SiolNET. Siol Plus Junaki za jutri
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Ne gre samo za to, da krožijo knjige, kroži vsebina."

4

termometer

Nina Kožar je soustanoviteljica skupine Knjigobežnice in ena njenih najbolj reprezentativnih članov. Bere uro na dan, brez knjige ne more zaspati in nikoli je ne bo pozabila, ko se odpravi na dopust.

Knjigobežnice se predstavijo Članek o izmenjavi knjig, ki ga je prebrala v angleškem Guardianu, je Nino Kožar tako navdušil, da je pred dvema letoma na Facebooku ustanovila skupino Knjigobežnice. Gre za preprosto, a lepo idejo, naj ljudje nekje pustijo knjigo drugim bralcem in se o tem obveščajo na portalu. Nina je začela tako, da je svojo prvo knjigo pustila v Kopru in to objavila, kako prav je storila, pa kaže odziv sledilcev, ki jih imajo Knjigobežnice, saj jih je že skoraj dva tisoč. "Najprej nas je bilo pet, ki smo razpravljali o ideji, Tamejhna s Twitterja si je izmislila ime, ki nam je bilo vsem všeč. Počasi smo prilezli do števila 200, potem pa se je ustavilo. Imelo me je, da bi kar prenehala, polovico svoje omare sem že pustila po svetu, ljudje pa nič. Zdaj kaže, da so se končno opogumili, in mislim, da so k temu med drugim veliko pripomogle hiške, ki se postavljajo za knjige." Poleg tega, da so ljubke ali zelo posebne, knjige varujejo pred dežjem, kar je velik plus, včasih pa se komu le zatakne pri izvedbi. "Kar malo se naježim, ko mi kdo reče, naj pridem in postavim hiško še pri njih, pa ne, da bi mi bilo težko, a če jo pridem sama postavit, do nje nihče ne bo imel odnosa. Ko pa se ljudje zberejo in rečejo, da hočejo imeti svojo hiško, je čisto drugače."

O okusih se razpravlja O tem, kakšne knjige naj bi puščali drugim, je Nina odločna: "Meni je nerodno pustiti knjigo, za katero mislim, da ni dovolj dobra, ker bi vsi mislili, da imam doma slabe knjige. Grozno! Poleg tega se nihče ne bi hotel zagrebsti za knjigo, ki ni 'kul', izgubilo bi svoj čar." Kako pa naj človek ne podvomi vase in knjige, ki jo je podaril včeraj, ne začne pogrešati že danes? "Sama se vedno vprašam, ali si to knjigo želim prebrati še kdaj v življenju. Če je odgovor ne, knjiga pač gre. Če samo pomislim, da jo bom spet vzela v roke, ko bom stara, ostane z mano." In so knjige, ki nikoli ne zapustijo njenega doma. "Pred mesecem in pol sem prebrala Sedem minut čez polnoč in sredi noči jokala kot dež. Čisto noro, knjiga mi že dolgo ni naredila česa takšnega. Pa Pike Nogavičke nikoli ne bi dala, izoblikovala me je kot osebnost."

Pa saj ne gre (samo) za knjigo "Primarna ideja Knjigobežnic ni, da krožijo knjige kot fizičen objekt, ampak vsebina knjig. Zame je knjiga, razen tistih, ki jih ne bi nikomur dala, seveda, nekaj, kar prebereš in imaš potem v glavi. Ne potrebuješ papirja, če je res dobra, ostane s tabo. Ljudje se veliko sprašujejo, kaj bo najditelj storil s knjigo, jo bo dal naprej, jo bo obdržal? Saj je vseeno. Če jo bo dal naprej, bo še nekomu naredil veselje, če jo želi obdržati, naj jo ima."

Knjigobežnice pa spodbujajo tudi ljubezen do branja, ki jo imajo nekateri položeno v zibko, drugi pa jo odkrijejo pozneje. Nina bere od malega: "Že pred osnovno šolo sem znala brati. Moj oče je naročal knjige v Svetu knjige, takrat je izhajala knjižna zbirka Ljudstva sveta, in knjige so prihajale na dva meseca. Imel je običaj, da je položil knjigo na tla, se ulegel na trebuh, jaz pa sem mu splezala na hrbet in mu gledala čez ramo, ko je listal in bral. To je nekaj, kar bom počela tudi sama." Naj živijo knjige!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin