SiolNET. Siol Plus Junaki za jutri
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenka, ki revnim indijskim otrokom gradi šolo

4

termometer

Slovenka Mojca Gayen je pred šestimi leti skupaj z možem v indijski vasici Pali blizu Kalkute ustanovila šolo, v kateri danes znanje nabira okoli sto revnih otrok.

Mojca Gayen že osem let živi v Indiji, kjer je spoznala moža, si ustvarila družino in zasejala upanje med revnimi otroci v vasi Pali blizu Kalkute. Z možem Anupom sta namreč pred šestimi leti ustanovila šolo Piali Ashar Alo, kar pomeni luč upanja.

"Prostovoljstvo imaš v srcu" Mojca je že od nekdaj v sebi čutila potrebo po pomoči drugim, kot pravi, ima to v srcu. Že kot gimnazijka in pozneje kot študentka psihologije je delala kot prostovoljka, v želji, da bi kot humanitarna delavka obiskala tretji svet, pa je šla na usposabljanje v Anglijo. Njena prva misija je bila Afrika, nato je za pol leta odšla na prostovoljno delo v Azijo, kjer se je zaljubila in pozneje poročila.

"Našla sva se dva prava človeka skupaj, oba z željo, da narediva nekaj dobrega za revne indijske otroke," pripoveduje Mojca. Njen mož Anup je bil namreč sam sponzoriran otrok, ki mu je botra iz Nemčije pomagala več kot 15 let, zato si je vedno želel, da bi to vrnil. Z lastnimi finančnimi sredstvi sta v najetih prostorih ustanovila šolo za dvajset otrok.

Vse skupaj zakuhala novinarka iz Slovenije Njuna pričakovanja niso bila velika. Želela sta imeti majhno šolo, ker pa je bila kmalu po odprtju šole na obisku slovenska novinarka, ki je z novinarskim člankom v Sloveniji sprožila velik odziv Slovencev, ki so želeli finančno podpreti projekt, je ta presegel njuna pričakovanja. "Ker sva mala človeka, ki nimava veliko denarja in sva brez velikih zvez in poznanstev, nisva mislila, da bo to zraslo. Sva se pa odzivala na ljudi, ki so bili pripravljeni darovati in biti botri tem otrokom. Zato sva resneje stopila k zadevi, začela urejati papirje in šla v gradnjo šole," pojasnjuje Mojca.

Prvi odzivi domačinov so bili precej skeptični, sploh ker je Mojca tujka in ji niso najbolj zaupali. So pa zaupali njenemu možu, domačinu, s katerim sta sprva hodila od vrat do vrat in nabirala otroke, ki bi hodili v šolo.

Zdaj se počasi mišljenje staršev spreminja in se vse bolj zavedajo pomena izobrazbe, ki jo dobijo otroci. Je pa včasih še težava, da bolj spodbujajo dečke kot deklice, kar se trudijo spremeniti, a se Mojca zaveda, da vse takšne spremembe potrebujejo svoj čas.

Sto otrok vsak dan dobi zajtrk in kosilo Šolo danes obiskuje prek sto otrok med petim in trinajstim letom starosti iz revnih in nepopolnih družin, ki si državne šole ne morejo privoščiti. Če ne bi dobili te priložnosti, bi končali tako kot drugi vrstniki – doma bi gospodinjili, skrbeli za mlajše brate in sestre, opravljali priložnostna dela ali se celo potikali naokoli.

Otroci, ki živijo v domovih, zgrajenih iz blata in pokritih z bambusom, plastiko ali riževo slamo, nimajo ne čiste vode ne elektrike, kaj šele svojih igrač, v šoli Piali Ashar Alo dobijo uniformo, šolske potrebščine, medicinsko oskrbo, higienske pripomočke ter vsak dan zajtrk in kosilo. "Ti otroci so vedno zelo veseli in hvaležni za vse, kar dobijo. Ko jim daš barvni papir ali barvice, se jim kar zaiskrijo oči, saj teh stvari doma nimajo," pripoveduje Mojca.

A največ, kar dobijo, je znanje. Šest učiteljic otroke poučuje bengalščino, angleščino, matematiko, družbo in naravo, pa tudi zemljepis, zgodovino in osnove znanosti. Pouk popestrijo s plesom, petjem, igro in likovnim ustvarjanjem, ne manjkajo pa niti športni dnevi in kulturne prireditve.

Vzporedno z izobraževanjem otrok izvajajo tudi tečaje za odrasle, od praktičnih del, kot so šiviljstvo, frizerstvo in kozmetičarstvo, do tečajev pogovorne angleščine, opismenjevanja in računalništva.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin