Miha Mazzini: Kako spremeniti šolstvo?

Za hrbtom sem slišal otroka, ki je vpil, da bi rad pil mleko, in materin glas, ki je poklical natakarico. Vmes je šavsnil drug ženski glas: "Mleko? Si nora? Bi rada videla, da mali postane homoseksualec?!?"

Takoj sem pazljivo prisluhnil in nekaj iskal po torbi, da sem si ženski lahko dobro ogledal. Diskreten sem lahko tudi doma.

Po starosti sta bili nekje sredi tridesetih, ob sebi sta imeli vozička z dojenčki, kakšna štiri leta star deček pa je skakal okoli matere in še vedno hotel mleko. A mama se je nagnila h kolegici, ki ji je začela razlagati strahotno past, v katero bi skoraj padla in si uničila potomstvo. Povzemam: "Še nisi videla embalaže za mleko? Mar ne piše na njej, da je homo-gen-izirano? To pomeni, da vanj dajejo homoseksualni gen, otroci pijejo in potem ..." Pomenljivo je obmolknila.

"O," se je začudila okarana, "nisem vedela. Vedela sem le to, da mleko, ki mu poteče rok uporabe, vrnejo v tovarno, ga prekuhajo in spet zapakirajo. O svojem početju pa se dogovarjajo v šifrah, ki so napisane na dnu embalaže. Ti pokvarjenci!"

"Mama, mama, mleko bi!" je vpil deček.

"Pššš!" sta siknili hkrati.

Končno ima ena mojih kolumn srečen konec. Deček se je res cmeril, a obvarovan genetske manipulacije. Starši pač moramo delati za dolgoročno dobrobit otrok in ne za njihove kratkoročne zadovoljitve.

Foto: Thinkstock

Facebook izobražuje

Povedali sta, da ju je z grozodejstvi mlekarske industrije seznanil Facebook, za kar se Zuckerbergu lepo zahvaljujem.

Teorija o mleku in skritih kodah je stara, a na internetu nič ne umre. Nekaj časa je bila tako razširjena, da so celo Ljubljanske mlekarne objavljale demanti (recimo tule). Za prvo, o homo genu, pa še nisem bil slišal in jo z veseljem poiskal (tule).

Internetni zakon #1: ne morete si izmisliti česa tako bizarnega, da ne bi našli resnih sledilcev.

Internetni zakon #2: na internetu ni humorja. Tam je vse res.

Internetni zakon #3: na internetu ni demantijev. Ko odprete oči enemu, jih v vrsti že čaka deset s trdno zatisnjenimi vekami.

Internetni zakon #4: internet so nebesa, kamor neumnosti pridejo živet večno.

Otrokova prihodnost

Strmel sem v ostanke tortice in sumil, da je bila krema narejena iz mleka - mar že v tistem trenutku homo geni plavajo skozi želodčno kislino in mi bodo zdaj, zdaj zgrabili sluznico in se vkodirali vanjo?

Dobra novica pa je bila, da sem za kosilo jedel piščanca, torej so me njegovi geni že toliko prevzeli, da mi ne bo treba voziti, saj lahko domov odfrčim.

Vse se mi je zazdelo logično - saj sem pomladi registriral avto in hoteli so nekakšno potrdilo o homologaciji, torej so me morali vnaprej okužiti s homo logiko!

Spomnil sem se tudi našega vzornika Orbana, ki je dejal, da je "etnična homogenost ključ do gospodarskega uspeha države" (vir). Njegov recept sem videl v čisto drugi luči in prvič posumil, da gre za agenta določenih lobijev.

Foto: Reuters

Volitve in moji spremljevalci

Na ti gospe sem se spomnil, ker se bližajo volitve. V zadnjem letu se mi je namreč zgodilo nekaj čudnega in rad bi izvedel, ali sem edini.

Na zadnjih državnih volitvah sem strmel v glasovalni list in nenadoma sem se spomnil možakarja, ki je našel 250-kilogramsko bombo, nanjo dal otroke in vse skupaj odpeljal domov (vir). Spreletelo me je, da tudi on voli ta hip in skupaj bova zagotovo izvolila najboljšo mogočo vlado.

Ko sem zdaj samo pomislil na županske volitve, se je gospod z bombo takoj spet pojavil in zraven sta stali še homo-geni gospe. Rekel sem si, mi štirje bomo zagotovo izvolili najboljšega mogočega župana.

Šolstvo

A to ni kolumna o omejitvah demokracije ali o težavah starševstva, marveč o šolstvu. Zadnji mesec sem nekako večkrat prišel v izobraževalne kroge, in ko debata začne teči o tem, kaj bi bilo zares treba spremeniti v izobraževanju, jih večina zatrdi, da je digitalizacija nujna. Ta bo vse rešila.

Neki kolumnist je celo zapisal, da naj vsak otrok dobi iPad in šolstvo bo rešeno.

Ne strinjam se.

Priročnika

Leta 1988 sem napisal svoj prvi računalniški priročnik, o programskem jeziku Clipper, ki je za določeno generacijo in poklic postal legendaren. Zanj sem porabil ogromno časa, ker sem z muko in težavo iskal informacije ter moral vse preizkusiti sam. Svet je bil leta 1988 informacijska puščava in v tej puščavi so stale trdnjave, ki so hranile znanje: knjižnice, arhivi, šole … Zdrsal sem mnogo klopi, preden sem dokončal rokopis.

Leta 2009 sem napisal svoj zadnji (upam!) računalniški priročnik, o iskanju po Googlu. Sprejel sem ponudbo in rekel sem si, časi so povsem drugačni, zdaj obstaja internet in informacijske puščave je konec, torej bom delo hitro opravil. Pa še kaj - ogromno časa sem porabil, da sem v tistem obilju informacij našel prave, vsako sem moral osebno preveriti, kajti tam zunaj je džungla lažnih novic in traparij, ki jih je težko ločiti od spodletelega humorja.

Foto: Bojan Puhek

Šolstvo, spet

Leta 1988 je torej šola še stala točno tam kot pred stoletji: informacijski svetilnik sredi noči, v katerega smo učenci prišli po znanje. Natrpali so ga v nas, kolikor smo ga lahko odnesli, in odšli smo hvaležni, saj informacij drugje ni bilo mogoče dobiti.

Zdaj informacije v nas trpa internet in šolstvo se je odločilo, da bo z njim tekmovalo: učbeniki so vedno debelejši in vedno več je snovi, ki naj bi se je učenci napiflali.

Vendar hkrati ne morete razmišljati in se piflati. Izberete lahko le eno ali drugo.

Internet je področje piflanja, šole pa bi morale biti področje razmišljanja.

Zato se mi zdi digitalizacija povsem nepomembna: smeti lahko berete s papirja ali zaslona, še vedno ostanejo smeti.

Izobraževanje ni preklopilo na tisto, kar sem moral storiti sam pri pisanju priročnikov: na ločevanje zrnja od plev, na trening logike, preverjanje virov, samostojno razmišljanje in tako dalje.

Živimo v času lažnih novic, teorij in podatkov. Homo-geni gospe sta šli skozi dolga leta šolstva, verjetno celo univerzitetnega, a na vsej svoji poti nista dobili orodij, ki bi jima pomagali plavati skozi neumnosti. Če nič drugega, zadostoval bi vsaj osnovni namig, da objave na Facebooku niso suho zlato.

Paradoksalni časi: če vas vzgajajo po starem, v slepi veri, končate kot paranoik. Torej vas morajo vzgajati v sumničavo osebo ravno zato, da vas pred paranojo rešijo.