Sobota, 7. 10. 2017, 4.03
6 let, 6 mesecev
Agrokor: vse se je vedelo, a načrtno spregledalo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
24
Zdaj je tudi uradno: Agrokor je balkanski Enron. A to smo v Sloveniji vedeli že leta 2011. Kdo je torej odgovoren za to, da smo le nekaj let po obračunu z lastnimi tajkuni iz neposredne soseščine uvozili največjega?
Realnost ni nujno ena, včasih jih je tudi več.
Leta 2011 je bil Ivica Todorić kralj Hrvaške. V lasti je imel največji konglomerat v 4,5-milijonski državi, ki je obvladoval vse člene prehranjevalne verige – od njive v Slavoniji do polic v trgovinah.
Mediji so mu peli slavo. "Jabolka so zanj kot dekleta. Hrano za krave med prsti prebira tako zadovoljno, da se zdi, da bi jo rad celo sam poskusil. Bika bi poljubil med rogove," je leta 2008 o Todoriću v slogu cenene literature pisal Jutarnji list, najpomembnejši hrvaški časnik.
Novinarji so vedeli, kdo je "gazda"
Tisti novinarji in mediji, ki so želeli pisati o bolj temnih plateh Todorićevega vzpona, na primer o poceni kupovanju državnih podjetij med vojno s pomočjo ugodnih posojil državnih bank, so hitro videli, kje je njihovo mesto v hrvaški družbi – v najboljšem primeru na njenem obrobju.
Spoznali so, kdo je "gazda". Todorić je bil glavni razdeljevalec oglasnega kolača in lastnik trafik, nekakšen vrhovni urednik hrvaških medijev, v katerih se nikoli ni pojavljal, če mu to ni bilo v interesu.
Ivica Todorić je bil "gazda" Hrvaške najpozneje od srede devetdesetih let prešnjega stoletja.
Ne le dvorni novinarji in krave v njegovih kmetijskih kombinatih, tudi politika in državne institucije so mu jedle iz roke. Obiskovali so ga predsedniki vlad in strank. Nastavljal in zaposloval je ministre. Celo centralna banka je upoštevala njegove želje pri tečaju kune, Todorić pa je njenega guvernerja Željka Rohatinskega pozneje vzel v službo. Za represivne organe je bil dobesedno nedotakljiv.
Na piedestalu hrvaške politične, gospodarske in deloma kulturne elite ni bil le Todorić kot vzor največjega poslovneža, ki je kadarkoli hodil po hrvaški zemlji, ampak tudi njegov poslovni model nebrzdane rasti na pogon bančnih posojil in vložkov hrvaških pokojninskih skladov.
Preberite še:
Todorićev Agrokor: začetek konca balkanskega imperija?
Se mu bo vrnil spomin, zakaj je 100 tisoč ljudi izgubilo lastništvo v banki?
Todorić je leta 2017 – bloger
Danes, šest let pozneje, Hrvaška na prvi pogled nima ničesar več skupnega s Hrvaško iz leta 2011. Realnost je srečala samo sebe – v ogledalu.
Ivica Todorić ni več kralj Hrvaške, ampak padli tajkun, ki ga prej ali slej čaka aretacija. Agrokor je de facto v stečaju, pred katerim ga je Hrvaška rešila s sprejetjem posebnega zakona ("Lex Agrokor"), Todorić pa je njegov lastnik le še na papirju.
Isti mediji, ki so prej napihovali Todorića, ga danes obmetavajo z blatom slavonskih ravnic, ki so jih nekoč skupaj opazovali iz helikopterjev. V trafikah danes ni časopisa, ki ne bi pisal o njegovih poslih in bogastvu.
Todorić, nekoč nedostopen za javnost v slonokoščenem stolpu v Zagrebu, je danes bloger, ki domala na dnevni ravni pljuva čez hrvaške politike. Z piedestala je padel med nas, smrtnike, ki nezadovoljstvo z oblastjo izražamo na spletnih forumih.
Agrokor je zaznamoval mandat vlade Andreja Plenkovića.
Fotografija, ki jo je objavil na svoji spletni strani, ne bi mogla biti bolj neokusna: prikazuje ga v množici, kot človeka iz ljudstva, na plečih katerega je četrt stoletja ustvarjal svoje bogastvo.
Jabolka, to večno Todorićevo ljubezen, hrvaški kmetje danes raje prodajajo sami, saj Agrokor dobaviteljem dolguje več kot milijardo evrov. Z njegovim likom in delom se danes ukvarja posebno moštvo dvajsetih tožilcev, ki so si v Agrokorjevi poslovni stavbi rezervirali posebno nadstropje, po njegovih papirjih pa brskata še hrvaška davčna uprava in urad za preprečevanje pranje denarja.
Za balkanski Enron smo vedeli že leta 2011
Njegov poslovni model se je izkazal za balkanski Enron.
Resnica je, da je Agrokor že skoraj desetletje oaza kreativnega računovodstva, s katerim je Todorić pesek v oči metal tudi bankam in drugim financerjem.
Le da si danes nihče noče priznati, da se je to vedelo že leta 2011.
Maja istega leta smo v Dnevniku objavili članek, v katerem smo razkrili tedaj še tajne dokumente o poslovanju tega koncerna. To je bil čas, ko tudi v Sloveniji ni bilo modro, še manj pa v kariernem smislu pametno pisati čez Todorića ali Agrokor. Državo so pretresali kriza, stečaji in posojilni krč.
Poslovnež Tomaž F. Lovše je bil ključen svetovalec Ivice Todorića pri naskoku na Mercator.
Denarja je bilo vse manj, zato so številni ljudje, privezani na usihajoče "tajkunske" ali (para)državne mreže, v hrvaškem mogotcu videli strica, ki bo poskrbel za njihove težave.
Todorić je bil – zanje in zase – ob pravem času na pravem mestu. Takrat je že nekaj časa naskakoval Mercator. Po tem, ko so državne banke prevzele Pivovarno Laško, jim je obljubljal, da je za delnico Mercatorja pripravljen plačati 211 evrov na delnico. To je skoraj trikrat več od cene, po kateri je pozneje izpeljal prevzem.
Ljudje, ki jih je v Sloveniji najemal Todorić ali pa so mu ti "le" prijateljsko pomagali, so skrbno gladili javnomnenjsko podobo dobrega kapitalista, ki bo iz rok spreg "častilcev nacionalnega interesa" rešil bankrotirani Mercator.
Preberite še:
Balkanski tajkuni, ki osvajajo tudi Slovenijo
Todorić izgublja Mercator, kako se je odzval Počivalšek
Veleposlanik, ki je slovensko politiko svaril pred Agrokorjem #intervju
Kaj so razkrivali dokumenti
A dokumenti, ki jih takrat ni želel videti nihče, so razkrivali drugačno sliko:
- Agrokor bi že leta 2010 posloval z izgubo, če ne bi imel izrednih prihodkov,
- k 50-milijonskemu dobičku mu je pomagala hrvaška država, ki mu je samo v tistem letu dala 24 milijonov evrov pomoči,
- bil je v vedno slabši finančni kondiciji. Že leta 2010 mu je začel upadati denarni tok iz poslovanja (EBITDA), stroški financiranja pa so že dosegali 11-odstotno stopnjo.
Povzeto: Agrokor je bil že leta 2011, tri leta pred (!) prevzemom Mercatorja, napihujoč se balon finančnih težav, ki ga je bilo pri življenju mogoče ohranjati le z računovodsko telovadbo.
France Arhar je vodil slovenski Unicredit, ki je bil motor zgodbe o Agrokorjevem prevzemu Mercatorja.
Dnevnikovo razkritje je takrat na Hrvaškem povzel le spletni portal Index.hr. Nekaj dni pozneje je Boris Mikšić, tedaj generalni konzul Hrvaške v ZDA, ki je leta 2005 in 2009 neuspešno kandidiral za predsednika republike, napovedal, da "Slovenci Todoriću ne bodo dopustili nakupa Mercatorja, saj bo pred tem odšel v Remetinec", najbolj znan hrvaški zapor.
Mikšić, ki je v tedanji hrvaški medijski krajini izzvenel kot osamljeni lunatik, se je zagotovo zmotil le v enem – da Todorića, po njegovem "simbola primitivne tajkunizacije, instant bogatenja z denarjem nepojasnjenega izvora in ogromnih dolgov do dobaviteljev, ki jih peha v bankrot", ne bo v Slovenijo. Prišel je skozi odprta vrata.
Pravi ljudje na pravih mestih
"Operacija Mercator" je bila v svoji zadnji različici skupek skrbno pripravljenih ekonomskih, političnih in lobističnih manevrov, ki so se v interese Ivice Todorića prevedli s pomočjo imenovanja "pravih ljudi na prave položaje" – v vlado, na čelo bank ali regulatorjev. Vsak od njih je dodal kamenček v mozaik te transakcije.
Položaj je mejil na absurd. Na eni strani je država trdila, da s prodajo Mercatorja nima nič. Na drugi strani je bila ista država vpeta v vse pore transakcije.
Največja lastnica Mercatorja, Pivovarna Laško, je bila v lasti državnih bank na čelu z Novo Ljubljansko banko (NLB), ki je temu poslovnemu sistemu vsakoletno podaljšanje posojil pogojevala s prodajo največjega trgovca. Hkrati je bila ena od največjih upnic Mercatorja.
Iste banke so Mercatorju, ki je bil do tedaj že štiri leta v stalnem postopku prodaje, blokirale tudi monetizacijo nepremičnin. Z njenim izkupičkom bi lahko zmanjšal zadolženost, a so se upnice že zdavnaj odločile, da mora Mercator preiti pod okrilje Agrokorja.
Tuje banke – motor transakcije
Pomemben motor te zgodbe so bile tudi tuje banke: Unicredit, Erste in Raiffeisen. Interes vseh treh je bil Mercatorjev prevzem, a iz različnih razlogov.
Janko Medja je v času prevzema Mercatorja vodil NLB. Na položaj je prišel iz Unicredita.
Obe avstrijski banki sta si z Agrokorjevim nakupom Mercatorja kupili dve leti časa, da sta lahko skoraj v celoti znižali visoko, skoraj milijardno izpostavljenost do hrvaškega koncerna pri poslih tako imenovanega faktoringa, nekakšnega vzporednega finančnega sistema Agrokorja, ki danes drugega za drugim potaplja njegove hrvaške dobavitelje.
Tudi italijanski Unicredit, tradicionalno v dobrih poslovnih odnosih z Vatikanom, je potreboval čas – za podaljšanje življenje Agrokorja in s tem prelaganje težav z lastno izpostavljenostjo. Kot eden od največjih financerjev Agrokorja ter solastnik in upnik Mercatorja je imel sprotni vpogled na obe strani transakcije. V Sloveniji je banko vodil France Arhar.
Mimogrede, še danes je v vrhu Agrokorja več nekdanjega kadra iz skupine Bank Austria Credit Anstalt (BACA), ki je danes del Unicredita. Ante Ramljak, izredni upravitelj Agrokorja, je deset let vodil hrvaško družbo CAIB, ki je bila v lasti skupine BACA.
Nato je šlo le še za način izpeljave.
Vsi Todorićevi možje
Iz uprave Unicredita je na vrh NLB prišel tedanji prvi mož banke Janko Medja, ki se je pozneje znašel v policijski preiskavi zaradi suma zlorabe notranjih informacij pri trgovanju z delnicami Mercatorja.
Matjaž Kovačič, nekdanji predsednik uprave Nove KBM, pomembne lastnice Mercatorja, se je že leta 2012, takoj po odhodu iz druge največje državne banke, s Todorićem dogovarjal o sklenitvi svetovalne pogodbe.
Nekdanji predsednik uprave Nove KBM Matjaž Kovačič se je leta 2012 s Todorićem dogovarjal o podpisu svetovalne pogodbe.
Država, natančneje druga vlada Janeza Janše, je zamenjala direktorja Agencije za varstvo konkurence (AVK), ključnega regulatorja v poslu. Namesto Damjana Matičiča, ki je leta 2011 največjim lastnikom Mercatorja prepovedal razpolaganje z delnicami, je prišel Andrej Krašek, odvetnik iz – Laškega.
Za vse preostalo so poskrbeli Tomaž F. Lovše, ključni svetovalec Ivice Todorića v Sloveniji, lobist Miloš Čirić in prijatelji.
Objavljeni prepisi Lovšetovih telefonskih pogovorov dokazujejo pritiske mednarodnih bank in dogovore lobistov, ki so bili za svoje delo očitno bogato nagrajeni. Opravili so ga temeljito. Celo tako, da se nihče od odgovornih v Sloveniji ni želel ali zmogel spomniti na Todorićevo metanje slovenskih izdelkov s polic Konzuma leta 2006.
Istega Konzuma, ki je bil – kot smo izvedeli v četrtek – že ob Agrokorjevem prevzemu Mercatorja plačilno nesposoben. "Država s tem nima nič," je bila mantra najmanj treh vlad, ki so bile na oblasti v obdobju prodajanja Mercatorja in se vedle aktivno pasivno. Leta 2014 jo je vodila Alenka Bratušek.
Agrokorjeva boniteta znižana že leta 2011
Ker takrat resničnih podatkov ni želel videti nihče, si je dobro osvežiti spomin.
Že leta 2011 je mednarodna hiša Standard & Poor's znižala bonitetno oceno Agrokorja na B, njegove obete pa spremenila v negativne. Že takrat je bilo jasno, da ima Agrokor omejene možnosti za prevzeme predvsem zaradi slabšanja razmer na Balkanu, kjer je takrat dokončno zavladala kriza.
Decembra istega leta smo v Dnevniku objavili dokumente banke Unicredit, iz katerih je bilo razvidno, da Agrokor nima niti evra lastnih sredstev za prevzem Mercatorja, hkrati pa ima močno omejene možnosti dodatnega zadolževanja.
Mercator je bil prodan leta 2014, ko je vlado vodila Alenka Bratušek.
Leta 2012 so morali Agrokorjevi dobavitelji na plačilo čakali več kot šest mesecev oziroma skoraj petkrat dlje, kot je potreboval za izterjavo terjatev do svojih kupcev. Dobiček Agrokorja je v tem letu strmoglavil za skoraj 90 odstotkov, na vsega tri milijone evrov.
"Pred izgubo so se v Agrokorju reševali z računovodskimi triki, in sicer s prodajo ene od hčerinskih družb Konzumu, torej znotraj lastne skupine," smo zapisali v enem od člankov. In še: "Dodatno je Agrokor skoraj 400 milijonov evrov obveznosti za najem trgovskih središč obravnaval kot operativni lizing in jih prikazoval zunajbilančno. (…) Po ocenah poznavalcev bi jih moral pripoznati kot finančni lizing in upoštevati pri finančnem dolgu."
V letu 2012, ko se je Todorić še zadnjič lotil naskoka na Mercator, je Agrokor v letu 2012 na svoje poslovne partnerje prenesel 270 milijonov evrov obveznosti, s čimer je umetno zniževal finančni dolg.
Trditi, da niste vedeli, je napad na zdravo pamet
Gremo naprej. Junija 2014, tik pred prodajo Mercatorja, smo objavili Agrokorjeve bilance za leto 2013. Bistvo? Odvisne družbe Agrokorja so bile čedalje bolj vpete v reševanje matične družbe, kapital Agrokorja pa je konec leta 2013 ob 1,15 milijarde evrov kratkoročnih dolgov znašal le še 380 milijonov evrov.
Gre izredni upravitelj Agrokorja Ante Ramljak zdaj v drugo skrajnost in luknjo v koncernu namerno napihuje zato, da bi Adrisu in drugim hrvaškim podjetjem olajšal nakupe Agrokorja in njegovih podjetij?
To so ugotavljali tudi mednarodni financerji. Ko je Agrokor leta 2014 izdal tako imenovane obveznice PIK (paid in kind, op. a.) za nakup Mercatorja, je moral zanje plačevati kar 9,5-obrestno mero oziroma kar 46 milijonov obresti na leto. Ni ga poslovnega sistema na svetu, ki bi lahko dolgoročno zdržal to breme. Za nameček tega posojila ni izkazoval v bilancah.
Ponovimo še enkrat: že bilance, ki so se zdaj dokončno potrdile kot olepšane, prikrojene in prirejene, so bile razlog za preplah. Mercator je bolj kot karkoli potreboval stabilnega lastnika, k čemur je javno pozivala tudi njegova takratna uprava.
Danes trditi, da so rezultati izredne revizije Agrokorja, ki jo je izdelala družba Pricewaterhouse Coopers (PWC), veliko presenečenje, ki v pravo luč postavlja Todorićev imperij, je licemerstvo, namenjeno brisanju zgodovinskega spomina in skrivanju pred lastno odgovornostjo.
Je tudi napad na zdravo pamet, ki je leta 2014 morala poslušati, da bo Agrokorjev nakup Mercator prinesel svež denar za državne banke – po tem, ko so nekaj mesecev prej med sanacijo skupaj prejele več kot tri milijarde evrov svežega kapitala.
Resnica je preprosta: kdor je želel vedeti, ali je z Agrokorjem kaj narobe, je to vedel že v letih 2011, 2012 ali 2013. Le, da s(m)o se v Sloveniji odločili drugače in le nekaj let po obračunu z lastnimi tajkuni iz neposredne soseščine uvozili največjega.
Cena, ki jo danes plačuje Slovenija
Ceno za to Slovenija plačuje danes. Ne le zaradi dolgov do slovenskih dobaviteljev, spremenjenih tokov v blagovni menjavi s Hrvaško in morebitnih tveganj, ki jih za Mercator, po številu zaposlenih največji domači poslovni sistem, prinaša ujetost v Agrokor. Na mizi je še veliko več.
V vladi Mira Cerarja je za Mercator zadolžen minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek.
Morda bo Slovenija za to, ker se pred leti ni znala vesti kot država, ampak aktivno pasivna združba ljudi na različnih položajih, ki so se do konca otepali odgovornosti, zdaj kaznovana pri vprašanju, v katero v zadnjih mesecih vlaga največ energije in pozornosti – pri državni meji.
To le na prvi pogled drzno tezo velja razložiti podrobneje.
Kaj imata skupnega Agrokor in meja?
Agrokor namreč ni navaden primer velikega podjetja, ki pade v težave, s seboj pa potegne še nekatere sistemske učinke, ampak je sistem sam. Vsi politični in deloma tudi ekonomski procesi, ki smo jim v zadnjih mesecih priča na Hrvaškem, imajo pred sabo bolj ali manj le en cilj: preprečiti "nekontrolirani" razpad Agrokorja, hiter prehod njegovih podjetij v roke tujcem in posledični verižni učinek na preostale dele gospodarstva.
Kako močan bo glavobol, ki bi lahko zaradi Agrokorja pestil Emila Tedeschija, lastnika Atlantic Grupe?
Neuradne informacije iz Zagreba govorijo, da so nekatera podjetja, med drugim Podravka in Atlantic Grupa, lastnica Droge Kolinske, zaradi velike izpostavljenosti do Agrokorja že začele pripravljati lastne programe prestrukturiranja. "Agrokor je največja družbena kriza od leta 1991 na Hrvaškem, ker ne gre le za ekonomsko krizo in krizo upravljanja, ampak za krizo morale in etike," je pred dnevi dejal lastnik Atlantic Grupe Emil Tedeschi.
Za zdaj Hrvaški tempirano bombo, imenovano Agrokor, (še) uspeva držati pod sarkofagom betona, imenovanega "Lex Agrokor". A pri tem sta hrvaška vlada in Sabor stopila na pot interesom (pre)velikega števila upnikov in bank iz tujine.
Dogajanje okrog Agrokorja je tako postalo tudi svojevrstni geostrateški šah, v katerem za zdaj najbolje kaže posameznim ameriškim finančnim skladom, ki so Todorića napihnili in ga nato pomagali potopiti, najslabše pa Sberbank, banki v lasti ruske države.
Zanimivo je, da gre pri teh odnosih za nekakšno preslikavo razmerij moči, kot jih Hrvaška vidi v primeru arbitraže o meji s Slovenijo. Spomnimo, uveljavitvi sodbe arbitražnega sodišča so naklonjene domala vse večje evropske države, če odštejemo precej nevtralno stališče Italije, in EU. Hrvaška zaveznikov v EU nima – edina izjema je Poljska, ki trenutno sama bije vojno z Brusljem zaradi poseganja vlade v sodno vejo oblasti.
ZDA – zadnje upanje Zagreba
Zagreb se je zato usmeril k edini preostali slamici upanja – ZDA. Pozorni opazovalci v zadnjih mesecih opažajo velike strateške premike Hrvaške v ameriški objem.
- Portal Balkan Insight je razkril, da Pentagon letališče na Krku uporablja za izvoz orožja v Sirijo. Spomnimo, že pred leti so ga ZDA prek Hrvaške dobavljale na Bližnji vzhod.
-
Hrvaška sili vedno tesneje v objem ZDA. A težko je verjeti, da bo to povečalo zanimanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa za to regijo.
Na nedavnem glasovanju v OZN je bila Hrvaška ena od štirih članic EU (ob Bolgariji, Madžarski in Litvi), ki so stopile na stran ZDA in Velike Britanije pri glasovanju o statusu otočja Diego Garcia v Indijskem oceanu, ki ga želi sosednji Mauricius izpodbijati na sodišču v Haagu. Slovenija se je pri glasovanju vzdržala. - Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović je največja podpornica pobude Baltik-Jadran-Črno morje, tesnejšega povezovanja držav na tem območju, v katerem ZDA vidijo nekakšen obrambni blok pred Rusijo.
- Julija je obrambni minister Damir Krstičević po obisku v ZDA potrdil, da bo Hrvaška kupila nov eskadriljo letal. Že lani je Hrvaška v ZDA kupila nove helikopterje.
Kalkulacije Hrvaške so verjetno naslednje. Medtem ko želi s poudarjanjem, da je arbitraža zanjo že nekaj časa "mrtva", očitno doseči njeno pozabo v EU, poskuša svoj položaj v razmerju do ZDA krepiti s podobo njenega daleč največjega zaveznika na Balkanu.
Hkrati Sloveniji, tako menijo naši viri iz diplomatskih krogov, daje znamenja, da je pripravljena na pogajalsko mizo, za katero bi se državi dogovorili o vseh odprtih vprašanjih, dati tudi Mercator. V Zagrebu zato potrpežljivo čakajo na zdajšnjo (ali prihodnjo) slovensko vlado, ki bo ugriznila v vabo.
Kaj želi Hrvaška? In kaj nekdanji "gazda"?
Gre za nevarno igro, v kateri Slovenija ne bi smela sodelovati. Ne le, ker država nima (več) kaj iskati v lastništvu Mercatorja. Še vedno namreč ni jasno, kdo bo imel zadnjo besedo pri prodaji slovenskega trgovca.
Namere hrvaške vlade so bolj ali manj jasne: ob hkratni "izolaciji" večine preostalih upnikov si želi, da bi prodaje Agrokorjevih podjetij vodil njegov izredni upravitelj Ante Ramljak. V prvo vrsto za nakup se bodo postavili Adris in nekatera druga hrvaška podjetja. Tem bo zagotovo šlo na roko tudi vsakršno morebitno pretiravanje revizorjev PWC pri ugotavljanju velikosti trenutne luknje v Agrokorjevih bilancah in s tem nižanju vrednosti premoženja, ki bo na prodaj.
Predsednica Kolinda Grabar Kitarović je ključni ameriški zaveznik v hrvaškem političnem vrhu.
Obenem mora vlada, v kateri delovno mesto finančnega ministra še vedno opravlja Zdravko Marić, v času prirejanja izkazov visoki menedžer Agrokorja, "narodu" prej ali slej dati na pladenj tudi kakšno glavo. Najbolj prikladna za to je Todorićeva. Hrvaške stranke so tako včeraj dosegle tudi dogovor o ustanovitvi preiskovalne komisije za Agrokor.
Toda nekdanji "gazda" ima svoje načrte. V zadnjih dneh se zdi, kot da bi delal z roko v roko s Sberbank. Medtem ko Todorić govori, da so mu premoženje nacionalizirali, kar seveda ni res, se Rusi na uradni Zagreb že obračajo z zahtevo, naj Agrokorjeve dolgove poplača Hrvaška – z izdajo obveznic.
Ne gre izključiti možnosti, da skupaj načrtujeta tudi pravne postopke proti Hrvaški. Skupne interese imata očitno tudi v Srbiji, kjer na Ramljaka vse bolj pritiskata tudi tamkajšnja vlada in predsednik Aleksandar Vučić.
Ne slepimo se: Todorić ni ne heroj ne Hodorkovski
Katera orožja ima v resnici v rokah Todorić? V javnosti se najpogosteje omenja "črna knjižica" z informacijami, ki bi lahko obremenile številne ljudi na Hrvaškem.
Odnosi med Rusijo in Hrvaško so zaradi Ukrajine in Agrokorja že nekaj časa ohlajeni. Kaj bo naslednja poteza Vladimirja Putina?
Za zdaj deluje le s (pol)informacijami, ki jih je težko preveriti ali pa celo niso prave. Todorić na primer razlaga, da so ga neke noči poklicali na vlado in postavili pred dejstvo. Po naših podatkih je resnica drugačna: v začetku marca je sam prišel na vlado in zagrozil, da bo Agrokor poslal v stečaj, če od države ne bo dobil 200 milijonov evrov za njegovo reševanje.
Verjetno mu je vlada tudi zato to jedrsko bombo že dober mesec dni pozneje odvzela iz rok in sprejela "Lex Agrokor".
Medtem ko nad Hrvaško še vedno visi damoklejev meč v obliki mogoče neustavnosti tega zakona in neskladja s pravili o državnih pomočeh, je treba vedeti, da Ivica Todorić nikakor ni heroj, ki bi se uprl dolgi roki hrvaške oblasti. Prav tako ni Mihail Hodorkovski, ruski oligarh, ki je leta 2003 prišel v navzkriž z Vladimirjem Putinom, to pa plačal z zaporom in zasegom naftnega velikana Jukos.
Zakaj že je Todorić slovenska težava?
Todorić ni zašel v težave zato, ker bi financiral opozicijo. Nikoli ni bil žrtev sojenja z vnaprej jasnim razpletom. Država se ga v resnici nikoli ni "lotila". Iz Agrokorja ga je spodila šele takrat, ko je najboljši mogoči približek finančne "Ponzijeve sheme" prenapel do točke, na kateri je začel ogrožati državo samo – in seveda njen politični vrh.
Todorića in Hodorkovskega povezuje le, da sta oba do svojega premoženja prišla na sporen način – po zaslugi sistema, ki ju je vrsto let hranil in nato izpljunil.
Nihče od njiju nikoli ne bi smel postati težava dežele z dvema milijonoma prebivalcev na sončni strani Alp. Seveda, če bi osebe na odgovornih mestih ob pravem času uporabile ščepec modrosti, razuma in poštenosti.
24