SiolNET. Siol Plus Kolumne
Srdjan Cvjetović
Srdjan Cvjetović
O kolumnistu
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Antarktični led pove veliko več kot arktični

2

termometer

Medtem ko mediji poročajo o vedno manj ledu na severnem delu našega planeta, ga je na nasprotnem koncu Zemlje vedno več. Kaj nam to pove v resnici?

Čeprav so senzacij željni mediji nagnjeni k temu, da vsako tovrstno spremembo razlagajo kot posledico podnebnih sprememb, so tovrstne razlike predvsem posledica povsem običajnih periodičnih nihanj. Že zaradi sezonskih temperaturnih razlik je na Antarktiki v enem letu največ ledu septembra, ko je na južni polobli konec zime, najmanj pa ga je februarja, ko se južna polobla poslavlja od poletja.

Septembra lani je antarktični led v povprečju pokrival 19,4 milijona kvadratnih kilometrov (to je za skoraj 957 površin Slovenije), februarja letos pa 3,8 milijona kvadratnih kilometrov (samo še za dobrih 187 površin Slovenije). Te številke se lahko med znanstveniki sicer nekoliko razlikujejo zaradi različnih opredelitev pojma pokritost površine z ledom, a razmerja v vsakem primeru ostajajo in veljajo.

Arktični led drugačen od antarktičnega

Toda spremembe količine ledu na Arktiki nimajo enakih značilnosti kot tiste na Antarktiki. Glavni razlog za to razkriva že hiter pogled na zemljevid sveta: Arktika je velik bazen vode in ledu, ki ga obkroža kopno, medtem ko je Antarktika velika celina, ki jo obdajajo oceani. Led na morju ima v zimskem času več prostora za širitev (pri enaki masi ima led večjo prostornino kot tekoča voda), a iz istega razloga sega led v poletnih mesecih bližje toplejšim predelom, zaradi česar se ga več tali, pojasnjujejo na spletnem mestu agencije Nasa, kjer tudi navajajo podatke o pokritosti površin z antarktičnim ledom.

Zato ni nikakršno presenečenje, da je v toplejših poletnih mesecih krčenje količine ledu na Arktiki kar znatno. Po drugi strani pa te dni površine ledu na Antarktiki dosegajo nove dnevne rekorde, večajo pa se tudi povprečne mesečne količine. Septembrsko povprečje za obdobje med letoma 1979 in 2000 je znašalo 18,9 milijona kvadratnih kilometrov, kar pomeni, da je bilo septembra lani z antarktičnim ledom pokrito 2,6 odstotka več površin. Še večja razlika je pri februarskih vrednostih: povprečje za isto 21-letno obdobje je znašalo 2,9 milijona kvadratnih kilometrov, kar pomeni, da je bila letos februarja pokritost z ledom kar za skoraj tretjino večja.

Sever izgublja, jug dobiva

Dolgoročnejše (večdesetletno) spremljanje podatkov o površinski pokritosti z ledom nakazuje, da se primerljive letne vrednosti na severu resda zmanjšujejo, a približno za toliko, kolikor na jugu naraščajo. Ker pa je antarktični led debelejši, je upravičeno sklepati, da se količina morskega ledu na sploh vendarle narašča. Ob tem ne smemo spregledati, da na ta pojav vpliva tudi hladnejša in manj slana morska voda ob Antarktiki, a znanstveniki vendarle menijo, da je prav Antarktika veliko boljše ogledalo podnebnih sprememb kot Arktika, ki je izpostavljena tokovom toplejše vode iz Atlantskega in Tihega oceana. Prav tokovi tople vode pod gladino so veliko bolj odločilni za taljenje arktičnega ledu kot zrak in ogljikov dioksid v njem nad površino.

Ne nazadnje je Antarktika bistveno bolj oddaljena od naseljenega kopna kot Arktika, zato so pojavi na Antarktiki manj podvrženi antropogenemu (človeškemu) delovanju – na primer odlaganju saj, to je znanstveno dokumentiran in očiten človeški vpliv, ki pospeši taljenje arktičnega ledu. Zato je antarktični led zanesljivo boljše ogledalo naravnih podnebnih sprememb kot arktični.

Kaj naredi narava, kaj pa človek?

Še več je podatkov, ki bi lahko nakazali, da se je globalno segrevanje ustavilo ali celo obrnilo. Pri vseh teorijah se pogosto pozablja na izjemno pomembno vprašanje: ali je to, kar opazujemo in merimo, sploh pravilen odraz tistega, kar želimo ugotoviti? Ali so podatki, ki jih gledamo, merodajni, ali smo zajeli dovolj dolgo časovno obdobje, ali smo upoštevali vse dejavnike, ki na opazovani pojav sploh lahko vplivajo? Ali poznamo vse mehanizme, ki bi nam omogočali pravilno vrednotenje in napovedi? Ali znamo pravilno razmejiti, kaj je naravni vpliv, kaj pa posledica izpustov in drugih vidikov človekove dejavnosti?

Za dober odgovor moramo razumeti vprašanje

Podnebne spremembe so trajen proces in z neustreznim zajemom podatkov in meritev lahko pridemo do napačnih sklepov. Težko vemo pravilen odgovor na vprašanje, če nismo prepričani, ali smo ga sploh pravilno zastavili. Če opažamo samo posamezne vremenske pojave in tudi če zajemamo podatke o temperaturi in ogljikovem dioksidu v zraku zgolj za neko krajše obdobje (nekaj stoletij ali s predvidevanji nekaj tisočletij), še vedno ne vemo vsega o stalnih podnebnih procesih našega planeta, za katerega menimo, da obstaja 4,5 milijarde let.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin