Ponedeljek, 10. 9. 2018, 17.54
5 let, 7 mesecev
Miha Mazzini: Postali smo dežela močnih in bogatih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,00
53
"Če imate obrt ali majhno podjetje, kdaj ste nazadnje delili kakšen dobiček? Na podjetje si kupite večji avto in je zadeva opravljena."
Zadnje čase se v Sloveniji dogaja nekaj skrb vzbujajočega in nevarnega, kar ima lahko težke posledice: spreminja se objekt vživetja.
Naj razložim z zgodbo, ki jo vsi poznate. V Samuelovi knjigi Stare zaveze lahko beremo o strašnem Goljatu, ki je bil "visok šest komolcev in eno dlan". Samo "konica njegove sulice je bila šeststo šeklov železa". V boj z njim se je podal pastirček David in – prekinimo zgodbo, kajti vživetje (identifikacija) se je že zgodilo. Načeloma smo ljudje narejeni tako, da se nam David zasmili, saj je šibkejši in stopimo na njegovo stran, navijamo zanj in smo veseli, ko zmaga.
Navijati za daleč najmočnejšega, je nekako sramotno. Tudi najhujši nasilneži se ne bahajo s tem, da so pretepli nemočno starko. V Sloveniji ni več tako.
Boj za stranišče korporacije
Kot sem že pisal v kolumni letos spomladi, je neki gost šel na stranišče verige Starbucks v Philadelphii, ne da bi naročil karkoli, osebje pa je poklicalo policijo, ki je obiskovalca aretirala. Poglejmo zgodbo s stališča moči: na eni strani gigantska korporacija, z letnim prihodkom več kot 22 milijard dolarjev, na drugi pa posameznik, ki ga je zgrabila narava in se teče olajšat.
Komentatorji po svetu so se vživeli v človeka, ki je šel na stranišče, in Starbucks se je moral opravičiti. V Sloveniji so komentatorji in zagovarjali korporacijo. Nekdo se je celo tako vživel v Starbucks, da se je počutil, kot bi nekdo vdrl v stranišče kar pri njem doma. Pomislite, kakšno popolno vživetje je to! Kakšna empatija! Sedite v blokovskem naselju in se počutite kot 22 milijardna korporacija!
Socialna pomoč
Istočasno smo imeli še eno javno vojno, o predlogu, da bi zvišali podporo siromakom za "skoraj 34 evrov". Strup in gnev je padal na siromake, podpihovan od gospodarskih lobističnih organizacij. Poglejmo tudi to zgodbo s stališča moči: enotno smo udarili po šibkem.
Dizelska afera
Vsi smo brali o dizelski aferi: gigantsko podjetje Volkswagen, letni prihodek 76 milijard evrov, je kupce goljufalo in jim lagalo. Ljudje so ponoreli in tožili. V Sloveniji pa je na forumih vstal val, ki je korporacijo vzel v bran. Naj za primer navedem naslov pisma bralca iz Dnevnika: "Tožba proti Volkswagnu je neetična".
Ta trditev je tako krepka, da jo dajmo užitkarsko oblizniti še enkrat: Vzamete kredit in prispevate svoj težko prigarani delež k 76 letnim Volkswagnovim milijardam. Ko ugotovite, da so vas nategnili, in se pritožite, v Sloveniji obveljate za neetično osebo.
Obdavčitev dobičkov
Trenutno smo sredi velike internetne vojne o predlogu za obdavčitev dobička. Po pisanju Mladine se zadeva tiče "1022 prebivalcev Slovenije" (vir) in če menite, da je medij preveč levi pristranski, poglejmo tudi na desno: revija Demokracija je zapisala, da gre pri vsem tem za zelo nizke zneske na državni ravni: "je bilo plačano 3,7 milijona EUR dohodnine". (vir)
Prepiramo se torej o problemu, ki se tiče le najbogatejših in tudi teh v zelo omejeni meri. Jasno je, da bodo najbogatejši zaropotali. Jasno je tudi, da plačujejo propagandne organizacije in akcije. Manj jasno pa je, da po spletu siromaki, ki komaj preživijo iz dneva v dan, norijo, da bo moral ubogi Akrapovič plačati skoraj osem milijonov več, delijo napise "Vsi smo Boscarol!" po Facebooku in besnijo nad prekleto državo.
Če imate obrt ali majhno podjetje, kdaj ste nazadnje delili kakšen dobiček? Na podjetje si kupite večji avto in je zadeva opravljena.
Zdaj že veste, kaj imajo vse te zadnje slovenske medijske zgodbe skupnega: ljudstvo se bori za močne in bogate. In ker se bori tako čustveno, se mora poprej vživeti. Kar pomeni, ko siromak Janez, ki je pravkar na tenko namazal pašteto na kos suhega kruha, zagleda na TV-zaslonu Marjana Batagela, mu pomežikne in reče: "Kolega, boril se bom za tvoj denar do lastnega diha, pa če zraven crknem od lakote!"
Batagel pa kar suhoparno strmi v TV-voditeljico.
Nazaj k Davidu
Svetujem duhovnikom, da pri maši ne berejo več zgodbe o Davidu in Goljatu, saj se lahko cerkev v hipu spremeni v navijaško tribuno, kjer bodo farani s transparenti in vpitjem podpirali Goljata in pljuvali po Davidu.
Slovenija
Slovenci o sebi mislimo, da smo socialno čuteči, dobrodelni in vedno na strani ponižanih in razžaljenih, tistih, ki jih je življenje prizadelo ali pa se niso rodili z zlato dudo v ustih.
Mogoče smo taki celo kdaj bili, a velike spletne vojne, ki sem jih ravno naštel, kažejo nasprotno: postavimo se na stran močnih, četudi z njimi nimamo ničesar. In v zadnjem letu se postavljamo za močne vedno pogosteje in bolj odločno. Nekaj se je moralo zgoditi. Kaj?
Biologija, prvič
Možgani so organ za predvidevanje najboljšega možnega načina preživetja. Če so časi konfuzni in nejasni, porabijo veliko energije za nepredvidljive rezultate. In zato je kaos nekaj, kar res sovražijo in kadar zavlada, iščejo nečesa trdnega, stalnega, rešilnega, da bi se oprijeli in bi bila predvidevanja o prihodnosti lažja.
Biologija, drugič
Ko srečamo nekoga, del naših možganov takoj preveri status tistega pred nami in nam svetuje primerno obnašanje. Banalno, a če vkoraka Goljat v bife, ni za preživetje najbolj pametno, da lokalni David skoči nanj in ga začne zmerjati.
Status velja tudi za poklice: raziskave so pokazale, da je največ možnosti, da si zapomnimo ime in priimek, če se človek predstavi kot zdravnik. Da o nezavednih signalih ne govorimo: v raziskavi so nasilneže in posiljevalce spraševali, katero od žensk, ki so hodile mimo, bi napadli. Ko so pozneje govorili z ženskami, so bile vse izbrane zlorabljene že v otroštvu.
Mreža nezavednih informacij, ki se plete ob prvem stiku, je velikanska in naše obnašanje je od nje odvisno. V kaotičnih okoliščinah pa vedno več ljudi začne uporabljati poenostavitve.
Erich Fromm
Fašizem in nacizem sta k razlagi, kako sta lahko svet povedla v strašno vojno, spodbudila najboljše ume tistega časa. Leta 1941 je izšla knjiga Beg pred svobodo, ki jo je napisal Erich Fromm. Ob zadnjem dogajanju v Sloveniji sem si rekel, da je čas za ponovno branje.
Šokiran sem ugotovil, da tega ključnega dela sploh nimamo v slovenskem prevodu! Socializmu ni bil pogodu, kapitalizmu pa tudi ni.
Beg pred svobodo
Naj zelo zelo poenostavim Frommovo tezo: v srednjem veku je sin kovača vedel, da bo kovač, ko odrasel. Kapitalizem ga je osvobodil. Nenadoma ima kovačev sin na stotine univerz, na katere se lahko vpiše, itd. Dobil je torej svobodo.
Svoboda pa predstavlja tudi odgovornost. Že za zajtrk lahko izberete sto vrst kruha in sto vrst kave in sto vrst .... vsega. Kar je seveda za možgane napor. Zato vedno obstaja del populacije, ki bi odločanje raje prenesel na koga drugega. Tudi danes so ljudje, ki navijajo za dogovorjene poroke, češ, naj se zmenijo starši, pa bo mir.
Fromm trdi, da je v razsulu po prvi svetovni vojni začela naraščati skupina ljudi, ki so hlepeli po tem, da se nekdo drug odloči namesto njih. Da jim "zrihta" službe, postavi jasna pravila itd. Da možgane razbremeni in postavi jasna pravila.
Ta nekdo drug je lahko samo nekdo, ki je zelo močan. Ampak res zelo. Hitlerju so se najprej smejali, ampak ko so si njegove enote začele z nasiljem jemati moč, so mu državljani predali svojo svobodo in se razbremenili njenega bremena.
Hitlerju so se najprej smejali, ampak ko so si njegove enote začele z nasiljem jemati moč, so mu državljani predali svojo svobodo in se razbremenili njenega bremena.
Nenadoma vam ni treba več ne misliti in ne čutiti – šef pove, kako in kaj, vi pa samo trobite v njegov rog. Poglejmo znan primer pakta Hitler-Stalin: člani partij so se sovražili, potem pa nekega jutri postali prijatelji, da so se neko novo jutro spet sovražili. Ali pa informbiro: danes Stalina ljubimo, jutri ga sovražimo. Oziroma, danes Merklova, jutri Orban.
Energijo lahko varčujete na številnih področjih, ne samo političnem: tako ne potrebujete umetnosti, saj vam Gospodar pove, kaj je dobro in katero knjigo morate sežgati, z avtorjem vred.
Kot je zapisal Hugo Grotius, vsak človek ima pač pravico zasužnjiti samega sebe. A ko smo že ravno pri citatih, dodajmo Flaubertovega, da človek suženj prezira samega sebe ravno tako, kot ga prezira gospodar. Zaključimo bolj optimistično, z Martinom Lutrom: če se mu popolnoma podredite, vas bo Gospod mogoče imel rad (poudarek je moj). Ah, to večno upanje tistih, ki so preložili sebe na drugega!
Občutek razpada
Občutek razpada in kaosa v zahodni civilizaciji nasploh narašča in ne more biti drugače: globalizacija, avtomatizacija/robotizacija (nesmiselna dela), individualizacija, predvsem pa izguba svetovnega primata, dajejo občutek, da bo šlo le še na slabše.
V tem procesu smo Slovenci očitno prestavili iz prve prestave vsaj v tretjo, če ne četrto, kot da bi nam šlo ekstra slabo (kar ni res). V tem prav tekmujemo z Američani.
Poglejte le jasno pot odrekanja svobode o lastni prihodnosti: v obljubah politikov, kaj želimo postati, smo začeli z demokratično Švico in v borih dveh desetletjih končali z avtoritarno Madžarsko – za zdaj.
Je pa tudi res, da skupaj s precej nekdanjimi komunističnimi državami nimamo tradicije demokracije in bi spet nazaj Gospodarja. Poglejte le, kako so si ga želeli Rusi in kako lepo so se jim želje uresničile.
53