Petek, 5. 2. 2016, 12.40
7 let, 1 mesec
Slovenec, ki je dobil priložnost na BBC-ju, zdaj računa na Las Vegas (video)
Dvaindvajsetletni Aleksander Štucl se je že zgodaj zavedel, kaj si želi početi. Zabavati s svojimi triki. Trenutno so to karte, ki jih obvlada do najmanjše podrobnosti, spreten pa je tudi v trikih s kovanci, žogicami, vrvjo in podobno. V izmojstritev spretnosti je vložil večino svojega časa. Medtem ko so njegovi vrstniki igrali nogomet, je Štucl pilil svoje trike. Tudi po šest ur dnevno. Ves trud se mu je poplačal konec lanskega leta, ko so v oddaji Now You See It, ki si jo na britanski televizijski mreži BBC v povprečju ogleda kar šest milijonov gledalcev (med njimi je obvezno tudi naš tokratni sogovornik), prikazali del njegovih mojstrovin, za nameček pa je vedno bližje tudi svojim drugim sanjam: Las Vegasu, kamor ga eden največjih zvezdnikov magije Jeff McBridge vabi na izobraževanje. Še več, šolanje mu je pripravljen tudi financirati. Mladi Celjan, ki danes deluje pod umetniškim imenom Magic Alexander, je nastopil tudi v oddaji Slovenija ima talent in v filmu Gremo mi po svoje.
Kako je, ko človek dobi elektronsko pošto z BBC-ja? Tako, da najprej temu ne verjame. Dobil sem dve sporočili. V prvem je pisalo, da bi na BBC-ju v oddaji Now You See it, v kateri prikazujejo trike najbolj znanih čarovnikov na svetu, od Davida Cooperfielda do Crissa Angela in drugih, želeli prikazati moj video. Najprej sem mislil, da se kdo norčuje iz mene ali da gre za kak spam, zato sem sporočilo preprosto ignoriral.
No, čez dva meseca sem dobil novo sporočilo. Tokrat od producenta oddaje. In takrat sem začel verjeti, da nekaj resnice je na tem. Lahko si predstavljate, da sem bil povsem šokiran. Nisem mogel verjeti, da so me našli in vrgli v isto košaro trikov kot največje zvezdnike magije na svetu.
Predvidevam, da so vas našli na spletnem portalu YouTube. Tako je. Vprašali so me, če bi v oddaji lahko prikazali moj video in na to sem seveda pristal. Kdo bi rekel ne? Vsi me sprašujejo, koliko sem zaslužil. Seveda nič, a je toliko več vredna reklama, ki sem jo s tem dobil. Glede na to, da ima oddaja šest milijonov gledalcev, je to precej več, kot bi jih lahko v Sloveniji kadarkoli imel. V bistvu še danes ne morem verjeti, da sem to doživel, čeprav so oddajo že predvajali.
Kateri vaš trik so predvajali? Trik, v katerem iz robčka ustvarim laboda iz origami papirja.
Pa so se vam s to oddajo odprla kakšna nova vrata? Ogromno novih vrat. Zavedam se, da sem v tujini za zdaj še "no-name", vendar pa z referenco z BBC-ja postajam nekaj več.
Pot do BBC-ja je bila vse prej kot lahka. Kaj vse ste morali storiti, da so vas opazili? Razen tega, da ste trike vadili in izpopolnjevali noč in dan. Ogromno. Devet let sem samo vadil in nastopal. Trudil sem se in nikoli odnehal. V Sloveniji se veliko ljudi ukvarja s takimi triki, vendar le redko kdo pri tem vztraja. Ne vidijo možnosti, da bi v tem uspeli. Slovenija je tako majhna, da se od tega ne bi dalo živeti. Jaz sem se pa že pred leti odločil, da bom dokazal, da se je tudi s tem mogoče prebiti v tujino, tam pa je na tem področju ogromno priložnosti. V svoje trike sem vložil ogromno truda ter vaje in zdaj se mi to počasi obrestuje.
Omenili ste, da marsikdo obupa, da ne vidi cilja. Kakšen je bil vaš cilj, zaradi katerega ste druge najstniške obveznosti postavili na stranski tir? To, da bi začel nastopati, da bi prodrl na televizijo. In zdaj, ko sem, so moji cilji seveda zrasli. Še vedno pa ne morem verjeti, da se mi zdaj dogaja tisto, o čemer sem sanjal kot otrok.
Kaj bi bila zdaj naslednja stopnička v vaši karieri? Las Vegas. Tudi ta pot se zdaj počasi odpira. Že pr 17 letih sem spoznal svojega idola, čarovnika Jeffa McBridgeja, ki ima v Las Vegasu svojo šolo z imenom Magic and Mystery School, v kateri poučuje čarodeje, in seveda sem si zaželel, da bi bil tudi sam med temi učenci. Ko sva se prvič srečala, sem bil za kaj takega še premlad, zdaj pa sem že dovolj zrel.
Lani sva se na svetovnem prvenstvu čarodejev znova srečala in spet sem mu namignil, da bi z veseljem obiskoval njegovo šolo, a si je po finančni plati žal ne morem privoščiti. Predlagam mi je, da bi me štipendiral, kar je fantastično. Zdaj se dogovarjava samo še za termin. Morda bo to že maja letos, morda pa prihodnje leto, ko dokončam obveznosti na fakulteti.
Vse je povezano z denarjem. Absolutno. Čarodejstvo velja za enega najdražjih hobijev na svetu. Vsak trik stane več kot 50 evrov. Jaz si še danes ne morem privoščiti nakupa velikih iluzij, ampak si raje kupim karte, kovance, žogice in podobno. Mislim, da tudi s tem lahko očaraš občinstvo.
Kako razumevajoči so bili starši, ko ste jim razkrili, da vaše sanje niso povezane s tem, da bi postali pilot ali gasilec, kot večina dečkov v rosnih letih, ampak bi radi postali čarodej? V bistvu sem sanjal o tem, da bi postal igralec, a sem bil za kaj takega preveč sramežljiv. Sicer pa sem tudi kot čarodej igralec. Saj moraš biti.
Najbolj zanimivo pa je bilo to, da starši sploh niso vedeli, da se s triki ukvarjam tako intenzivno, dokler jim tega nisem predstavil na valeti. To je bil moj prvi nastop v življenju.
Sliši se zelo, ampak res zelo stresno. Res je. Vsi so bili prisotni na valeti, od profesorjev, staršev do prijateljev. Pri mojem delu ni tako, da stopiš na oder in prebereš ali odrecitiraš prej pripravljeno besedilo, tukaj moraš nekaj ustvariti, prikazati svojo spretnost. In to se lahko tudi ponesreči.
No, na tem nastopu se je vse poklopilo. Čaral sem s kartami, obroči, vrvjo in podobno in vsi so bili navdušeni. Se pa tega nastopa skorajda ne spomnim, preveč sem bil iz sebe. Mi je pa to dalo velik zagon za naprej.
Vedno se stvari lahko zalomijo. Se tega zavedate ali o tem sploh ne želite razmišljati? Tega se dobro zavedam.
Ali znate z igro zadevo izpeljati tako, da gledalci sploh ne opazijo, da je šlo kaj narobe? Seveda se stvari zalomijo in iz tega se lahko največ naučiš. Te napake naslednjič pač ne boš več storil. Več ko imaš izkušenj, lažje se iz tega izmuzneš. Nikoli pa ne smeš pokazati, da se ti je trik zalomil. Lahko se ti zgodi, ampak obstaja sto načinov, kako se iz tega izkoplješ brez posledic.
Kako ste dobili idejo, da vaše trike pokažete znanim Slovencem? Kar 60 jih je prišlo na vrsto in vse posnetke ste objavili na YouTubu. Vsak izmed njih v povprečju beleži več kot deset tisoč ogledov. Obiskali ste Boruta Pahorja, Filipa Flisarja, Severino … To je bila najbrž za vas odlična reklama. Z očetom sva razmišljala, kako bi lahko promovirala moje delo. Leta 2012 je oče preklical pol Slovenije in prav vsi od znanih osebnosti, ki jih je poklical, so pristali, da jih obiščem in pokažem svoj trik. Kar je zanimivo, takrat me namreč ni nihče poznal. Tako sva na primer do predsednika države Boruta Pahorja pristopila s povsem preprostim vprašanjem, ali bi sodeloval pri mojem triku. Nobenih zvez in poznanstev nisva imela.
Vas je kdo zavrnil? Nihče. Še k Severini sva šla in tudi ona je pristala. Spomnim se, da sem bil tako nervozen, da je groza. Obiskala sva njen koncert in jo pričakala v zaodrju. Nič ni vedela o tem, kaj se bo zgodilo, pričakovala je, da se želim fotografirati z njo in da je to to. No, predstavil sem se ji, povedal, da sem čarovnik in da ji želim nekaj pokazati. In takoj je bila za stvar. Oče je hitro izvlekel kamero in začel snemati.
Je bil pa zato predsednik Pahor precej bolj nesproščen. Takega ga nismo vajeni. Ja, ravno je končal naporne strankarske pogovore in res ni bil najbolje razpoložen. Je pa na koncu dejal, da me ne bo izpustil iz predsedniške palače, dokler mu ne izdam trika. Pa sem mu odvrnil, da je to skrivnost in ga vprašal, ali zna zadržati skrivnost. Odvrnil je, da zna, jaz pa njemu: No, jaz pa tudi (smeh, op. a.).
Kaj je potrebno za uspešen nastop? Ogromno samozavesti in poguma. In seveda vaje.
Pa vam je z vsakim nastopom lažje? Mi je, živčen sem pa še vedno, saj mi ni vseeno. Se pa zdaj zavedam, da vedno vsem ne bom všeč, ker to pač ni mogoče, zato mi to ni več tako pomembno.
Je čarodejstvo nekaj, kar bi lahko počeli tudi na stara leta, ali se vidite na drugi strani kamere? Študirate namreč na fakulteti za medije v Ljubljani. Vsekakor, v tem sem se res našel in to želim nadaljevati. Če bi dobil priložnost, da bi imel svoj šov, v Londonu ali kjerkoli, in bi se s tem lahko ukvarjal profesionalno, še toliko bolje. Na fakulteto za multimedijo sem se v bistvu vpisal samo zato, da bi se izboljšal pri snemanju, svoje prihodnosti pa v tem nisem videl.