Ponedeljek, 15. 10. 2018, 8.42
6 let, 1 mesec
Miha Mazzini: Mladini branje tega prispevka strogo prepovedano!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
48
Zaradi avtomatizacije, globalizacije in robotizacije se zmanjšuje število del, ki so na voljo ljudem.
Verjetno bolje od mene veste, da lahko kupite tudi pivo, katerega steklenica je omotana v papir. Skoraj zagotovo pa niste pomislili, kaj se zgodi s tem papirjem, ko steklenico izpraznite in vrnete v pivovarno: nekdo mora populiti tisti papir proč.
V tem lepem babjem letu sem končno videl ekipo, ki se je na ograjenem dvorišču ukvarjala s tem in njihovi pogledi so me pretresli: ubiti, mrtvi, odsotni, kot te lahko ubije le nesmiselno delo. Glede na hitrost gibov so bili plačani na uro, glede na starost pa nedvomno študenti.
Zvezda je rojena
Isti večer sem gledal film Zvezda je rojena (Bradley Cooper, 2018) in ko se je Lady Gaga počasi in z vedno večjo težavo prebijala proti "hočem-biti-Whitney-Houston" koncu, se mi je spomin na otopele poglede študentov vedno pogosteje vračal v spomin. Osuplo sem ugotavljal, da je to film, ki so ga znova posneli v natanko pravem trenutku in bo zagotovo segel globoko v srca tistih, ki so še dopoldne opravljali nesmiselno delo.
Gre za zgodbo o nadarjeni pevki, ki jo opazi starejši, zapit in zadrogiran moški ter ji omogoči slavo, večjo od svoje. Ko ugotovi, da jo pri karieri začenja ovirati, stori samomor.
Prvič, tu imamo aktualno gibanje #MeToo in zgodba o moškem, ki se ubije zato, da ženski prepusti posel, je idealizacija globoke želje.
Drugič, tu imamo starejšega, ki se usmrti, da prepusti prostor mlajšemu. V svetu, kjer je vedno več mladih nezaposlenih, kjer so službe vedno bolj dedne ali pa nesmiselne, gre za uresničenje generacijskih sanj. Če dodamo še slovenski moment, da morajo prav ti otroci pri starših, čeprav so že davno odrasli, si lahko predstavljam generacijsko veselje ob Cooperjevem samomoru na platnu - v dvorani bi morali vladati navijaško vzdušje in klici: "Stari, to mi delaj!"
Tretjič, tu imamo pripadnico mlajše generacije, ki živi od nesmiselnega dela. Nenadoma jo opazi bogataš in jo povabi k sebi. Če je v prejšnji različici filma zadostoval helikopter, mora biti to zdaj zasebno letalo, odpiranje šampanjca na krovu, ki skupaj z limuzino tvori čudovito priložnost za instagramovsko povzročanje zavisti.
Trenutno stanje
Tam od sedemdesetih let prejšnjega stoletja so plače delavcev precej pri miru, podivjali so le zaslužki vodilnih. Zaradi avtomatizacije, globalizacije in robotizacije se zmanjšuje število del, ki so na voljo ljudem, zaradi fordizacije pa število smiselnih del.
Povečalo se je število študijskih smeri in študij se je podaljšal - če je bila včasih univerzitetna diploma čudež, sta zdaj običajna magisterij in doktorat. Raven študija se je znižala, da lahko študira čim večji delež prebivalstva, v Sloveniji smo v najbolj učenem obdobju poslali na univerzo skoraj 70 odstotkov generacije.
Vse samo zato, da jim bi prikrili resnico, ki jih čaka po koncu študija: ne vemo, kaj z vami.
Po slovenskih medijih je zavladala propaganda o mladih, ki so odšli v tujino in so tam zadovoljni, kar je pravzaprav propaganda za pretvorbo v polkolonialno državo, ki oskrbuje močne in bogate z delovno silo, katere izobrazbo plačamo tisti, ki ostajamo v Sloveniji.
Ali pa beremo zgodbe o uspehu, ko doktor znanosti začne peči hamburgerje ali torte - kar je pohvalno -, le da bi včasih to delo lahko začel po osnovni šoli, ne pa šele pri tridesetih in po vloženem denarju družbe ter učenju nečesa, kar ta družba očitno ne potrebuje.
Pri čemer me osupne brezbrižnost, s katero so se slovenski politiki lotili prihodnosti že po osamosvojitvi: čisto zares nimamo stanovanjske politike, marveč stanovanjsko mrhovinarstvo - kdor lahko, tisti pač. Če imate teorijo, zakaj smo tako začeli in še kar nadaljujemo, bi vas prosil zanjo - mar si je že prva vlada rekla, da imajo doma pač velike hiše in je prostor za mlade v njih? Pa tako ali tako je lažje vplivati na prebivalstvo, če ga imaš pod lastno streho.
Dežela čudežev
Upora mladih ni na vidiku, saj je sodobni kapitalizem postal verski sistem. Vedno več mladih meni, da so nekaj izjemnega (David Brooks, 2015) in vedno več milenijcev meni, da bodo lepega dne obogateli (vir), zagotovo kmalu.
Film Zvezda je rojena je narejen zanje: še malo potrpimo, čudež prihaja. Četudi prek postelje, ampak je že skoraj tu.
Po filmu sem začel manjšo raziskavo. Kadar sem srečal kakšnega mladega znanca ali zagledal človeka z ubitim pogledom sredi nesmiselnega študentskega dela, sem se ustavil in malce poklepetal. In res je! Res!
Vsi po vrsti so bili zelo nezadovoljni, a ko sem jih vprašal, kaj načrtujejo, jih je nekaj povedalo, da bodo šli v tujino, večina pa je sledila mnenju mladeniča, ki mi je rekel: "Kako bom nabil vse na k*****, ko obogatim!" Prosil sem ga za podrobnosti o bogatiji in pojasnil je, da bo prej ali slej dobil idejo za aplikacijo, ki ga bo ponesla med bogataše.
Govoril sem s približno desetimi ljudmi in znanstveno je to zagotovo premajhen vzorec. Potrl pa me je kot težka klada.
In potem sem sem spomnil ljudi mojih let, ki imajo otroke, obtičale pred računalniki. Tolažijo se, da njihovi odrasli otroci iščejo tisto čarobno aplikacijo, čeprav verjetno nabijajo igrice.
Ojej.
Drobtinice
Nato sem se - da bi bil kelih poln - spomnil svojega prvega romana, Drobtinice, 1987, ki sem ga napisal pri starosti fantov, ki skubijo papir s pivskih steklenic, in v katerega sem vtaknil svojo izkušnjo takratnega študentskega dela:
"Sedela je na koncu linije. Mimo nje so drseli majhni paketi polni žebljev, že zaprti. Z veliko štampiljko v roki je tolkla po njih datume in šifre. Sodelavka, sedeča meter naprej, je pakete štela.
Eden dva tri štiri pet šest sedem osem devet deset. Odmaknila je polno gajbo in podstavila novo. Spet štela.
Zamenjala gajbi.
Njene ustnice so brez glasu žebrale številke kot rožni venec.
Bum bum bum bum bum bum bum bum bum bum … so padali paketi iz cevi.
Tok tok tok tok tok tok tok tok tok tok ... je tolkla po njih deklica, od katere nisem mogel odtrgati oči.
Eden dva tri štiri pet šest sedem osem devet deset, jih je štela kolegica. Nova gajba.
Vsak udarec me je napolnil z grozo. Pizda, ti dve sta tu le zaradi tega, ker sta cenejši od stroja. Od avtomata, ki bi štempljal, in fotocelice, ki bi štela. To je veljalo za vse ženske v dvorani. Morje teles."
Optimizem
Moral sem do dna obupa, preden me je navdal optimizem. Prvič: stabilna družba smo. V vseh teh desetletjih nismo iz nesmiselnih del prešli k bolj smiselnim.
Drugič: bogatejša družba smo zdaj kot smo bili njega dni. Načeloma državljani vložimo v šolarja po tri tisoč evrov na leto (vir). Če to množimo z devetletko, srednjo šolo in vsemi univerzitetnimi stopnjami, pridemo do visoke številke. Toliko denarja torej lahko podarimo kot pripravo na nezaposlenost ali slabo plačano delo.
Tretjič, domoljubi smo: plačali smo šolanje, zato je bolje, da pri nas puli perje, kot da denar, ki smo ga vložili v njegovo znanje, odnese v tujino.
Četrtič, res smo pošteni: če je Tito govoril, da tujega nočemo, svojega ne damo, zraven pa na veliko zadolževal državo, torej jemal tuje, se pri nas končno držimo njegovega načela. Poglejte le najnovejši primer: "Slovenija lani od 3,3 milijarde sredstev, ki so nam na voljo iz sedanje evropske kohezijske politike 2014–2020, ni prejela niti centa" (vir).
Menda so naši uradniki imeli težave z računalniškim programom. Zanimivo, da med vsemi mladimi, ki tam nekje zunaj pulijo papir s stekla, ni niti enega, ki bi znal programirati.
Mladi
Zato svojim otrokom ne dovolite branja te kolumne. Kupite jim vsaj nekaj vstopnic za film Zvezda je rojena, naj ga gledajo in sanjarijo zraven. Ko bodo pihali svojih 30 svečk na rojstnodnevni torti in vprašali, ali bo zdaj kmalu prišlo bogastvo, pa pomirljivo kimajte, seveda, seveda.
In upajte, da njihova zaslepljenost traja dlje od vašega življenja.
Preberite še:
48