SiolNET. Siol Plus Kolumne
3,55

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Italija: Vsi za Ukrajino, a hkrati glavobol

3,55

termometer

Andrej Černic | "Italiji se danes maščuje dejstvo, da se je vse preveč zanašala samo na ruski trg," poroča Andrej Černic, novinar, ki dela v sosednji Italiji.  | Foto: osebni arhiv
"Italiji se danes maščuje dejstvo, da se je vse preveč zanašala samo na ruski trg," poroča Andrej Černic, novinar, ki dela v sosednji Italiji. Foto: osebni arhiv

Slava Ukrajini. Geslo, ki ga danes vzklika večji del demokratičnih držav, odmeva seveda tudi na Apeninskem polotoku. Dejstvo pa je, da je pozivanje k ukrajinski slavi v Rimu povzročilo številne glavobole. Pa ne zaradi tega, ker podpora ukrajinskemu prebivalstvu (po večini) ne bi bila iskrena, temveč zato, ker je vojna v Ukrajini sprožila številne notranjepolitične plazove, odprla omare z okostnjaki in Pandorino skrinjico s podražitvami. Slava Ukrajini, torej, a zmerno.

Ukrajina ima v očeh italijanske javnosti namreč več konotacij. Začnimo kar pri politični. Na načelni ravni vlada soglasje o podpori Ukrajini in sankcijam proti Rusiji. Vlada premierja Draghija je med prvimi sprejela sklep o pomoči Ukrajincem v obliki orožja. Vladno pobudo so skoraj soglasno podprle vse parlamentarne sile. Tudi na medijski sceni je podpora Ukrajini precej enotna. Novinar Enrico Mentana, ki je med najbolj znanimi televizijskimi obrazi v Italiji in odgovorni urednik enega od bolj gledanih televizijskih dnevnikov, je v tem kontekstu na Facebooku na primer zapisal, da zavida slovenskim, češkim in poljskim državljanom, ker so si njihovi vodje upali v Kijev, da bi dokazali podporo in prijateljstvo ukrajinskemu ljudstvu in njegovim voditeljem. Ob tem je opozoril, da je zevala praznina, ki jo je povzročila odsotnost vodij preostalih 24 držav članic EU.

Moj prijatelj Vladimir

Skratka, načelna podpora res obstaja. Načeloma so vsi na ukrajinski strani, a že v naslednjem koraku lahko najdemo številna "ločena mnenja", ki izhajajo iz različnih sodelovanj in prijateljevanj s Putinovim krogom. Italija je po Nemčiji največji odvisnik od ruskega plina, zaradi česar so bile italijanske vlade vseh barv na večkratnih prijateljskih kramljanjih v Kremlju. Med italijanskimi politiki pa sta na tem področju posebej izstopala dva, Salvini in pred njim Berlusconi. Kontekst njunih prijateljevanj z ruskim predsednikom je različen, a v obeh primerih lahko izluščimo nekaj pomenljivih lastnosti italijanske politike. Berlusconi se je ponašal s prijateljstvom že v obdobju svojega političnega zenita (nazadnje je bil premier med letoma 2008 in 2011). O Putinu je takrat izjavil, da je iskren liberalec in prepričan demokrat. Z današnjega zornega kota je to seveda težka dediščina. Berlusconi je Putina tudi večkrat gostil v svoji sardinski vili. In kaj je bilo za tem prijateljstvom? Berlusconi je iskal strateškega partnerja, ki ga v Evropi pravzaprav ni imel. Evropski politiki ga niso jemali zelo resno. Nekdanji italijanski premier si je privoščil več spodrsljajev, njegov vzpon iz podjetništva v svet politike je bil za številne zelo vprašljiv. Economist ga je razglasil za neprimernega (unfit) za vodenje Italije, Angela Merkel in Nicolas Sarkozy sta se na eni od tiskovnih konferenc, ko je padlo vprašanje o Berlusconiju, spogledala in se ironično nasmehnila. V nasprotju s tem je bil Putin človek, ki je Berlusconija priznaval kot sogovornika in mu dajal polno državniško legitimnost. V zameno sta se takrat močno okrepila gospodarska izmenjava ter sodelovanje med državnima energetskima velikanoma, podjetjema Eni in Gazprom. Med pomembnejšimi projekti, ki so sicer po okupaciji Krima zamrli, je bil tudi plinovod Južni tok, južna različica Severnega toka, ki bi moral povezati Rusijo in Italijo.

V Italiji zaradi pogoja PCT protesti in stavke, tudi v Trstu Novice V Trstu protest in stavka. Lahko pričakujemo popoln kolaps? #video

Salvinijeva volilna kampanja

Poleg Berlusconija je drugi posebej izpostavljeni politik vodja Lige in nekdanji notranji minister Matteo Salvini, ki je pred nekaj tedni zaradi tega tudi doživel mednarodno hladno prho. Na poljsko-ukrajinski meji, kamor je Salvini šel v sklopu ene od humanitarnih akcij, mu je župan mesta Przemyl pod nos pomolil majico s Putinovo podobo, ki jo je vodja Lige pred nekaj leti ponosno nosil na Rdečem trgu v Moskvi in tudi v Evropskem parlamentu. Tudi v tem primeru je najbolj primerno prikazati kontekst vse zgodbe. Salvini je do nedavnega res izrazito hvalil Putina in ga prikazoval kot najboljšega mogočega državnika. Med drugim je na primer dejal, da bi z veseljem zamenjal "dva Mattarella za pol Putina".

Slavljenje Putina ima pri Salviniju vsekakor svoje ozadje. Zdajšnji vodja Lige je stranko prevzel leta 2013, ko je bila na robu preživetja (ankete so ji namerile okoli štiriodstotno podporo) zaradi številnih afer in notranjih sporov. Politična linija Lige je bila že takrat populistična, a usmerjena je bila regionalno. Vzpostavljali so razlike med severom in jugom, glavni cilj pa je bil večja avtonomija dežel, kar bi dalo večje razvojne možnosti "podjetnega" severa v primerjavi z "lenim" jugom. Salvini je po prevzemu vodstva stranke svojo politično linijo usmeril nekoliko drugače. V ospredje je postavil suverenistično in evroskeptično držo, ki mu je v obdobju, ko je v gospodarski krizi po letu 2008 v Evropi "zavladala" trojka, omogočila takojšnjo vrnitev na prizorišče in visoko podporo. Na volitvah leta 2018 je Liga prejela 18 odstotkov, poleti 2019 pa je po anketah imela že krepko več kot 30 odstotkov podpore. V strankini preobrazbi so pomembno vlogo imele tudi zunanje povezave. Na evropski ravni se je Salvini zbližal s francoskim gibanjem Nacionalna fronta pod vodstvom Marine Le Pen. V evroskeptični drži pa je zelo prav prišlo tudi zavezništvo s Putinom. Liga je leta 2017 podpisala dogovor o sodelovanju s Putinovo stranko Združena Rusija, kar je v zadnjih tednih povzročilo precejšnjo zadrego. V Ligi so trdili, da se je dogovor iztekel, ker je bil sklenjen za obdobje petih let. Mediji pa so razkrili, da to pojasnilo ne drži. Ena od dveh vpletenih strani bi morala dogovor preklicati vsaj šest mesecev pred zapadlostjo, ker naj bi se drugače samodejno podaljšal. Še odmevnejše je bilo v tem sklopu financiranje evropskih volitev 2019, ki naj bi ga Ligi nakazali krogi okoli predsednika Putina. Tednik L'Espresso je pred nekaj leti objavil raziskovalno zgodbo, kako se je eden od tesnejših Salvinijevih sodelavcev dogovarjal z ruskimi poslovneži iz Putinovega kroga za financiranje, ki naj bi ga prikrili v naftnem poslu med italijanskim državnim podjetjem Eni in Rusijo. V sklopu tega dogovora naj bi Liga prejela tri milijone evrov.

Salvini je torej Putinovo prijateljstvo potreboval za ponovni zagon svoje stranke. Evroskepticizem je bil leta 2013 še neosvojena volilna prerija. Protievropska stališča so se Salviniju v prvih letih obrestovala, sodelovanje s Putinom, ki je financiral številna evroskeptična gibanja, je bilo nekaj naravnega. Salvinijeva retorika pa je s pandemijo in predvsem po prisilni podpori vladi Maria Draghija izgubila svojo učinkovitost. Vojna v Ukrajini pa se zaradi odnosov s Kremljem Salviniju vrača kot bumerang.

Italija Novice Pomembno dejstvo o proticepilcih in nasprotnikih ukrepov pri sosedih

Vsi Putinovi prijatelji

Tudi preostali politični igralci imajo z Rusijo več odprtih računov. Govorimo seveda o nekoliko drugačnih kontekstih. Gibanje 5 zvezd, ki je na zadnjih volitvah prejelo največ glasov in preseglo 30-odstotno podporo, ima v svoji sredini močan protestni element. Nastalo je namreč kot gibanje proti ustaljenemu političnemu sistemu. Čeprav se je v zadnjih letih zelo institucionaliziralo (obraz institucionalizacije je danes zunanji minister Di Maio), pa obstaja znotraj te politične formacije še vedno tudi protisistemska frakcija. Številni poslanci in senatorji, ki so bili do pred kratkim nasprotniki cepilne kampanje in politike PCT-pogoja, so danes skeptični do proukrajinske politike, ki jo vodi italijanska vlada. Med Putinovimi podporniki je bil pred časom tudi ustanovitelj gibanja Beppe Grillo, danes pa spada v to frakcijo predsednik senatnega odbora za zunanjo politiko Vito Petroccelli, ki je glasoval proti vladni resoluciji o podpori Ukrajini z orožjem. V javnosti, predvsem v levičarskih krogih, je tudi v Italiji razširjena retorika, ki bi jo lahko strnili z besedami "Ne s Putinom ne z Natom". Gre za poznana stališča, ki želijo v kontekst ukrajinske krize vsekakor postaviti tudi krivde zahoda in Ukrajine, ne da bi pri tem izrecno obsodila tudi Putinovo politiko.

Če že omenjamo vse politične sile, seveda ne moremo spregledati ugotovitve, da je tudi levosredinska koalicija v preteklosti vodila italijansko vlado v obdobju, ko so se sklepali posli z Rusijo. Prvi človek Demokratske stranke Letta je tako leta 2013 (torej pred priključitvijo Krima) kot predsednik vlade v Trstu podpisal paket 28 gospodarskih dogovorov z Rusijo. Že pred tem pa je levosredinska vlada pod vodstvom Romana Prodija začela pogajanja s Putinom za gradnjo Južnega toka, plinovoda, ki naj bi Rusijo prek Črnega morja povezal z Evropo v dveh krakih. Prvi bi moral iti čez Balkan, drugi pa po Apeninskem polotoku. Projekt so zagnali leta 2007, a ga nato ustavili leta 2014 po krizi v Krimu.

PCT Novice Množično proti PCT, proti vladi in proti medijem tudi v Trstu

Draghijeva diplomacija

Številni politiki so morali sicer res brisati sledove preteklosti (kolikor je to danes sploh še mogoče), Draghi pa je (morda prav zaradi tega) imel pri svojih ukrepih široko podporo. Omenili smo skoraj soglasno podporo za vladno uredbo, ki odreja pomoč Ukrajini. To je bil le prvi korak. Draghi je nato svojo vladno politiko usmeril v dve smeri. Prva je diplomatska, druga pa strateško-gospodarska.

Začnimo z diplomatsko. Z Mariem Draghijem je Italija dobila premierja, ki uživa popolno zaupanje vse Evropske unije in zahodnega sveta. Italijanski premier je tako poskušal najti Apeninskemu polotoku tudi primerno mesto v diplomatski mreži, ki poskuša rešiti ukrajinsko uganko. Vlogo Putinovih sogovornikov v Evropi sta pred tem prevzela Macron in Scholz, njuni telefonski pogovori s prvim človekom v Kremlju pa doslej še niso obrodili sadov. Draghi je tako vskočil kot posrednik iz ozadja za drugačna pogajanja. Tako si lahko razlagamo dejstvo, da je pred nekaj dnevi prav Rim gostil pogovore med ameriškim pogajalcem Jakom Sullivanom in kitajskim Jangom Jiechijem. Če bodo mir v Ukrajini pogojevale ZDA kot boter vsega zahoda in Ukrajine ter Kitajska, botra Putinove Rusije, si je Draghi izboril vlogo režiserja teh pogovorov, ki so bili sicer doslej brez pravega učinka. Italija je torej tako odigrala svojo potezo na geopolitični šahovnici, pri čemer je treba tudi opozoriti, da ima Rim odprt diplomatski kanal s Pekingom po zaslugi nove svilne poti. V tem okviru sta namreč Italija in Kitajska pred tremi leti podpisali 29 dogovorov, pretežno na gospodarski ravni. Če poenostavimo, Draghi je v prejšnjih dneh poskušal vzpostaviti platformo za sklenitev globalnega dogovora med ZDA in Kitajsko, ki bi vključeval tudi premirje v Ukrajini. Draghi bi, ko bi mu to uspelo, postal obrednik tega dogovora.

Potreba po diverzifikaciji

Strateško-gospodarska smer Draghijeve diplomacije postavlja v ospredje diverzifikacijo energetskih virov. To je sicer skupni imenovalec za vse evropske države, za Italijo pa velja še nekoliko bolj. Apeninski polotok je poleg Nemčije največji evropski uvoznik ruskega plina. Ker bi embargo na ruski plin lahko pomenil najmočnejše orožje proti Putinu, je Draghi seveda poslal zunanjega ministra Luigija Di Maia na več poslovnih poti, da bi preveril možnosti za sklepanje dogovorov z novimi dobavitelji. Di Maio je na pot vzel s seboj tudi Claudia Descalzija, prvega človeka italijanskega državnega podjetja za plin Eni, ki pobliže pozna energetski trg in vse igralce na tem trgu. Italija se usmerja prednostno na alžirski trg, ki ji je geografsko najbližji, čeprav je bilo v zadnjih tednih več obiskov tudi v državah Opeca na Bližnjem vzhodu, predvsem v Katarju.

Energetska poraba v Italiji je danes močno vezana na rusko proizvodnjo. V zadnjih petih desetletjih se je dobava plina iz Rusije vseskozi povečevala, drugi trgi, vključno z notranjim, pa so usihali. Italija danes iz Rusije uvozi 40 odstotkov plina. Govorimo o skoraj 30 milijardah kubičnih metrov. Na drugem mestu je Alžirija s 15 milijardami kubičnih metrov, sledita še Norveška in Katar s sedmimi milijardami ter Libija s štirimi milijardami kubikov. Italiji se torej danes maščuje dejstvo, da se je vse preveč zanašala samo na ruski trg, hkrati pa je treba opozoriti, da je na Rim negativno vplivala tudi anarhija, ki je po gibanju arabske pomladi zavladala v Severni Afriki. Italija je namreč do leta 2010 iz Libije uvažala 10 milijard kubičnih metrov plina, danes uvaža manj kot 50 odstotkov takratne količine. Gadafi je bil takrat med pomembnejšimi trgovskimi partnerji, njegov padec pa je za Italijo pomenil prekinitev ustaljenih poslov. Eni je še naprej prisoten tudi v Egiptu, čeprav tam proizvaja plin za notranji trg.

Italija pa nima svojih virov energije. Energetskih surovin na Apeninskem polotoku ni, druge notranje vire pa je v zadnjih desetletjih ukinjala. Italijanski volivci so na referendumu dvakrat zavrnili možnost vzpostavitve jedrskih elektrarn, prvič po katastrofi v Černobilu, drugič pa po Fukušimi. Z referendumom so se Italijani izrekli tudi proti vrtanju v teritorialnih morskih vodah, krajevne javnosti pa so zavrnile možnosti postavljanja plinskih terminalov (pred dobrim desetletjem so na primer zavrnili tudi plinski terminal v Tržaškem zalivu). Ko gre za vire obnovljive energije, pa Italija močno zaostaja.

TRST Novice Zaradi pogoja PCT blokada pristanišča Trst in drugih po Italiji

Ko je treba gorivo točiti v Sloveniji …

Težava je seveda tudi cena pogonskih goriv, ki je v zadnjih tednih močno poskočila. To se najbolj pozna pri točenju goriva. Na obmejnih črpalkah na slovenski strani meje se tako ustvarjajo dolge kolone italijanskih vozil predvsem, odkar je slovenska vlada sprejela uredbo o cenejšem gorivu. Razlika med slovensko in italijansko ceno goriva znaša približno 70 centov za liter. V Italiji namreč cena že presega 2,20 evra za liter. Slovenska uredba o omejitvi cene goriva se je tako večkrat znašla tudi v italijanskih vsedržavnih medijih kot primer dobre prakse. Vprašanje, ki se je ob tem postavilo, je bilo seveda, zakaj Italija ne poskusi z isto metodo.

Tudi v tem primeru je odgovor precej preprost. Več kot 50 odstotkov cene goriva sestavljajo trošarine oziroma davki, ki jih pobere država. Gorivo je v ekonomskem izrazoslovju dobrina, za katero velja cenovna neelastičnost povpraševanja. Ljudje pač gorivo potrebujejo ne glede na ceno. Zato so trošarine na tem področju pomemben prihodek za državo. Za Italijo to velja še toliko bolj, saj je njen javni dolg skoraj 160 odstotkov BDP. Ob tako visoki zadolženosti (nominalno je to več kot dva tisoč milijard evrov) je izrazit poseg v trošarine (precej gotov priliv v državne blagajne) s strani vlade težko predstavljiv. Draghi je sicer obljubil, da bo na tem področju vlada le ukrepala, resorni minister Cingolani je sporočil, da bo vlada uvedla premično trošarino, ki bi bila lahko nekoliko nižja v primeru podražitev.

Italija in Ukrajina v senci Kremlja

Italija torej podpira Ukrajino, čeprav mora pred svojim pragom najprej pomesti "ruski prah". V torek bo Zelenski v videokonferenci nagovoril tudi italijanske parlamentarce, tako kot je v prejšnjih dneh že ameriške in nemške. Ne gre dvomiti o tem, da bo ukrajinski predsednik doživel stoječe ovacije tudi v Rimu, čeprav bo ta aplavz še vedno pogojen z vsemi vezmi, ki povezujejo Rusijo in Italijo. Aplavz torej bo, v Rimu pa ga bo zagotovo spremljal tudi glavobol.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin