Četrtek, 29. 11. 2018, 19.55
5 let, 4 mesece
Miha Mazzini: Kakšno gospodarstvo potrebuje Slovenija?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
59
"Izvedeli smo, da je torej sedanja struktura še slabša, kot smo si mislili: plača je lahko tudi le 350 bruto (!!!)."
Saga o minimalni plači se nadaljuje. Z veseljem sporočam, da je končno prišla do bistva, do vprašanja, ki ga zastavljam v naslovu. Vsi vpleteni ga skrivajo kot nečastnega sorodnika, a prej ali slej je moralo priplavati na dan. Preberite in delite kolumno, sprašujte in razmislite, dosti je bilo izogibanja bistvu zadeve.
Kronologija
Leto se je začelo z gnusno propagando Gospodarske zbornice o večini državljanov kot mrtvem in nekoristnem tovoru. Sledil je poskus blokirati povišanje pomoči socialno ogroženim, češ, da bo zmanjkalo denarja za asfalt (kolumna Med asfaltom in usmiljenjem). Tretji je bil spet udar Gospodarske zbornice pod vodstvom Sonje Šmuc, češ, da pogovor o povišanju davka na dobiček pomeni kriminalizacijo gospodarstvenikov. Sledil je Goran Novković, izvršni direktor SBC - Kluba slovenskih podjetnikov, ki je zahteval spoštovanje podjetnikov kar vsevprek, brez izjem, ne glede na to, kaj počnejo, le da pripadajo cehu. Nakar se je znova aktivirala Sonja Šmuc in tiste, ki bi jih doletelo povišanje minimalne plače, poimenovala za "bogate reveže" in se po krutosti zapisala v nečastno zgodovino naroda.
Grožnje in pritiski
Pred nekaj dnevi smo lahko brali, da je revija Ona zaradi pritiskov oglaševalcev morala umakniti kolumno o Sonji Šmuc (vir).
Očitno gre za resno bitko, če del gospodarstva uporablja propagandno vojno, lobiranja, finančne pritiske, da o plazu zmerljivih e-pisem ne govorim.
A ta bitka, na svojem dnu, dolgoročno, ni bitka proti minimalni plači in socialni podpori, za nekaj več gre.
Poglejmo.
Nova akcija
Po diskreditirani Sonji Šmuc je na plan priplaval nov adut. Oglasil se je Marjan Trobiš, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS), direktor podjetja Boxmark Leather, da bi povišanje minimalnih plač povzročilo "enormne dvige stroškov dela v podjetjih", "onemogočajo poslovanje in zagotavljanje delovnih mest".
Naslov članka pove veliko: "Delodajalci tožijo nad višjo minimalno plačo. Najmanj plačani pa zaslužijo le 350 evrov bruto" (vir).
Izvedeli smo, da je torej sedanja struktura še slabša, kot smo si mislili: plača je lahko tudi le 350 bruto (!!!), ostalo pa delodajalci nakrpajo z dodatki in tudi podporo države.
Če bi torej najslabše plačane zares spravili vsaj na zagotovljenega minimalca, bi revni delavci na svoj kruh dali še salamo in sir, smučali pa vsekakor ne bodo.
"Oglasil se je Marjan Trobiš, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS), direktor podjetja Boxmark Leather, da bi povišanje minimalnih plač povzročilo 'enormne dvige stroškov dela v podjetjih', 'onemogočajo poslovanje in zagotavljanje delovnih mest'."
Zvezdni uspeh ...
Poguglajmo o gospodu Trobišu in podjetju, ki ga vodi. Časopis Finance ga daje za zgled v rubriki izvozniki (članek je iz leta 2016): "Proizvajalec usnjenih sedežnih prevlek Boxmark Leather iz Kidričevega, ki je minulo leto sklenil s 150 milijoni evrov prihodkov, letos računa na rast med petimi in osmimi odstotki, pravi direktor Marjan Trobiš. Trobiš je hkrati tudi član uprave v švicarski družbi Unicut, stoodstotni lastnici Boxmark Leatherja, ki v svojih podjetjih v Ameriki in Evropi skupaj zaposluje približno sedem tisoč ljudi. Od tega v Sloveniji nekaj več kot 2.300" (vir).
... s pomočjo države ...
Podjetje seveda dobiva državne subvencije. Sam tedanji predsednik vlade Borut Pahor je obljubil: "Vlada bo pomagala še naprej in si prizadevala, da bo delo dobilo še več delavk. Prevent [ki ga je na noge postavljal Boxmark] je zgodba o uspehu." In ga je ministrica morala celo ustavljati v navdušenju, češ, da bo "treba paziti na mejo do 40 odstotkov državne pomoči" (vir).
Pahorjeva zgodba o uspehu ni trajala dolgo (članek iz leta 2017): "Boxmark Leather zapira proizvodnjo na Koroškem: Kam lahko gredo delavke" (vir).
... in realnostjo na dnu
Nadaljnje brskanje po spletu prinese na površje tudi članke, ki na drug način pojasnijo Trobiševo trditev, da je "vodilo našega podjetja, nič ni nemogoče, vse je mogoče" (vir).
Poglejmo, kako: "švicarsko podjetje Boxmark iz Kidričevega pri Ptuju - gradi svoj uspeh tudi na nezakonitem ravnanju z zaposlenimi" (vir).
Marjan Trobiš je opravil razgovor s približno 370 zaposlenimi, večinoma ženskami. Izbral jih je glede na bolniške odsotnosti. Neka ženska se je opravičevala, da je večkrat odsotna zaradi nege sina z multiplo sklerozo. Trobiš pa: "Delavke je postavljal pred nesprejemljivo odločitev: ali otrok in družina ali služba, so izpovedovale na sodišču ženske in njihove priče."
Trobišu se je njegovo zasliševanje zdelo normalno, saj "največja konkurenca so Kitajci in posel lahko hitro pade v vodo."
Boxmark deluje tudi na Hrvaškem in poglejmo, kako je tam: ne pustijo jih na stranišče, ne dovolijo jim piti (seveda, saj bodo potem na stranišču!), zmerjajo jih itd., saj je "norma važnejša od človeka" (vir).
"Švicarsko podjetje Boxmark iz Kidričevega pri Ptuju - gradi svoj uspeh tudi na nezakonitem ravnanju z zaposlenimi."
Napravite mi to deželo končno Kitajsko
Ustavite se, sprostite napeta ramena, vdihnite, izdihnite. Ponovimo delovni moto gospoda Trobiša, predsednika Združenja delodajalcev Slovenije, zapisan poenostavljeno, a točno: "tekmujemo s Kitajci".
Če tekmujemo s Kitajci, smo se uvrstili med tretji svet, torej delovna sila mora biti poceni. Če pri najnižji plači 350 evrov bruto zvišamo socialno pomoč za 34 evrov, se pa res "nikomur ne bo več ljubilo delati", kot so medije in splet polnile propagandne akcije.
Obstajata dve rešitvi problema:
- s kitajsko vlado dosežemo dogovor in oboji hkrati zvišamo minimalno plačo,
- nehamo tekmovati s Kitajsko.
Slovensko gospodarstvo
V vsej tej propagandno-lobistično-grozilni vojni gre torej za vprašanje, s kom hoče slovensko gospodarstvo tekmovati. Če je to res Kitajska in je naš adut le slabo plačana delovna sila, potem pač mora temeljiti na trpljenju in izkoriščanju, ni druge.
Pogrešam pa javno debato o smeri našega razvoja. V vsaki kolumni na to temo sprašujem preostale dele gospodarstva, zakaj se ne oglasijo? Je to, da delo dobi podjetje, ki ponudi cenejšo delovno silo od kitajske, res naš maksimum? Delavca plačate 350 evrov bruto in se hvalite, da ste bili že rojeni s podjetniško žilico?
Ponovno opozarjam na strahotno potapljanje: začeli smo s tem, da bomo nova Švica, potem smo lovili nemško-francoski vlak, na prejšnjih volitvah bi bili nova Madžarska in zdaj smo že pri Kitajski.
Izračun
Pri vseh ekonomistih, kar jih imamo v državi, še nisem videl izračuna o sami uspešnosti vlaganja državnega denarja po metodi socialnega miru - češ, naj nekaj delajo in dobijo nekaj fičnikov, mi pa se hvalimo z zaposlenostjo, pa bo mandat minil in bo že nekako.
Tuje podjetje tako dobi subvencijo v zemljišču in denarju, dodatno subvencijo, da koga zaposli, nazadnje pa se glavna bitka vodi o tem, da bo podjetje propadlo, če bodo najslabše plačani dobili več od 350 evrov bruto.
Mar ni bolje te nesrečnike kar takoj dati na socialno podporo?
Resno vprašam.
"Začeli smo s tem, da bomo nova Švica, potem smo lovili nemško-francoski vlak, na prejšnjih volitvah bi bili nova Madžarska in zdaj smo že pri Kitajski."
S kom naj torej tekmujemo?
Vprašanje, v katero smer gre slovensko gospodarstvo in katere panoge moramo podpirati, ostaja zadušeno in neodgovorjeno. Po medijski vojni sodeč, se je slovensko gospodarstvo odločilo za kitajsko, polkolonialno smer.
Mar se res vsi strinjamo s tem?
Ravno čas, ko ni krize, bi moral biti čas resnega pogovora in dolgoročnih vizij. Pa ne o tem, da lahko nekdo pride v Slovenijo, dobi subvencije, izcedi naravo in delavce, pa odnese denar v tujino. Takih je povsod in vedno dovolj.
Vprašanje našega gospodarstva je seveda vprašanje prihodnosti: samostojna ali polkolonialna država? Kitajska je dovolj velika in modra, da se poskuša izkopati iz sedanjega stanja, mi bi pa še rinili vanj.
Verjetno je vsaj delno vzrok za odsotnost debate tudi v ministru Počivalšku, katerega značilnost - poleg prostaškosti -, je žalostno dejstvo, da so razne Magne skrajen domet njegovega duhovnega in intelektualnega obzorja.
Dodajmo gospodarstvenike, ki jih je že socializem izučil, da je najbolje biti tiho in neopazen, pa nam ostane le še pot v polkolonializem.
Kar se bo krepko poznalo ob naslednji krizi, sploh pa dolgoročno. Na srečo ne pri naših vnukih, ker se bodo po šolanju izselili, kar postaja nova normala.
Veliki inkvizitor
Njega dni so izpraševalci trli človeška telesa zaradi vere, potem ideologije, zdaj pa zaradi dobička.
Zaslišujejo jih, kako pogosto so šle na stranišče in ali se niso mogoče med sedenjem za strojem kaj pretegovale.
Pa zakaj so morale izostati z dela, če so šle na umetno oploditev ali pa dati injekcijo zdravil na smrt bolnemu otroku.
Tak je duh časa, da ne občutijo sramu zaradi svojih dejanj. Še bahajo se s svojo učinkovitostjo, tako kot so se njega dni drugi veliki inkvizitorji.
Seveda za zagovarjanje svojih interesov najemajo ženske, recimo Sonjo Šmuc, da jim ne bi kdo očital pristranskosti.
Če bi jaz moral opraviti 370 tovrstnih razgovorov, bi se tako zagnusil samemu sebi, da se nikoli več ne bi mogel oprati.
Očitno res nisem rojen za uspešnega podjetnika v slovensko-kitajskem gospodarstvu.
59