Sobota, 3. 4. 2021, 4.00
3 leta
Miha Mazzini: Državljanska izkušnja našega boja proti virusu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,86
118
Iz uporabniške izkušnje lahko sklepamo na porazdelitev moči znotraj podjetja. Tam, kjer vas zasipajo s pravnimi opozorili in pogodbami, imajo očitno pravniki glavno besedo, a uporabniku hkrati dajejo občutek, da nekaj skrivajo, ker se tako zelo oklepajo formularjev.
Kjer vas neprestano posiljujejo z reklamami, celo takrat, ko bi radi le v miru kliknili gumb "kupi", so očitno obupani in radi prodajajo, ne pa tudi kaj prodajo.
Ni treba dolgo spremljati program RTV, preden ugotovite, da gre za spletkarski dvor starih znancev, ki se samo občasno, kot slepa kura, spomni, čemu je namenjen.
Ko vstopate v poslovalnico Pošte Slovenije, se znajdete v skrivnostni jami samega Ali Babe in njegovih štirideset razbojnikov. Na srečo jih ni doma, ker v belem svetu ropajo plen, da ga še dodatno prinesejo domov. Kakšna šara in konfuzija mora biti šele v podjetju interno, si raje ne predstavljam.
Vprašal sem se, zakaj ne bi sedanjih protivirusnih ukrepov pogledal na ta način in spisal poročilo o državljanski izkušnji, če se že poklicno ukvarjam z uporabniško izkušnjo?
Zborovanje obrtnikov
Hotel sem v vrhnje nadstropje in pritisnil gumb za klic dvigala. Ko se je pripeljalo, se ven prikorakalo pet mojstrov, polagalcev ploščic. Ker sem se odmaknil, so to izkoristili pleskarji izza mojega hrbta in s svojimi lestvami zasedli dvigalo. Saj so vabili, naj pristopim, a sem raje počakal. Ko se je dvigalo vrnilo, so iz njega gospe čistilnega servisa porivale pred seboj nekakšne sesalnike in za menoj sta že stala možakarja z ogromnima vrtalnikoma.
Nenadoma sem se začel počutiti kot na rock koncertu pred pandemijo. Nanjo so me spominjale le ovenele maske, ki so le nekaterim delavcem visele pod brado.
Ker nikakor nisem prišel na vrsto za dvigalo, sem šel raje kar peš.
Opisal sem vam prizor iz trdega, ostrega zaprtja, s katerim blokiramo širjenje virusa. Če bi, izgubljen sredi tega zborovanja obrtnikov, v rokah držal burek, bi takoj pritekel policist in me oglobil.
Dobro, porečete, se zgodi, naletel sem na blok, kjer obnavljajo mnogo stanovanj. Ker rad postrežem s podatki, sem sklenil preveriti na spletni strani, ki posreduje obrtnike: "Obisk se je podvojil, skoraj potrojil. Iz februarskega dne smo skočili v višave in vse leto nato imeli ogromen obisk strani." (vir)
Za otroke gre
Možno je, da tako v nekem stanovanju sedi otrok sam, ker sta starša v službi. Okoli njega ropotajo mojstri, postave hodijo sem in tja, on pa se poskuša zbrati, da bi sledil videopredavanju. Tolaži ga le, da so vsi ti neznanci okoli njega povsem virusno čisti in da ne bo okužil starih staršev, ko jih bo obiskal.
Mogoče je njegov oče natakar in gara cele dneve, saj so gostilne polne jedcev poslovnih kosil in večerij. Ali pa mama izdaja apartmaje in če je v Kranjski gori, lahko ponovi za neko mojo znanko: "Take sezone pa še ne! Stalno smo imeli vse sobe polne smučarjev na poslovnih prenočitvah."
Zaprtje in cepljenje
Svetovna zdravstvena organizacija zaprtje priporoča v izjemnih primerih (vir), da si s tem država pridobi čas - v sedanjem našem primeru bi bilo zaprtje smiselno zato, da z odlično organizirano akcijo v teh dveh tednih pocepimo vse, ki si cepiva želijo.
Če mislite, da bomo, preberite tole novico:
"Konec tedna so vsa cepilna mesta v državi skupaj cepila zgolj 1.253 ljudi, ki so dobili prvi odmerek cepiva, dva prebivalca pa sta dobila drugi odmerek cepiva. Pri tem pa neporabljenih ostaja 58.318." (vir)
Ne spreglejte: "dva prebivalca". Prime me, da bi se zjokal. Loterija ima več dobitnikov. 58.318 neporabljenih cepiv pa bodo prenesli v naslednje kolo žrebanja.
(Spotoma, v arhivu Jutarnjega lista iz leta 1972 je kritičen članek o neuspehu cepljenja proti črnim kozam, saj so v treh dneh cepili samo 1.700.000 ljudi (vir) in tako capljajo za načrti. Hej, treh dneh!)
Poudariti moram, da Slovenija ni niti blizu tega, da bi pocepili vse, ki si tega želijo, in je debata o anticepilcih še daleč preuranjena.
Iskanje prostora
Kako slabo gre organizacija cepljenja, kaže novica, ki nas je doletela te dni. Župan Ljubljane se otepa pomoči Jelka Kacina. Ta namreč išče primeren prostor za cepljenje, župan pa pravi, da je prostorov dovolj, le cepivo naj pripelje (vir).
To, da je nekdo zadolžen za opravilo nabave in organizacije delitve cepiv, kar mu spodleti, zato si izmisli problem iskanja prostora in ga rešuje brez potrebe, je star trik prikrivanja lastne nesposobnosti.
Varčujemo, pa naj stane, kar hoče
Dobro, res je, da tudi Kacinu ni lahko, saj je vlada lani zavrnila nakup Pfizerjevega cepiva, ker bo raje kupovala mnogo cenejšo AstroZeneco.
In zdajle, četrtek zvečer, med pisanjem kolumne, novica, da smo spet stavili na napačnega konja in so nas vrgli ven iz dodatne nabave (vir). (petek zjutraj, novica na RTV portalu (vir) in tudi komentar: "Premier Janez Janša je v odzivu na Twitterju zapisal, da je za Avstrijo in Slovenijo rešitev sprejemljiva …", skratka nič posebnega se ne dogaja, nismo še enkrat ostali z dolgim nosom.)
Pred časom je bil v Jutarnjem listu objavljen zanimiv intervju z enim od organizatorjev cepljenja v Izraelu in fenomenalen se mi je zdel del, v katerem spraševalec začudeno ugotavlja, kako divje so se Izraelci vrgli v nabavo cepiv in kako drago so jih plačali, intervjuvanec pa ne razume dobro tega čudenja, saj so denarja vse skupaj porabili le "za dvodnevne stroške zaprtja države". (vir)
Izraelci so znani zapravljivci, medtem ko smo Slovenci prislovično varčni. Koliko šal na račun naše škrtosti sem se naposlušal v vojski! Kot vedno pravim, ne zanima nas učinek, marveč naštempljane ure. Ker smo privarčevali par milijonov, smo jih za subvencije porabili nekaj milijard in naštempljali bomo kakih dodatnih sto dni lockdowna.
Ostro zaprtje
Iz načina kupovanja cepiv je torej razvidno, da bi jih mi čim manj, če je le mogoče. Glavni antivaxxer je pri nas vlada.
Če ljudje ne bi umirali, bi bilo sedanje ostro zaprtje burleska. Izjem je toliko, da kake razlike med prej in zdaj ni, le šolarji so ostali doma. Če iščete logiko, potem podatke o širjenju virusa in načinih obvladovanja epidemije kar preskočite, očitno ti nimajo nobenega vpliva na ukrepe. Kar strokovna komisija priznava brez zadreg in brez misli, da bi protestno odstopili, čeprav so le krinka vladi.
Sedanja vlada
Prvo, kar lahko kot uporabnik sedanje vlade sklepam o interni porazdelitvi moči v njej, je zanimiva mešanica, ki se je nekako našla in zlepila skupaj.
Najbolj očitno je, da smo postali ujetniki osebnih demonov šefa države, ki ga najbolj zanima fevdalizacija države, bitke z mediji in twiter, ne nujno v tem vrstnem redu. Veliko močnejši, kot je videti, je Zdravko Počivalšek, ki ga tudi sodelavci kličejo "bik", jaz pa bi mu zaradi širine pogledov dodal še vzdevek "špranjica". Tito nikoli ni zaupal izobražencem, marveč je prisegal na delavski razred. Bil pa je toliko državnika, da je vedel, da izobražene ljudi potrebuje in je stisnil zobe. Počivalšek je glede tega isti, le da ni državnik in izobražence zaničuje vse po vrsti, od umetnikov do odvetnikov (vir).
Ne smemo pozabiti Tonina, ki si o sebi misli vse mogoče, o njem pa vsi, tudi koalicijski partnerji, vse najmanj, a prispeva spregledano podstat, na kateri so se zlepili skupaj vsi trije: pravi puritanski klerikalizem domače sorte, ki sovraži sleherni užitek.
Zato je zaprtje videti takole: če ste izobraženi ali ustvarjalni, vas ne rabimo, ostali pa na šiht in domov spat, pa amen. Virus s tem nima zveze.
Predsednik
Če je Ivo Andrić v izolaciji med drugo svetovno vojno napisal vse svoje romane, s katerim si je zagotovil nesmrtno slavo, si je predsednik Pahor med pandemijo dokončno postavil Instagram virtualni nagrobnik.
O njem nimam iluzij, a med sedanjim zaprtjem mi je žal edino tega, ker ni alkoholik. Če bi cele dneve sedel v pisarni in lokal pivo, da bi asistenti komaj sproti odnašali steklenice, bi nam lahko dal vsaj upravičen razlog, čemu je tako nekoristen, predvsem pa bi lahko na mizo zložil zamaške steklenic in jih s pomočjo svoje ekipe pobarval in malce okrasil ter tako naredil državno odlikovanje za največje kretene zaprtja.
Glede na to, da nisem nikoli izkoristil poslovnih pojedin in prenočitev, da se trudim držati ukrepov, ki se tičejo boja proti virusu, bi lahko skupaj z junakom filma Balkanski vohun rekel o tej medalji: "Če se me spomnijo, prav, če ne, pa nič, to je bila moja dolžnost."Uporabniška izkušnja
Skratka, moj osnovni problem državljana Slovenije v pandemiji je predvsem v tem, da nikogar v vladi boj proti virusu zares ne zanima.
Pretvarjajo se, ker se morajo, zaradi sosedov. Če bi bili sredi puščave, bi vse skupaj ignorirali.
Gre za shizofreno pozicijo in posledice bodo vidne na prebivalstvu. Psiho-socialno stanje se bo zagotovo poslabšalo.
Nese nas v frustracijo, ozkost in duhovno mrtvost.
Pravzaprav postajamo kot lastna vlada. Ravno, ko je ne bo več, bomo mi, ljudstvo, postali kot ona.
Državni praznik
Od vseh mogočih posledic enoletnega boja proti covid-19 na način sedanje vlade bom z zadrego priznal eno, ki je ne bi mogel nikoli pričakovati.
Začetek tedna sva se z nemškim izvršnim producentom menila za videosestanek in oba sva vedela, da bo trajal nekaj ur. Pregledoval sem koledar in potem predlagal četrtek, ker gre za državni praznik, in bom imel manj sprotnih obveznosti. "Aha," je rekel sogovornik, "Prvi april je pri vas državni praznik. Česa pa?"
Odprl sem usta: "Dan …" in potem hitro pogoltnil, preden bi vem prišel še "… lažnivcev". Postalo mi je strašno nerodno. Nekaj sem se opravičeval in izmotaval.
Zdaj, po razmisleku, se mi zdi pa prav primerno. Mislim, da bi vlada morala ta dan narediti dela prost, ker gre za edini dan, v katerem bi lahko ravnala običajno, torej pošiljala naokoli nasprotujoča si navodila, zmedene nasvete in očitno lažne razloge, pa jim nihče ne bi zameril.
118