Ponedeljek, 21. 5. 2018, 0.01
5 let, 8 mesecev
Miha Mazzini: Pomanjšani Slovenci #kolumna
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,94
34
Dokončeval sem roman in skoraj dva meseca nisem spremljal slovenskih novic. Ko sem se znova priključil, sem ostrmel – vse se je zmanjšalo! Nič se ni zares spremenilo, vse je šlo po predvideni poti, a kako zelo hitro. To ni premik, to je bil padec. Človek odmakne pogled in Slovenci tudi po zaslugi volitev prestavijo v šesto prestavo.
Biologija in vzgoja
Možgani so sistem sistemov, načeloma med seboj ne povsem usklajenih. Zagotovo smo že rojeni z različno možnostjo dojemanja širše slike, a bistveno opravi vzgoja, ki odloči, kaj je za otroke bolje: ukvarjanje s širšo sliko, smislom, logiko zadev ali pa drobnjakarstvo, spotikanje ob malenkosti, dlakocepstvo in tako dalje. V slovenski zgodovini so gospodarji vedno podpirali drugo – strategijo so pač določali na Dunaju, Beogradu, mi pa smo izvrševali.
Ko je nastala samostojna Slovenija, sem pričakoval velik preobrat v šolstvu – samostojna država potrebuje državljane s širšim pogledom, torej bo v šolah poslej vladal smisel, ne pa piflanje. Zmotil sem se. Šolsko načelništvo je podivjalo s podatki, torej z drobnjakarstvom. Vsak bi pač rad vzgojil podmladek v samega sebe.
Dodajmo še izmerjeno visoko stopnjo agresivnosti (podatki), obrnjeno v varno smer, torej ne proti gospodarjem, marveč proti nemočnim (kolumna), in dobimo pot, po kateri stopamo že dolgo: besnenje nad nemočnimi in premik v vedno večje drobnjakarstvo.
Večji bes, najmanjše tarče
Poglejmo najprej najbolj izstopajočo temo socialnih omrežij v zadnjem času. Manjši odstotek ljudi neprestano komentira, občasno pa se dvigne splošni ljudski gnev, ko povzdignejo glas tudi oni, ki so venomer tiho. Če gre za nekaj, kar je mogoče iskati po Googlu, se v takem primeru dvignemo v svetovni vrh. Prva tovrstna tema, ki sem jo opazil pred leti, so bili kemični izpusti letal (kolumna), sledilo je cepljenje, pa kriptovalute (kolumna). Priznajmo, velike, svetovne teme.
Med mojo odsotnostjo pa je Slovenijo opljusnil naslednji veliki val, ki ga je povzročila novica, da "vlada predlaga dvig socialne pomoči za skoraj 34 evrov" (vir). Ljudstvo je podivjalo – siromaki bodo dobili kar 34 evrov!!!!! Toliko strupa, besa, gneva pa že dolgo ne. Siromaki so pač siromaki, torej je bes nad njimi varen. Istočasno je "nekdanji guverner Jazbec prejel skoraj 76 tisoč evrov odpravnine" (vir) in nihče ni niti muksnil. Totalna tišina. Raje so noreli nad ubogo Miciko, ki si bo lahko privoščila list solate na dan več.
Ob tem divjanju me je postalo sram v dno duše.
Zmanjšano veselje do dela
Skoraj vsak, ki je divjal proti 34 evrom za siromake, je pribil tudi dejstvo, da poslej v Sloveniji nihče več ne bo delal. Pazite, vprašanje: kolikšen znesek je dovolj, da najbolj delaven narod na svetu™ odloži vse in se uleže z vsemi štirimi od sebe? Da, 34 evrov.
Pišem roman in nekdo pride in reče: lahko nehaš, tu imaš 34 evrov. Klical bi nujno psihiatrično pomoč, ker se je revežu čisto zbledlo.
Spoznali smo ceno slovenskega veselja do dela. Nizka je, nizka.
Boj proti mali potrebi
Če so množična divjanja po Facebooku redka, saj morajo zares spodbuditi široko ljudstvo, čemur pač ustreza 34 evrov za siromaka, pa so spletni forumi neprestani boj verjetno ljudi, ki nimajo početi drugega. Pokukal sem samo na hitro in videl, da so se zelo razvneli ob novici, ki je minorna in za nas povsem nepomembna. V Ameriki je neki gost šel na stranišče verige Starbucks, ne da bi naročil karkoli, osebje je klicalo policijo, nato so se opravičevali itd (vir).
Pri nas pa ogenj v strehi, a seveda ne na strani nesrečnika, ki ga je tiščalo lulat, marveč enotno v bran korporaciji. Udri po siromaku, udri po nemočnem.
Verjetno bi veljalo komentarje prevesti in jih poslati na sedež korporacije v Seattle. Mogoče nam poklonijo spomenik v obliki skodelice kave, ki bi ga postavili na Rožniku in bi ponoči služil tudi kot pisoar.
Volitve
Če se ljudstvo ukvarja z drobnjakarstvom, mar se bo politika z velikimi zadevami in strategijami?
Ko sem pogledal Slovenijo in slovenske medije, sem jih ugledal sredi priprav na volitve. Vse se je zmanjšalo, od strank, strategij, samozavesti do slovenske vrednosti.
Zmanjšane stranke
Stare stranke imajo še splošna imena, zdaj pa so samo še imena in priimki. Zmagova stranka, Bojanova, Alenkina itd. Mar res tako zmanjšane stranke vplivajo na nacionalno politiko? Dvomim, vendar menim, da bi se odgovor lahko skrival v tem, da so do rednih mesečnih nakazil iz državne blagajne "upravičene vse stranke, ki so dobile najmanj odstotek glasov".
Slika je simbolična.
To pa ni tako veliko volivcev, veste. Na prejšnjih volitvah je odstotek pomenil 8.858 ljudi (vir). Če ste medijsko prisotni, lahko mirno računate, da vas bo toliko ljudi obkrožilo. Prihodnja štiri leta boste torej prejemali okoli šest jurjev na mesec, kar ni slaba plača.
Res morate malce varčevati, da imate vsaka štiri leta za plakate. Ko se zdaj vozite mimo obraza, pod katerim piše "Zmago!", je to pač le vprašanje, ali boste gospodu Jelinčiču podaljšali podporo tudi finančno, ne le glasovno: "NS bo iz proračuna dobivala 8.357 evrov na mesec" (vir).
Zmanjšane strategije
Volilni programi strank so se zmanjšali na takoj razumljivo mero, ki jo je težko ločiti od podkupnine: volite nas in dobili boste 500 evrov božičnice. Ali pa, "ob rojstvu otroka bo vsaka slovenska mama prejela 3.000 evrov". Porečete, o, saj to pa niso drobnjarije, trije jurji, ohoho! Hm, res je, a ne prezrite, "slovenska mama" – kakšno drobnjakarstvo in brskanje po genetiki bo to, ko boste dokazovali, da ste 100-odstotno slovenska mama. Kaj pa, če vam pet generacij nazaj najdejo kakšno tujo aminokislino, ki binglja z DNK-verige?
Zmanjšana samozavest
Tudi samozavest Slovencev se je strašansko zmanjšala. Saj prav velika ni bila nikoli. Pisal sem o tem, da pri nas velike nagradne igre ne gredo, ko pa nekdo ponudi 100 evrov, pa ljudstvo poskoči (kolumna). Tako torej ocenjujemo samega sebe in koliko smo vredni.
Ko sem se vozil po Iranu, sem videl plakate in stensko slikarstvo, ki je pozivalo na boj proti velikemu sovražniku, Ameriki. Po Madžarski sem videl plakate proti Sorosu, pri nas pa zagledam, skoraj na prvi vožnji, plakate o Ahmadu.
Iranci torej sebe prikazujejo v boju s svetovno velesilo. Madžari v boju z milijarderjem in Judom, s čimer lepo sedejo v antisemitizem, Slovenci pa smo našli frizerja z Roga, imigranta.
Jasno mi je, da skupini enotnost najhitreje omogoči zunanji sovražnik, in skupina vedno izbere takega, da jo je vreden. Da je videti herojska, ker se spopada z njim. Amerika! Judovska zarota! Pri nas pa: frizer.
Oprostite, no.
Mar bi šel kdo gledat film z naslovom Superman proti frizerju? Kako nesamozavestni morate biti, da greste na volitve s tem nesrečnim Ahmadom kot osrednjo točko?
Dobro, za tisti odstotek ali dva volivcev boste dovolj dobri in plača ali dve bosta zagotovljeni.
Zmanjšana vrednost Slovenije
Pred nedavnim je madžarski vladar Orbán dobil odlično idejo: zakaj bi s svojo vladavino štrlel v samoto, če lahko kupi zainteresirane države? Nenadoma bo njegovo vladanje del gibanja, ne osamljen eksces.
Tako so krenili v Makedonijo (vir), kupili medije, pojavila se je organizacija za boj proti velikemu zlobnemu Sorosu (vir) itd. Potem Romunija (vir) in zanimivo, Slovenija: "Orbánova pomoč SDS, njeni predvolilni propagandi in celo stranki neposredno bo počasi dosegla že dva milijona evrov" (vir). Seveda ne gre za pomoč, gre za posojilo, ki ga bo treba odplačati. Ne vemo, kakšna je pogodba, žal pa med politiki ni ljubiteljev literature in tako jim razni pojmi, kot so "danajska darila" in delo z naslovom Faust, niso najbolj blizu.
Zanimiva je tudi pozaba zgodovine in tega, kako so se Madžari v Avstro-Ogrski monarhiji borili za prevlado in kam je vse skupaj vodilo.
Še bolj zanimivo je to, da ne gre samo za eno samo stranko enega pola, marveč tudi iz Cerarjevega drugega tira skačejo Madžari, ne da bi Cerar povedal smiseln razlog, čemu.
Skratka, Slovenija je na prodaj. S tem nimam težave, če se pač levi, sredinski in desni odločijo za prodajo in jih ljudstvo podpre, OK. Četrt stoletja samostojnosti je lepa številka, obstajajo države, ki so trajale manj.
Boli pa me cena. Boli, boli. Orbán je samo za plakate, ki so jih po Madžarski lepili proti Sorosu, porabil 40 milijonov, tu pa pade Slovenija za zgolj dva (2!). Država, ki je članica EU in bo torej postala glas za Orbána. Država, v kateri so uresničene tisočletne sanje naših prednikov, in če so bili res Veneti, celo več tisočletne. Dva milijona prebivalcev gre za dva milijona evrov – to je evro na glavo. Če prištejemo še omenjene prednike, računamo že v centih na osebo.
Grem pisat roman in ko se vrnem, je samostojna Slovenija že diskontna roba. Nikoli si nisem mislil, da bom pogrešal gradbene barone, ki so nas samo pri avtocestah opleli za pet milijard. Evo, to je vsaj znesek! Tu pa ... Dva milijona. Eh. (Ljubitelji Alana Forda se na tem mestu mirno lahko spomnite gospoda Binga.)
Resnici na ljubo, v ponudbi nista bila le dva milijona, marveč tudi selfie z Orbánom.
Kamo vodi agresivna majhnost?
Agresivna majhnost vodi v vedno večji bes in frustracije, kar pomeni, da se vedno bolj oddaljuje od širše slike, smisla in strategije.
Pomislite: Državo smo začeli s tem, da bi bili Švica. Predzadnje volitve smo lovili nemško-francoski vlak. Na prejšnjih bi se del volivcev najraje priključil Avstriji. Sedaj pa bi bili zadovoljni že z Madžarsko.
Ljudje potrebujemo smisel, pa če se tega zavedamo ali ne. Če ga ne bomo zmogli ustvariti sami, ga nam bodo pač dali drugi, tako preprosto je to.
34