SiolNET. Posel danes Novice
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Analiza

Proces desetletja – nočna mora za sodnike in prihodnje vlade

10

termometer

Ustavno sodišče
Foto: Ana Kovač

Namesto katarze, ki bi presekala številne dileme iz časa sanacije bank, je ustavno sodišče presojanje o tem, kaj se je v resnici dogajalo decembra 2013, preložilo daleč v prihodnja leta.

Tudi dolgo pričakovana odločitev ustavnega sodišča o izbrisu podrejenih obveznic bank ni odgovorila na ključno vprašanje, povezano s sanacijo bank: ali je država ob asistenci Banke Slovenije decembra 2013 v reševanje banke v resnici vložila preveč denarja?

Kaj so ključni poudarki sodbe

- Zakon o bančništvu ni deloval za nazaj in ne posega v pravico do zasebne lastnine. Velika večina izpodbijanih členov je po oceni ustavnega sodišča skladna z ustavo. Med njimi tudi sam ukrep izbrisa, kadar se z njim želi preprečiti stečaj banke ali rešiti finančni sistem.

- Ustavno sodišče je presodilo, da v skladu z ustavo ni tisti del zakona o bančništvu, ki govori o pravnem varstvu. To je bilo neustrezno in v škodo podrejencev, ki niso imeli pravice, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali dokončno odločbo Banke Slovenije. Državnemu zboru je naročilo, da mora v šestih mesecih pripraviti ukrepe, ki bodo podrejencem omogočili vložitev odškodninskih tožb.

- Po oceni ustavnih sodnikov so bili podrejenci v razmerju do Banke Slovenije pri vprašanju sodnega varstva v izrazito šibkejšem položaju, saj niso imeli dostopa do informacij in podatkov o cenitvah premoženja bank. V postopku ni bilo posebnih ali prilagojenih pravil, ki bi to informacijsko temo odtehtale. Prav tako ne hitrih in ekonomičnih mehanizmov kolektivnega sodnega varstva. Do odprave protiustavnosti se tako obstoječe sodne pravde prekinejo.

Je ustavno sodišče pomagalo "sabotirati" prodajo bank?

V tem se morda skriva največja past za razlaščene imetnike podrejenih obveznic in tudi državo.


Preberite še:

Ustavno sodišče: Zakon o bančništvu deloma protiustaven

Kaj morate vedeti o razlastitvi imetnikov vrednostnih papirjev dokapitaliziranih bank?

Guverner Jazbec v DZ: Nekateri očitno menijo, da je bila bančna luknja plod naše domišljije


V isti sapi, ko ustavno sodišče priznava njihovo (pravno) podrejenost v razmerju do Banke Slovenije, jih namreč napotuje na sodišče. Pri tem za zdaj ni jasno, koga lahko podrejenci sploh tožijo: banke ali Banko Slovenije. Na to vprašanje bo moral v prihodnjih šestih mesecih odgovoriti državni zbor.

Vprašanje je, ali ne bodo podrejenci, ki bodo vložili tožbe v prihodnjih letih, spet naleteli na težave pri pridobivanju podatkov od Banke Slovenije. V času izbrisa jo je vodil Boštjan Jazbec. Vprašanje je, ali ne bodo podrejenci, ki bodo vložili tožbe v prihodnjih letih, spet naleteli na težave pri pridobivanju podatkov od Banke Slovenije. V času izbrisa jo je vodil Boštjan Jazbec. Foto: Matej Leskovšek

To bo brez dvoma otežilo privatizacijo državnih bank, saj bodo te morale oblikovati rezervacije za tožbe, njihovi potencialni kupci pa bodo od države zahtevali jamstva v primeru izgubljenih tožb. Vse to se bo odražalo na ceni, ki jo bo država iztržila za banke. 

Utegne se zgoditi, da še več let ne bomo natančno vedeli, kolikšne potencialne posledice za javne finance bo imel izbris kot eden ključnih ukrepov v procesu sanacije bank, ki je obremenila generacije Slovencev. 

Nov boj podrejencev z Banko Slovenije?

Odprto vprašanje je, ali ne bodo podrejenci, ki bodo vložili tožbe v prihodnjih letih, spet naleteli na težave pri pridobivanju podatkov od Banke Slovenije. Ti podatki so ključnega pomena za morebitni uspeh tožb.

Z njimi bodo podrejenci pred sodiščem skušali izvedeti, na podlagi katerih ekonomsko-finančnih ocen se je Banka Slovenije sploh odločila za tako radikalen ukrep in ali so bile banke decembra 2013 v resnici pred stečajem.

Podrejence bo v tožbah zanimalo, zakaj so morali nase prevzeti daleč največje breme reševanja bank. Za razliko od recimo uprav in nadzornih svetov, ki so kljub odločbam o izrednih ukrepih lahko ostali na položajih. V primeru NLB je tedanji član uprave Blaž Brodnjak pozneje postal celo njen predsednik. Podrejence bo v tožbah zanimalo, zakaj so morali nase prevzeti daleč največje breme reševanja bank. Za razliko od recimo uprav in nadzornih svetov, ki so kljub odločbam o izrednih ukrepih lahko ostali na položajih. V primeru NLB je tedanji član uprave Blaž Brodnjak pozneje postal celo njen predsednik. Foto: Matej Leskovšek

Prav tako bodo skušali dokazati, da bi lahko ekipa guvernerja Boštjana Jazbeca domače banke reševala na drugačen način, brez izbrisa celotnega premoženja v obveznicah, in izvedeti, koliko premoženja bi teoretično dobili iz stečajnih mas propadlih bank.

Zanimalo jih bo tudi, zakaj so morali nase prevzeti daleč največje breme reševanja bank. Za razliko od recimo uprav in nadzornih svetov, ki so kljub odločbam o izrednih ukrepih lahko ostali na položajih. V primeru NLB je tedanji član uprave Blaž Brodnjak pozneje postal celo njen predsednik.

Katere podatke bodo lahko tožniki dobili in katerih ne? 

Ustavno sodišče v sodbi omenja "podatke o vrednosti sredstev bank in drugih za spor upoštevanih podatkov". Torej o cenitvah premoženja, ki so bile v času sanacije banke opravljene čez palec, pogosto z jasno namero, da se v bilancah bank prikaže čim večja luknja.

Skoraj zagotovo se bo Banka Slovenije z različnimi manevri še naprej upirala razkritju čim večjega dela teh dokumentov. Ti bi utegnili dokončno razgaliti nepravilnosti v času sanacije bank in njene trhle temelje.

Podrejence tako čaka dolgotrajno pravdanje. To v sodbi posredno priznava tudi ustavno sodišče, ko navaja, da utegne "že samo (potencialno) število tožnikov, ki jih je mogoče utemeljeno pričakovati, pomeniti znatno breme za sodni sistem". Spomnimo, že ustavno sodišče je o tej zadevi kljub prednostni obravnavi odločalo skoraj tri leta.

Čemu se je ustavno sodišče izognilo? 

Najprej odločanju o tem, ali so bili ukrepi Banke Slovenije, torej konkretne odločbe o izrednih ukrepih, ki jih je Banka Slovenije izdala NLB, Novi KBM, Abanki in Banki Celje, upravičeni glede na dejanski ekonomski položaj bank. 

Tudi dileme, zakaj je recimo NLB v rednih bilancah na zadnji dan septembra 2013 izkazovala dobrih 800 milijonov evrov kapitala, v poznejši odločbi Banke Slovenije s 17. decembra 2013 pa ga je bilo na isti dan za več kot milijardo evrov manj, ni skušalo razrešiti. To vprašanje že nekaj časa zanima tudi specializirano državno tožilstvo in kriminaliste.

Ravno nasprotno, samo ustavno sodišče je priznalo, da se ni ukvarjalo z neustavnostjo ali nezakonitostjo, ampak le z oceno ustavnosti zakona o bančništvu.

Sodbe ustavnega sodišča, verjetno ene zadnjih pod predsedovanjem Miroslava Mozetiča, ni mogoče označiti za zmago Banke Slovenije. Sodbe ustavnega sodišča, verjetno ene zadnjih pod predsedovanjem Miroslava Mozetiča, ni mogoče označiti za zmago Banke Slovenije. Foto: Bor Slana

Ustavno sodišče je celo eksplicitno zapisalo, da njegova sodba "ne pove ničesar o tem, ali so bile s konkretnimi odločbami Banke Slovenije kršene človekove pravice upravičencem iz kvalificiranih obveznosti bank". Tudi zato sodbe ustavnega sodišča, verjetno ene zadnjih pod predsedovanjem Miroslava Mozetiča, ni mogoče označiti za zmago Banke Slovenije. 

Zakaj je šlo ustavno sodišče po pomoč v Luksemburg? 

Prav to je največje protislovje sodbe. Številni argumenti vlagateljev ustavnih pobud se namreč po vsebini niso nanašali na ustavnost določb zakona o bančništvu, temveč na domnevno nezakonitost oziroma neustavnost teh konkretnih odločb, s katerimi so bili razlaščeni. Z njimi se ustavno sodišče ni ukvarjalo.

Na prvi pogled ni najbolj jasno tudi, zakaj se je ustavno sodišče lani obrnilo na pomoč na Sodišče EU v Luksemburg, ki je postopek odločanja zavleklo za več kot leto dni. 

To je, kot je znano, ocenilo, da sporočila o bančništvu Evropske komisije iz avgusta 2013, ki so jih v Ljubljani navajali kot podlago za izbris, za države članice niso bila zavezujoča. Odločitev o sorazmernosti ukrepov pri reševanju bank pa so v Luksemburgu prepustili slovenskemu ustavnemu sodišču.

Odgovora na vprašanje, ali so bili ukrepi Banke Slovenije sorazmerni ali ne, tako še vedno ni. Na katarzo, ki bi "presekala" številne dileme iz tistega časa, bo treba čakati še dolgo časa. 

Kakšne bodo politične posledice?

Ob novih neprijetnih vprašanjih za Alenko Bratušek, predsednico vlade v času sanacije bank, zdaj poslanko, bi se v državi z zrelo politično kulturo verjetno še isti dan odprlo vprašanje politične odgovornosti Mateje Vraničar Erman. Aktualna ministrica za finance je namreč tista državna sekretarka, ki je zdaj deloma neustaven zakon o bančništvu leta 2013 predstavljala v državnem zboru.

V času sanacije bank je bila predsednica vlade Alenka Bratušek. V času sanacije bank je bila predsednica vlade Alenka Bratušek. Foto: Ana Kovač

Na včerajšnji novinarski konferenci po seji vlade je ministrica prisotne obvestila, da "je ustavno sodišče potrdilo tudi stališče o zavezujočem sporočilu Evropske komisije glede državnih pomoči". Toda ustavno sodišče je v sodbi omenilo le "posredni pravni učinek Sporočila o bančništvu", ki ga da "ni moč zanikati", pri čemer omenja "mehko pravo" komisije.

To je sicer le še eden v vrsti zakonov, spisanih pod okriljem Vraničar-Ermanove, ki so na ustavnem sodišču deloma ali v celoti padli. Leta 2014 se je to recimo zgodilo z zakonom o uvedbi nepremičninskega davka, ki je na celi črti pogorel na ustavnem sodišču. 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 35
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin