SiolNET. Siol Plus Kolumne
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Miha Mazzini: Sodobna družba prezira njej koristno delo

10

termometer

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Foto: Ana Kovač

Upam, da ste sedem tednov karantene preživeli na suhem in toplem, torej v stanovanjih (min).

Trgovine so bile založene ves čas. Pridelke so obirali (min), nam jih pripeljali (min), police napolnili (min) in nam jih prodali (min). Ko smo odvrgli odpadke, se niso nakopičili, marveč so jih sproti odpeljali (min). Lahko smo poslušali glasbo (min), gledali filme (min), nekateri celo brali (min). Če nam je kaj zmanjkalo, smo naročili prek spleta in Amazon (min) beleži rekorde.

Po mestu so hiteli kolesarji (min), oblečeni v modro in rdeče, ter dostavljali hrano na dom. Učitelji (min) so pošiljali otrokom naloge in jih pregledovali. Nesrečniki med nami, ki so končali v bolnici, niso mogli prehvaliti osebja (min), tisti, ki imajo pa starše v domovih, teh najbolj ogroženih institucijah, pa so upali, da bo osebje (min) zanje dobro poskrbelo.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: V tistem trenutku sem okamenelo čakal. Lahko bi šlo v katerokoli smer.

Zdaj pa naj končno razložim, kaj tale (min) pomeni: gre za poklice, ki temeljijo na slabo plačanem delu. Ja, od stanovanj, ki jih naredijo tisti na minimalcu, po možnosti migranti, prek pobiranja pridelka (zagotovo migranti) in tako dalje.

V karanteni se življenje omeji na najnujnejše in če razmislite, katere poklice ste nujno potrebovali, hitro ugotovite, da v glavnem le tiste, ki so najslabše plačani.

En odstotek

Medtem ko so določeni poklici že v celoti pristali na minimalcu, so nekateri še v prejšnji fazi: razcepljeni na manjšino, ki dobro kasira, in žalujoče preostale, ki delajo zastonj ali za drobtinice. Poglejte kar visoko šolstvo: imate malo jedro rednih profesorjev, ki so v neprestani pripravljenosti in dobro preskrbljeni, s službami za zmerom, vključno s političnimi povezavami in kakšnim inštitutom za nameček, a ogromna večina delovne sile, ki zares poučuje, so asistenti ali prekarci na minimalcu. Podobno je tudi v zdravstvu in tako naprej.

Korist družbi

Preden nadaljujem, bom na zaslon postavil kar rezultate ameriške raziskave o točkovani koristnosti posameznih poklicev (Lockwood, Nathanson, Weyl, po knjigi Bullshit Jobs, Davida Graeberja).

Medicinski raziskovalec ima plus 9 točk – če ne verjamete, se spomnite le divje dirke, s katero zdaj iščejo cepivo proti virusu, ki povzroča covid-19. Kot vidite, je učitelj v plusu, računalničarji so nevtralni, potem pa se koristnost družbi prične zmanjševati:

Mazzini kolumna. Tabela.

Škodljivost družbi

Obstaja pa tudi angleška raziskava o izrecni škodljivosti družbi (Lockwood, Nathanson, Weyl, po isti knjigi). Avtorji so izpustili umetniške poklice, ker jih je težko ovrednotiti, so rekli, in nastala je naslednja tabela:

Mazzini kolumna. Tabela.

Pri bankirju v londonskem središču razmerje 1:7 pomeni, da za svojo plačo naredi sedemkrat večjo škodo družbi. Glede na letni zaslužek tega ni malo. Reklamarji so po škodljivosti zmagovalci, a manj zaslužijo, blizu so seveda davčni svetovalci, kajti bistvo njihovega poklica je dejansko škoditi družbi na račun stranke. Pri zadnjih treh poklicih v tabeli je razmerje obrnjeno. Čistilka v bolnišnici naredi desetkrat več koristi, kot prejme plače, smetar dvanajstkrat in varuška sedemkrat. Ti koristneži so seveda na minimalcu.

Bistvo

Delovanje sodobne družbe temelji na tistih, ki so najslabše plačani. In točno oni so morali nositi najhujše breme tega obdobja in ostati na svojih delovnih mestih, da smo se lahko vsi drugi šli karanteno.

Ker sem spisal tri kolumne o izgorelosti (prva, druga, tretja), naj dodam opažanje, ki se vam bo zagotovo zdelo čudno in velja o njem razmisliti:

Tisti, ki so najslabše plačani (pri svojem smiselnem delu), so pogosto zgarani. Tisti, ki so škodljivi družbi (pri svojem nesmiselnem delu), pa so pogosto izgoreli.

Čistilka v bolnišnici naredi desetkrat več koristi, kot prejme plače. Čistilka v bolnišnici naredi desetkrat več koristi, kot prejme plače. Foto: Getty Images

Zaradi ogromnih plačnih razlik so prehodi med poklici dostikrat nemogoči. Če ste rojeni za varuško in bi bili v svojem delu srečni ne samo vi, marveč vsi otroci, s katerimi bi delali, si tega poklica preprosto ne morete privoščiti, ker so plače varušk tako slabe. In tako še naprej nesrečni prekladate fascikle v pisarni.

Skratka, sodobna družba je poskrbela, da smo se nekako večinsko razporedili tako, da smo vsi nesrečni.

Leta 1974 je pri nas izšla knjiga Petrovo načelo, ki trdi, da v sistemu vsak prej ali slej najde svoje mesto nesposobnosti in tam obtiči. Naj ga posodobim: v sodobni družbi vsak prej ali slej najde svoje mesto nesreče in tam obtiči.

Puritanci so zmagali

Knjiga Bullshit Jobs Davida Graeberja, ki vam jo toplo priporočam, poskuša paradoks razložiti s tem, da so najprej v Ameriki, potem pa seveda še po drugih družbah, ki se po njej zgledujejo, zmagali puritanci. O tej vrsti človeka sem pisal v kolumni

Zagrenjena psiha teh nesrečnikov hoče vse stlačiti v blato, kjer sem tudi navedel Menckenovo definicijo: "Puritanizem je strašljiv občutek, da je nekdo, nekje, srečen".

Sami niso našli veselja in zato ga ne privoščijo nikomur. Podlaga, da je delo enako trpljenju in da za dobro opravljeno delo moramo trpeti, je bolj razprostranjena, kot je videti na prvi pogled. Ne samo v Ameriki, tudi pri nas.

Kot pisatelj stalno odgovarjam na vprašanja, koliko sem trpel za kak roman. Starejši spremljevalci slovenske filmske scene pa se bodo spomnili, da so pred davnimi leti režiserki Poloni Sepe vzeli projekt, ker jih je nekdo prijavil, da se med snemanjem filma zabavajo. Še enkrat preberite ta stavek: ovadba, ker so delali z veseljem! In to uspešna!

Kot mi je pisala bralka po kolumni o pravičnikih:

"Trpljenje je bilo v vasi Suhorje ena najvišjih vrednot in trpeča ženska spoštovana v skladu s trpljenjem, ki ga je prenašala. Imeli so celo izraz "biti trpljen"."

Varuška je nedvomno silno koristno delo in kaj je lepšega kot oseba, ki tako delo opravlja z veseljem in ljubeznijo! Nakar bodo že starši otrok, ki jih vzgaja, rekli: "Ja, saj ona pa pri tem uživa! To je njeno poslanstvo! Zakaj bi ji pa še plačevali?"

In spet smo pri puritancih: delo = trpljenje. Če ne trpite, opravljate poslanstvo, to pa naj bo brezplačno!

Skratka, na takih delovnih mestih torej ne prodajate svojega časa, znanja in sposobnosti strankam, marveč svoje trpljenje šefu.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Zagrenjena psiha teh nesrečnikov hoče vse stlačiti v blato

Je vse tržišče?

Delno Graeberjeva teorija vsekakor drži, a naj pristavim še svoj lonček. Vsaj za poklice, ki vključujejo odnos – za vse drugo je tema preobsežna za kolumno.

Pred časom je angleški Guardian v svojih zaupnih besedah objavil pismo bralke, ki je spraševala po nasvetu, kako naj ravna. S partnerjem sta se razšla, on pa ji je poslal tabelo vseh stroškov, kar jih je imel z njo. Vpisana je bila vsaka kava, ki jo je častil, in tako dalje. Naj mu denar vrne ali ne?

Ko je Ernest Thompson Seton (vir) praznoval enaindvajseti rojstni dan in s tem polnoletnost, je njegov oče predenj postavil račun s specifikacijo vseh stroškov, kar jih je kdajkoli imel s sinom. Prva postavka je bila porod. Seton je račun plačal, a z očetom ni nikoli več spregovoril.

protest Siol Plus Miha Mazzini: Pripovedi iz kužnih časov

Ne, obstajajo tudi odnosi

Ste se zdrznili ob gornjih primerih? Upam, da otrokom že ne sestavljate obračuna? V teh resničnih zgodbah sta partner in oče na področje odnosa prenesla ekonomska pravila tržišča, kjer se vse obračunava in vse zaračunava – in v nas vzbudila željo po begu. S takimi se ne bi družili, mar ne?

Tudi v odnosu naši možgani neprestano vodijo evidenco, kdo je v plusu in kdo v minusu, a tega ne pretvarjajo v evre in cente.

Od varuške pričakujemo, da bo z našim otrokom vzpostavila odnos – a ko brskamo po ekonomskem ceniku vsakdanjega življenja, na njem najdemo finančno svetovanje, ne najdemo pa ljubezni. In zato se nam zdi, da je to kar nekaj samo po sebi umevnega in da tega pa ne bomo plačali.

Če tako ravnamo z vsemi okoli nas, se pretvarjamo, da smo kalkulatorji, torej roboti. Veliki psiholog William James je trdil: "Fake it until you make it" (Pretvarjajte se, dokler tisto zares ne postanete).

Z zahodno civilizacijo je narobe to, da je v dolgih stoletjih vse postalo ekonomizirano in česar ni v ceniku, je nevredno. Iz želje vse klasificirati in vsemu postaviti ceno izhaja tudi želja vse privatizirati, da ne bo niti košček ostal neobračunan.

Pretvarjamo se torej, da smo roboti, sposobni le ekonomske računice.

Če že ne moremo postati popolni roboti, pa vsaj najbližje temu, torej psihopati.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 1905
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin