potrjuje, da to res drži. Še v posebej v moštvenih športnih panogah individualna kakovost posameznikov zelo pogosto izgubi svojo moč, ko se ji zoperstavita ekipni duh in povezanost ljudi, ki verjamejo v svoje sanje.
Takrat se rodi "Bratovščina z igrišča", kakršne pri nas še nismo imeli. Res je, imeli smo neverjetno "zlato" nogometno reprezentanco, ki nas je kot prva naredila ponosne Slovence ter nas prva naučila, kako se "skače kot Slovenc". Imeli smo izjemno rokometno reprezentanco, ki je osvojila prvo odličje na velikih tekmovanjih, pa drugo nogometno reprezentanco, ki je potrdila, da uspehi prve niso bili naključni. Doživeli smo neverjetno olimpijsko premiero hokejske reprezentance v Sočiju, pa zares "zlato" košarkarsko reprezentanco, ki je slovenske meje razširila vse do Istanbula, in že tretjo izjemno nogometno reprezentančno selekcijo, ki je tudi Ronalda pripeljala do roba solz. Vse to se je skrivalo v slovenskem DNK in je ponosno prišlo na površje.
Bratje v sanjah in na igrišču
A imeli smo in še vedno imamo tudi "Bratovščino", ki si zasluži zelo poseben poklon. Pot, ki so jo najboljši slovenski odbojkarji prehodili v teh 20 letih, je neverjetna. Zgodba, ki bo ostala in bo navdihovala. Verjeti, da se lahko iz družbe afriških držav, kjer odbojka kot šport predstavlja eksotiko, prebiješ na drugo mesto jakostne lestvice, in to ob bok Poljski, ki je najboljša reprezentanca zadnjega desetletja, in to na Olimpijskih igrah, kamor se uvrstiš kot najmanjša država v vsej zgodovini. In to potem, ko zbereš štiri medalje z evropskih prvenstev in se uvrstiš med štiri najboljše reprezentance Svetovnega prvenstva. Ta skupina igralcev je verjela vase in v svoje sanje takrat, ko v to ni verjel nihče. Kako težko je verjeti v nekaj, kar se zdi nedosegljivo, je težko tudi zgolj razumeti, kaj šele udejanjati in na koncu tudi uspeti.
V povprečju vedno več kot 60 dni na leto so na treningih, potovanjih in tekmah v zadnjih letih slovenski odbojkarji preživeli skupaj kot člani reprezentance. V reprezentanco so odšli takoj po končanih klubskih sezonah in svoj prosti čas tudi na račun svojih družin poklonili svoji državi, svojim sanjam in svojim bratom, s katerimi so si delili to strast in te sanje. Vpogled v njihovo pot, solze ob razočaranjih in ob proslavljanju, kot nam je na voljo v prvi slovenski športno-dokumentarni seriji Bratje z igrišča, ki jo lahko trenutno spremljamo na platformi NEO, je neprecenljiva izkušnja tudi za vse nas, navijače. Zdaj, ko lahko od blizu podoživimo dejanski "križev" pot slovenskih odbojkarjev, lahko zares razumemo pomen besede bratovščina in nauk uspeha, ki ga zapuščajo bodočim generacijam.
Kaj boljšega si lahko želijo mladi športniki na začetku svojih poti, kot so filmske zgodbe njihovih vzornikov? Zgledi vedno vlečejo, če jih imaš doma, torej v neposredni okolici, še toliko bolje.
Bratstvo simbolizira povezanost in stremljenje k skupnim ciljem. V športu smo že tolikrat dokazali, kam nas takšno bratstvo lahko pripelje. Vsi za enega, eden za vse. Vzemimo si naše športnike prav vsi za vzor. Bratstvo nam tudi izven športnih igrišč lahko pomaga pri premagovanju ovir in izpolnjevanju sanj. Ne verjamete?
