SiolNET. Siol Plus Kolumne
5,09

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Dimitrij Rupel: Gorbačov

5,09

termometer

Dimitrij Rupel |  | Foto: Reuters
Foto: Reuters

Glavni slovenski gostitelj Mihaila Gorbačova je bil seveda Milan Kučan. Njuno srečanje je podrobno opisano v knjigi Boža Repeta Milan Kučan prvi predsednik (2015). Kučan je sovjetskemu gostu zaupal težave socialistične Slovenije, češ da je potisnjena v osrčje razvitega kapitalističnega sveta. "Politično delo na zgolj propagandni način" naj bi bilo zato tu "nemogoče in nesprejemljivo". Sicer sta se komunistična voditelja spraševala, "kako zagotoviti učinkovitost gospodarskega sistema in kako povečati konkurenčnost socialističnih družb".

Poznavanje datumov in kronologij je sitna stvar, vendar praviloma prispeva k razumevanju bistva. Nekaj mesecev po izidu Prispevkov za slovenski nacionalni program (Nova revija, februar 1987) je Mihail Gorbačov v Moskvi (2. novembra 1987) ob 70. obletnici boljševiške revolucije govoril o zgodovini in dosežkih Sovjetske zveze. Govor je bil precej konvencionalen. Govornik je največkrat omenil Lenina, njegovo novo ekonomsko politiko, temeljno načelo socializma ("Vsak po svojih možnostih, vsakomur po njegovem delu!") in (za tisti in za današnji čas tako aktualno) elektrifikacijo. Glavna trditev Gorbačova je:

Če hočemo biti zvesti zgodovini in resnici življenja, je samo en odgovor: nobena druga pot ni bila mogoča.[1]

Po preskušenem modelu sovjetskih revolucionarnih in sploh vseh komunističnih govorov je Gorbačov razkrinkaval "zgodovinske laži Zahoda". Pakt Molotov-Ribbentrop (1939) je – po Gorbačovu – treba razumeti kot odgovor na protikomunistično križarsko vojno, na poskuse razdelitve Sovjetske zveze, na načrt uporabe Ukrajine za žitnico in živinorejsko farmo Tretjega Reicha … Razmere so bile obupne! Hitlerja bi lahko ustavili z anglo-francosko-sovjetskim paktom, vendar so na Zahodu želeli le preprečiti sovjetsko-nemški pakt in sovjetske priprave na neizogibni napad Hitlerjeve Nemčije na ZSSR. Z drugimi besedami: Gorbačov opravičuje Stalinovo dve leti trajajoče zavezništvo s Hitlerjem.

Gorbačov Novice Umrl je zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov

Leta 1985 je sovjetska partija – upoštevaje Leninove koncepte – sklenila pospešiti gospodarski napredek in je oblikovala politiko "revolucionarne reorganizacije vseh vidikov življenja socialistične družbe". To je bila perestrojka. Vendar je prišlo do odpora konservativnih sil, ki so se namenile diskreditirati perestrojko, torej se je bilo treba tej zli opoziciji upreti. To je – po Gorbačovu – mogoče z okrepitvijo partije in z novo zunanjo politiko. Glede na mednarodni položaj naj bi bil  uspeh mogoč samo s sporazumom z ZDA, torej je leta 1986 prišlo do srečanja z Reaganom v Reykjaviku. Na tej točki postane Gorbačov prerok in modrijan. Po eni strani ugotavlja, da je nekoč – v boju proti fašizmu – že prišlo do sodelovanja med socializmom in kapitalizmom, po drugi strani poskuša na kapitalistični strani identificirati pravega sovražnika. To je militarizem! V tej situaciji vidi Gorbačov nove zaveznike na Zahodu: množična mirovniška, protijedrska, protirasistična, kulturna, socialdemokratska, socialistična in laburistična gibanja. Internacionalizem in revolucionarno bratstvo! Gre za zvestobo ideji najboljše, komunistične družbe, za zvestobo delovnemu ljudstvu, predvsem delavskemu razredu… Gorbačov išče zaveznike za prenovo socializma, za spoštovanje novih načel zaupanja, enakosti in iskrene solidarnosti; gibanje, ki je odprto za dialog, sodelovanje, interakcijo; zavezništvo z vsemi revolucionarnimi, demokratičnimi in naprednimi silami.

Mihail Gorbačov, Milan Kučan | Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Leto dni po škandalu s 57. številko Nove revije je (marca 1988) sovjetski voditelj obiskal Ljubljano. Istočasno smo na Društvu slovenskih pisateljev pripravljali Gradivo za slovensko ustavo, tako rekoč istočasno pa sta Igor Bavčar in Janez Janša tiskala Dnevnik in spomine (leta 1972 odstavljenega) predsednika Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije Staneta Kavčiča. Dobro se spominjam, kako sta aprila 1988 vstopila skozi vrata Društva slovenskih pisateljev s sveže natisnjenim Kavčičevim dnevnikom in pisateljsko ustavo, iz katere so se tako nespodobno norčevali slovenski gostitelji Gorbačova. Kot je znano, je bila čez mesec dni v unionski dvorani ustanovljena Slovenska kmečka zveza, istočasno se je začel vojaški proces proti četverici, čez poletje pa smo Ivan Oman, France Tomšič in jaz kovali "zaroto" za začetek večstrankarskega sistema v Sloveniji. Januarja 1989 se je ustanovila SDZ, februarja SDSS.

Z, ruski vojaki, črka Z Siol Plus Dimitrij Rupel: Bodeči simboli

Glavni slovenski gostitelj Mihaila Gorbačova je bil seveda Milan Kučan. Njuno srečanje je podrobno opisano v knjigi Boža Repeta Milan Kučan prvi predsednik (2015). Kučan je sovjetskemu gostu zaupal težave socialistične Slovenije, češ da je potisnjena v osrčje razvitega kapitalističnega sveta. "Politično delo na zgolj propagandni način" naj bi bilo zato tu "nemogoče in nesprejemljivo". Sicer sta se komunistična voditelja spraševala, "kako zagotoviti učinkovitost gospodarskega sistema in kako povečati konkurenčnost socialističnih družb".[2]

Pisec teh vrstic se je z Gorbačovom srečal na konferenci KVSE v pariški Elizejski palači 19. novembra 1990, ko je bila objavljena Pariška listina o novi Evropi. Zgodovinarji dogodek označujejo kot konec hladne vojne. Takole sem ga opisal:

Na konferenci mi je stisnil roko sam Gorbačov. Sedel je tik pred mano skupaj z obrambnim ministrom Jazovom in Ševardnadzejem, ki je nenehno švigal med sovjetskim in ameriškim mestom za okroglo mizo. Videl sem Busha, kako je pisal listke in jih po Ševardnadzeju pošiljal Gorbačovu. Jović in Gorbačov sta sedela skupaj in si ves čas nekaj šepetala, iz česar sem sklepal, da zna Gorbačov srbsko ali pa zna Jović rusko …

… Toda to je bil še čas prisrčnega razumevanja med Zahodom in Gorbačovom, ta pa ni razumel dogajanj v lastni deželi oz. se jim je z vsemi močmi upiral. Prepričan sem, da sta skupaj z Jovićem zabavljala čez "secesionistične" republike in se podpirala glede koncepta državne enotnosti. Rusi so bili navsezadnje boljši in pametnejši, toda namesto Gorbačova je moral priti Jelcin.[3]

Karl Erjavec, Dimitrij Rupel Novice Erjavec veleposlanik v Franciji? Rupel: To bi lahko bila katastrofa.

O razmerah v Sovjetski zvezi in o Gorbačovu veliko pove omenjeni moskovski govor. Tekst, ki so ga ponatisnili v Foreign Affairs, je značilen primer razmišljanja absolutnega voditelja. Rdeča nit govora, ki je bil seveda namenjen komunističnim funkcionarjem, je sklicevanje na daljnovidnost Lenina in na popravljivost socialističnega sistema. Gorbačov po pričakovanju opravičuje Stalina:

… Da bi bili zvesti zgodovinski resnici, moramo videti dvoje: Stalinov nesporni prispevek k boju za socializem, k obrambi njegovih pridobitev, (po drugi strani pa) velike politične napake in zlorabe, ki so jih zagrešili on in tisti okrog njega, za katere so naši ljudje plačali visoko ceno in ki so imele težke posledice za življenje naše družbe.[4]

Marsikaj iz repertoarja sovjetskih in slovenskih komunistov smo res pozabili in večinoma se nam ti teksti zdijo prenapeti, polni samohvale in vzhičenosti.

Mihail Gorbačov, Milan Kučan | Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Dimitrij Rupel Siol Plus Dimitrij Rupel: O vračanju k zastareli ureditvi

Gorbačovu pripisujejo uničenje Sovjetske zveze. V resnici si je Gorbačov prizadeval ohraniti Sovjetsko zvezo, vendar je (kot tudi nekateri slovenski komunisti) živel v globoki in usodni zmoti: te države ni bilo mogoče ohraniti s krepitvijo partije in z oživljanjem leninizma. Velika sprememba je bila mogoča z opustitvijo sovjetskega sistema. Na čelu te spremembe, ki jo nekateri imenujejo revolucionarna, v bistvu pa je šlo za rusko odločitev za Evropo, je bil Boris Jelcin, vendar ni zdržal. Od vseh vprašanj današnje Rusije in aktualne rusko-ukrajinske vojne je najvažnejše vprašanje, zakaj Jelcin ni zdržal in zakaj je politiko Gorbačova nadaljeval Putin, ne pa denimo Kozirev, Čubajs ali Navalni. Ali ne bi bilo treba v tej zvezi postaviti vprašanje, zakaj je leta 1990 namesto Pučnika postal predsednik Kučan? Kako to, da se tradicija nadaljuje?

Zanimiv odgovor smo brali v najnovejši številki nemške revije Der Spiegel:

Zanemarili smo dejstvo, da je res propadla Sovjetska zveza, ni pa propadel aparat tajne policije (Geheimdienstapparat).[5]

[1] Mikhail S. Gorbachev, "Document: The Revolution and Perestroika", ponatis iz arhiva revije Foreign Affairs, Winter 1987/88, str. 9 https://www.foreignaffairs.com/print/node/1109563 

[2] Cf. Božo Repe, Milan Kučan prvi predsednik, Ljubljana 2015, str. 121.

[3] Cf. Dimitrij Rupel, Skrivnost države, Ljubljana 1992, str. 84.

[4] Op. cit., str. 13.

[5] Glej reportažo o ruskih agentih "Putins Schattenkrieger", Der Spiegel, Nr. 35/27.8.2022, str. 10.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin