SiolNET. Siol Plus Kolumne
0,76

termometer

  • Messenger
  • Messenger

In oskarja dobi …

0,76

termometer

oskarji
Foto: Getty Images

Prireditev slavnostne podelitve oskarjev je že nekaj časa v krizi. Pada ji gledanost, spremljajo jo škandali in škandalčki, dogajajo se skoraj neodpustljive napake, kot na primer razglasitev napačnega zmagovalca za najboljši film, težave so z udeležbo, voditelji nikoli niso povsem pravi ali pa ne govorijo čisto pravih stvari. Ko spremljaš komentarje in zapise o podelitvi oskarjev, imaš občutek, da se ob njih sprošča vsaj toliko nezadovoljstva, kot se ga je konec prejšnjega tedna pri nas ob letošnji Emi.

A vendar gre pri podelitvi oskarjev še vedno za ključno in sklepno podelitev v seriji filmskih nagrad za preteklo leto, za končno sodbo, kateri filmi se bodo – vsaj formalno – zapisali v filmsko zgodovino. Vsekakor pa bodo nagrajenci v prihodnjih tednih pridobili še kar nekaj milijonov dolarjev na kinoblagajnah po vsem svetu.

No, morda sem v prejšnjem stavku naredil napako. To, kar sem zapisal, je veljalo vse do tega leta, ko so nagrade dobivali filmi, ki smo jih lahko videli v kinu že ob nominacijah, v izjemnih primerih pa tudi že nekaj mesecev prej.

Letos bi se lahko zgodil precedens, ki bi zamajal temelje, na katerih je bila pred desetletji zgrajena institucija oskarja – gre pač za stanovsko nagrado, s katero so želeli veliki filmski producenti zlatega hollywoodskega obdobja popularizirati filmsko umetnost in obiskovanje kina. Da, to je bilo še pred prihodom televizije, ko si filme lahko videl samo v kinu.

Do danes se je vse to temeljito spremenilo in kot granit (tudi te besede nisem uporabil naključno, več v nadaljevanju) trdni temelji so se začeli rušiti. Tako ima letošnja podelitev samo dve ključni vprašanji (in zato sta tukaj tudi dve zgodbi), s katerima si zadnje dni razbijajo glavo tako vsi ljubitelji filma kot tudi pripadniki "ljudstva v puhovkah", kot popularno pravijo hribolazcem, plezalcem, alpinistom in drugim avanturistom, ki lahko s polnimi pljuči dihajo samo na svežem zraku. Ti se namreč zavzeto oziramo v nebo in sprašujemo, ali nas bodo filmski bogovi letos uslišali.

marihuana, kanabis, konoplja Trendi Oskarjevske darilne vrečke bodo polne izdelkov s THC in CBD

Poglejmo, za kaj gre.

Vprašanje številka 1: ali bo v žlahtni kategoriji oskarja za najboljši film slavila Roma?

Roma, Oskarji Tisti, ki berete moje kolumne, se boste spomnili, da sem že na začetku lanskega decembra film Roma, ki ga je kot črno-beli spomin na svoje otroštvo zrežiral vizionarski mehiški režiser Alfonso Cuarón, razglasil za najboljši film leta po svojem izboru. Potem je sledil kup nagrad in na koncu tudi okroglih deset oskarjevskih nominacij, tudi v nekaterih ključnih igralskih kategorijah, pa pri kategoriji za tujejezični film, režijo in najboljši film. Romi zelo dobro kaže pri tem, da bi letos lahko prejela nagrado za najboljši film. Da, vendar …

Če bi Roma dobila oskarja za najboljši film, bi ta prireditev z eno potezo doživela dva precedensa, ki ju oskarji do zdaj še niso videli. Prvi je jezik. Oskarje za najboljši film pač dobivajo filmi v angleščini. To ne pomeni, da člani Akademije včasih ne odprejo vrat tudi za predstavnike drugih kinematografij. Včasih jih, vendar zelo na kratko. Včasih tujejezične filme dejansko nominirajo tudi v najprestižnejši kategoriji oskarja za najboljši film. V zadnjih devetdesetih letih so to naredili štirikrat: v obeh kategorijah so nominirali ažirsko-francoski film Z (1969), italijanskega Življenje je lepo (1998), kitajskega Prežeči tiger, skriti zmaj (2000) in francosko Ljubezen (2012). Vsi ti štirje filmi so dobili oskarja za najboljši tujejezični film, noben pa tudi oskarja za najboljši film. V tem pogledu bi bila Roma lep precedens. Estetski, globok, nostalgičen, črno-bel špansko govoreči film, ki ga je posnel Mehičan, naturaliziran v Ameriki, bi bil poleg vsega drugega tudi jasno pokazan sredinec migrantski politiki zdajšnjega predsednika Donalda Trumpa. Hollywood je eno od žarišč demokratov in to bi bil njihov najglasnejši "ne" načrtovani postavitvi zidu med Ameriko in Mehiko. Po devetdesetih letih podeljevanja oskarjev bi se tudi spodobilo, da Akademija pokaže toliko duha, da z glavno nagrado enkrat nagradi tudi tuji film. Da, Roma ima po vseh teh parametrih lepe možnosti, da kot prva v zgodovini podeljevanja oskarjev osvoji to do zdaj neosvojljivo trdnjavo.

Vendar pa ima Roma še eno težavo. Rome ni posnel eden od klasičnih ameriških filmskih studiev, niti ni nastala kot kakšna nizkoproračunska in neodvisna filmska produkcija, pri kateri so se v pravi talon v pravem trenutku zložile vse prave karte.

Ne. Romo je posnel novodobni spletni in kabelski gigant Netflix, ki zbira naročnine za svoje plačljive televizijske programe po vsem svetu, velikan, ki se požvižga na tradicionalni način pošiljanja filma najprej v kino, potem pa naprej po klasičnih pravilih filmskega poslovanja, od videa in DVD-nosilcev prek plačljivih televizij po nekaj letih vse do klasičnih televizijskih programov. Netflix najame najboljše ustvarjalce in investira v vrhunske filme, s katerimi meri na najbolj petične, obenem pa tudi kritične gledalce, potem pa jih skuša zvabiti stran od kinodvoran. Vabi jih v domači naslanjač, kjer naj vzamejo v roke daljinec, si privoščijo pivo in sendvič ter udobno uživajo v ogledu njihovih vsebin.

Zato Rome skoraj ni bilo v kinu. Notri je bila pomočena zgolj za teden ali dva, toliko da je izpolnila pogoje za kvalifikacije v dirki za oskarje, potem pa so jo gledalci videli zgolj na Netflixovi plačljivi televiziji. Celo svetinjo ameriškega filma, box office, torej blagajniški prihodek, s katerim se industrija vsak začetek tedna pohvali, kako uspešni so bili filmi med predvajanjem pretekli konec tedna, so pri Netflixu hladnokrvno ignorirali – ne, so rekli, koliko smo zaslužili v kinu, je naša poslovna skrivnost, ki nikogar nič ne briga.

Da, ubrali so povsem lastne poti ter se požvižgali na veljavna (nepisana) pravila in standarde, kar je precej grenka pilula, ki jo bodo člani Akademije po mojem mnenju težko pogoltnili. Razmišljali bodo nekako takole: "Roma je dober, celo odličen film, Cuarón je dober režiser, naš človek, kultiviran in inteligenten, vse v redu, tu nimamo kaj. Tale Netflix, ki je financiral Romo, pa … Ti niso naši, ljudi nam vlečejo iz kina, in če Romi damo nagrado, se bodo naslednji dan ljudje po vsem svetu vprašali, v katerem kinu si jo lahko ogledajo. Samo na televiziji, bodo slišali odgovor. Tega sporočila pa svetovnemu kinematografskemu občinstvu še nočemo dati. Vsaj ne zdaj. Morda kdaj v prihodnosti. Da, enkrat kasneje …"

Zato mislim, da se tehtnica oskarja za najboljši film ne bo nagnila v prid Rome, morda v prid kakšnega od glasbenih filmov. Morda pa se tudi motim. Kmalu bo jasno.

Adam Lambert, Queen Trendi Queen bodo nastopili na Oskarjih #video

Vprašanje številka 2: ali bo oskarja za celovečerni dokumentarec dobil Free Solo?

Free Solo Ali veste, kdo je Alex Honnold? Če ne veste, berite naprej, ne bom vam žal. Alex je Američan, star nekaj čez trideset let, ki je večino svojih dvajsetih preživel v kombiju. Da, v njem je bival več kot desetletje. Vozil se je od plezališča do plezališča po ameriških narodnih parkih (pa tudi kje drugje) in poskušal preplezati čim več sten. Alex je plezalec, ki pleza (tudi) v prostem slogu, sodobni hipster, oblečen v razvlečene tri četrt hlače in majico ter z obvezno vrečko magnezija za pasom, ki je kot kak avtist zaverovan zgolj v svoj naslednji oprimek, neverjetno zdržljiv, osredotočen in talentiran mladenič, ki je že preplezal nekaj najtežjih smeri na svetu. Včasih so ga na teh stenah varovali soplezalci, včasih tudi ne.

Že pred leti mu je padel v oko El Capitan. To je mogočna granitna (evo, granit) stena, ena najbolj atraktivnih na svetu, visoka dobrih 900 metrov, ki se skoraj navpično vzpenja iz morda najbolj znanega ameriškega narodnega parka Yosemite, masivna kamnita katedrala, h kateri se vedno znova vračajo plezalci z vsega sveta ter se z njo spoprijemajo na različne načine in po različnih smereh.

Alex je pod steno (in v njej) preživel kar nekaj časa. Pozna vsako skalo, vsak njen kamen in vsako poč v tem masivu. El Capitan je več kot petdesetkrat preplezal na različne načine. Pri eni od smeri, imenuje se The Nose, ima kar nekaj hitrostnih rekordov. Ko je bil star 21 let, je v enem dnevu preplezal smer Freerider, za katero so pred desetletji, ko so jo preplezali prvič, potrebovali kar 46 dni. 46 dni! Alexu se je Freerider zataknila v mislih kot kakšna iver. Zapičila se mu je v možgane. Odločil se je namreč, da jo bo preplezal sam in brez varovanja, brez vrvi, oprimkov in druge plezalne opreme. "Solo. In free."

Podviga se je lotil leta 2016, potem ko ga je načrtoval že kar nekaj let prej, vendar se je vedno ustavil, saj se mu je zdel nemogoč. Pri tem so ga, z njegovim privoljenjem, skoraj ves čas spremljale kamere (dokumentarni film je bil pri nas na ogled te dni v okviru Festivala gorniškega filma). Snemali so ga, kako živi, kako se prehranjuje, trenira, kako je dobil dekle (oziroma je ona dobila njega), kako je vse bolj resno vstopala v njegovo življenje in ju čez čas iz potovalnega kombija preselila v pravo stanovanje v Las Vegasu. Kamere ga spremljajo, ko se odpravi na slikanje možganov z magnetno resonanco, kjer skušajo ugotoviti, kaj je pri njem vzrok za tako odsotnost strahu pred tako nerazumnim podvigom. Hitro je jasno, za kaj gre: ko mu kažejo fotografije nasilnih prizorov, njegova amigdala, ki se sicer aktivira ob nevarnosti, v nasprotju z drugimi ljudimi obmiruje. "Moja amigdala je preživela toliko strahu, da se je utrudila," hladnokrvno komentira Alex in se rahlo nasmehne.

Kamere so ga spremljale ponoči leta 2016, ko se je prvič odpravil v steno in odstopil po prvi petini. Ni šlo. Nekaj ni bilo v redu, pove Alex svojim kolegom in snemalcem. Ti so v nezavidljivim položaju. Po eni strani so navdušeni nad podvigom, ki si ga je zamislil Alex, po drugi strani so neizmerno prestrašeni in mu ga odsvetujejo. Snemalci ne morejo gledati skozi oko kamere, ko nezavarovan pleza po najbolj izpostavljenih mestih. So prostovoljni udeleženci v nekakšnem realnem "snuff filmu". Zavedajo se, da lahko njihov glavni protagonist vsak hip čisto zares zdrsne in umre. Pred kamerami. Zato se obrnejo stran in upajo, da bo nekako prišel skozi. Občasno tudi sam ni povsem prepričan o tem, česa se je lotil. "Morda je to izziv za naslednje generacije," razmišlja ob neki priložnosti.

Planet TV Planet TV Kar štirje oskarjevci v enem filmu #video

Leta 2017 se je vzpona lotil ponovno. V smer Freerider je vstopil 3. junija, dve minuti po pol šesti zjutraj. Na vrh je prišel nekaj manj kot štiri ure kasneje (običajni plezalci za to smer potrebujejo od tri do pet dni). Čeprav sem vedel za te podatke, za to, da mu je vzpon uspel in da je preživel, skoraj nisem mogel gledati teh posnetkov (National Geographic, ki je produciral ta film, je naredil tudi izjemen kratki film Free Solo 360, ki si ga lahko pogledate tukaj). V meni se je pretakala mešanica očaranosti in neodobravanja.

Ne morem razumeti, kako lahko nekdo tako zares postavi na granitno skalo svoje življenje, obenem pa me je neznansko zanimalo videti, kako mu je to uspelo. Še dobro, da je bilo med vzponom nekaj humornih vložkov, da sem lahko vsaj malo zadihal in si oddahnil. Zabavno je bilo videti, kako se Alex med glavnim podvigom v steni "sprehodi" mimo dveh plezalcev, ki tam bivakirata čez noč, in sta ta dva v svojih pižamah, komaj prebujena, tako presenečena nad zgodnjim prišlekom v steni, kot da bi k njima ravnokar pristopil Marsovec.

A vseeno se zame najbolj pomenljiv prizor tega filma ne zgodi v steni, temveč v kombiju, kjer Alex pregleduje svoje zapiske o vzponu. Čez sliko, medtem ko gledamo, kako sedi s svojimi zabeležkami, teče njegovo recitiranje/ponavljanje vsakega koraka, vsakega oprimka, premika in vsake poteze, ki jo bo moral narediti v steni, ko bo vstopil vanjo. Naivni posameznik morda misli, da plezalec vstopi v smer, potem pa se pač znajde, kakor je že treba. Resnica je povsem drugačna.

To, kar je naredil Alex, je bil do potankosti načrtovan in do zadnjega detajla zamišljen fizični in mentalni podvig, v katerem je bil vnaprej predviden vsak gib, vsaka kretnja roke ali noge, vsak prenos telesnega ravnotežja in vsak dotik oprimka. To, kar smo videli, je bila vrhunska metodičnost, 900 višinskih metrov in 31 raztežajev dolg monolog, ob katerem kar malo zbledi še tako atraktivna plesna ali baletna koreografija.  

To, kar vidimo med tem "free solo" vzponom, je do popolnosti izpiljena najzahtevnejša plezalna gimnastična vaja na skoraj navpični steni, kjer en sam napačen korak lahko pripelje do usodnega padca v globino, zato pri njej nič ni bilo prepuščeno naključju. Priprave nanjo so trajale skoraj devet let, na veliko let podlage, da jo je izvedel. Ko je Alex prišel na vrh, je bil njegov prvi odziv pričakovano minimalističen. Rekel je samo: "Zelo sem zadovoljen." 

Ne glede na to, da se v meni borita fascinacija in nasprotovanje takim smrtonosnim športnim podvigom, bi v nedeljo na podelitvi oskarjev neznansko rad slišal samo dve besedi.

Free. Solo.

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Ariadna / 24.02.2019. ob 13:36 0 0

    Izvrsten komentar, Samo!

    0 0
delitve: 60
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin