SiolNET. Posel danes Novice
7,68

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Balkanski tajkuni, ki osvajajo tudi Slovenijo

7,68

termometer

Ivica Todorić
Foto: STA

Na lestvici najbogatejših ljudi na Balkanu je vedno več tistih, ki so tako ali drugače povezani s Slovenijo. Z njimi poslujemo, obiskujemo njihove hotele, pri njih kupujemo živila …

Ko se danes odpravimo po nakupih v Mercator, v resnici vstopimo v zadnji člen prehrambno-trgovske verige Agrokor v lasti Ivice Todorića, najbogatejšega Hrvata. Vse več možnosti je, da bomo na slovenski Obali morda že kmalu težko našli hotel, ki ga ne bo kupoval Miodrag Kostić, najbogatejši Srb in lastnik MK Grupe.

Od leta 2018 pa se bomo do Gruškovja na meji s Hrvaško vozili po avtocestnem odseku, ki ga bo zgradilo gradbeno podjetje Euro-Asfalt v lasti Hameda Ramića.

Todorić, Kostić, Ramić, Roglić …

V Sloveniji vsako leto dobimo lestvico najbogatejših, ki jo objavlja revija Manager. A zdi se, da imajo pravo moč odločanja v rokah ljudje z neke druge lestvice. Tiste, na katero ugledna mednarodna revija Forbes uvršča najbogatejše ljudi v nekdanji Jugoslaviji.

Najbogatejši ljudje Balkana 2016:

1.  Ivica Todorić, ustanovitelj in lastnik Agrokorja (Hrvaška)

2.  Ante Vlahović, solastnik Adris Grupe (Hrvaška)

3.  Emil Tedeschi, ustanovitelj in lastnik Atlantic Grupe (Hrvaška)

4.  Branko Roglić, lastnik Orbica (Hrvaška)

5.  Miodrag Kostić, lastnik MK Group (Srbija)

6.  Iza in Samo Login, solastnika Outfit 7 (Slovenija)

7.  Drago Malinović, lastnik Komerc-malija (BiH)

8.  Hamed Ramić, lastnik Euro-asfalta (BiH)

9.  Peter Ćorluka, lastnik Violete (BiH)

10.  Veljko Đukić, lastnik Super-petrola (BiH)

Vir: Forbes, julij 2016

Todorić, Kostić in Ramić so svoj prostor našli v prvi deseterici. "Oče" Agrokorja je že več let na njenem vrhu. Kostića so pri Forbesu uvrstili na peto, Ramića pa na osmo mesto.

Mesta med Todorićem in Kostićem so zasedli trije hrvaški poslovneži. Tudi ti so tako ali drugače povezani s Slovenijo.

Lastnik Atlantik Grupe Emil Tedeschi ima že v lasti Drogo Kolinsko, zdaj pa se zanima za odkup državnega deleža v Podravki, ki je lastnica Žita. Lastnik Atlantik Grupe Emil Tedeschi ima že v lasti Drogo Kolinsko, zdaj pa se zanima za odkup državnega deleža v Podravki, ki je lastnica Žita. Foto: Matej Leskovšek Emil Tedeschi je lastnik Atlantik Grupe, ki ima v lasti Drogo Kolinsko, zdaj pa se zanima za odkup državnega deleža v Podravki, ki je lastnica Žita. Ante Vlahović je prvi mož rovinjske Adris Grupe, ki bi želel obvladovati Pozavarovalnico Sava. Branko Roglić, lastnik veletrgovske družbe Orbico, ki prodaja številne svetovne blagovne znamke široke potrošnje, je častni generalni konzul Slovenije na Hrvaškem.

Nastavljali in odstavljali so politike

Zgodba o veliki večini novih bogatašev z območja nekdanje Jugoslavije, ki so izšli iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, je dokument nekega časa in prostora.

Ob razpadu Jugoslavije so se na Hrvaškem, v Srbiji (tedaj še Zvezni republiki Jugoslaviji) in drugih novih državah zamenjale politične elite. Na položaje, ki so jih obvladovale stare partijske strukture, so prišli novi fantje, ki so ob hkratnem izbruhu vojn potrebovali kapitalsko zaledje. Dobili so ga ali v emigraciji ali v kriminalnih strukturah.

Te so že med vojno novim političnim elitam za pomoč začele izstavljati račune. Svoj denar so prelivale v privatizacijske in druge posle. Zaščito so si "kupovale" z velikim vplivom v (para)obveščevalnih in varnostnih strukturah. V nekaterih primerih so nastavljale in odstavljale politike.

Dvajset let pozneje mednarodne organizacije ugotavljajo, da je sodelovanje politike in organiziranega kriminala največja težava novih držav na Balkanu. Vzorec je podoben v Srbiji, na Hrvaškem, v BiH, Črni gori in Kosovu.

V socializmu vozniki bagra, avtomehaniki, proizvajalci značk …

Tudi karierne poti večjega dela balkanskih "tajkunov" so (ne)presenetljivo podobne.

Hrvaški general Ivan Čermak, ki za 150 milijonov evrov prodaja verigo bencinskih servisov Crodux, je bil pred letom 1990 avtomehanik. Hrvaški general Ivan Čermak, ki za 150 milijonov evrov prodaja verigo bencinskih servisov Crodux, je bil pred letom 1990 avtomehanik. Foto: Reuters

Pred letom 1990 so bili vsi običajni podjetniki. Todorić je bil eden večjih cvetličarjev, hrvaški general Ivan Čermak, ki zdaj za 150 milijonov evrov prodaja verigo bencinskih servisov Crodux, je bil avtomehanik, telekomunikacijski in medijski mogotec Bogoljub Karić je začel kot proizvajalec značk, leta 2004 pa na predsedniških volitvah v Srbiji osvojil tretje mesto.

Nekdanji lastnik Dukata Luka Rajić, še en izbranec v Tuđmanovi privatizaciji "dvesto družin", novega hrvaškega plemstva, je pred letom 1990 v tem podjetju vozil tovornjak, še prej pa je na zagrebški tržnici prodajal božična drevesca. Pavo Zubak, ključni financer in podpornik nekdanjega predsednika HDZ Tomislava Karamarka, je prodajal avtomobile, Miodrag Kostić pa kmetijske proizvode. Hamed Ramič je delal v gradbenem podjetju, Milan Beko, lastnik številnih prehrambnih in medijskih družb, pa v marketinški agenciji. Hilmo Selimović, eden najbogatejših ljudi v BiH, je bil pred vojno policist. Nekdanji hrvaški medijski tajkun Miroslav Kutle je delal v zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Politika je branila njihov monopol

Nekaj današnjih balkanskih bogatašev je imelo precej boljši začetni položaj. Ante Vlahović je bil že ob prelomu devetdesetih na visokem položaju v Tvornici duhana Rovinj (TDR) zadolžen za komercialo. Najbogatejši Makedonec Minčo Jordanov je bil v komunizmu generalni direktor rudnika in železarne v Skopju. Nekdanji srbski kralj elektrike Vuk Hamović je sredi osemdesetih let upravljal terjatve jugoslovanskega podjetja Energoprojekt v tujini.

Miroslav Mišković je danes – enajst let po tem, ko se je z nekdanjim predsednikom uprave Mercatorja Zoranom Jankovićem in Ivico Todorićem dogovarjal o projektu Herkul, povezovanju Delte, Konzuma in Mercatorja – še vedno "pri življenju". Zaradi utaje davkov so ga junija letos nepravnomočno obsodili na pet let zapora in denarno kazen. Miroslav Mišković je danes – enajst let po tem, ko se je z nekdanjim predsednikom uprave Mercatorja Zoranom Jankovićem in Ivico Todorićem dogovarjal o projektu Herkul, povezovanju Delte, Konzuma in Mercatorja – še vedno "pri življenju". Zaradi utaje davkov so ga junija letos nepravnomočno obsodili na pet let zapora in denarno kazen. Foto: Reuters Miroslav Mišković, lastnik Delte in drugi najbogatejši Srb na lestvici Forbes, je leta 1990 kot ugledni gospodarstvenik sedel v vladi Slobodana Miloševića.

Pri večini naštetih je iz uradnih življenjepisov težko natančno razbrati, kako so zaslužili prvi milijon takratnih nemških mark. Kako jim je torej uspelo, da so si v nekaj letih pridobili nekaj deset milijonov evrov premoženja? Odgovor se zdi preprost: ob pravem času so bili na pravem mestu – s pravimi ljudmi z vrhov politike.

Poglejmo nekaj primerov.

Ljubljenci HDZ

Todorić se je v času vojne, ko je z ugodnimi posojili privatiziral hrvaška podjetja, družil s pokojnim predsednikom Franjom Tuđmanom. Od začetka delovanja je financiral HDZ. Bil je med večjimi donatorji dobrodelne fundacije njegove žene Ankice Tuđman, predsednikova hči Nevenka Tuđman pa je Agrokorju oziroma njegovemu Ledu svoje čase dobavljala kornete. Zelo dober Todorićev prijatelj je bil tudi Nikica Valentić, hrvaški premier med letoma 1993 in 1995.

Medtem ko so se številni njihovi rojaki bojevali na prvih frontnih črtah, so hrvaški in hercegovski poslovneži iz kroga HDZ bogateli s trgovino z naftnimi derivati, ki so jih pogosto prodajali celo srbski vojski, orožarskimi in drugimi posli za hrvaško vojsko. Z devizami iz teh poslov so financirali politiko, ki jim je omogočala ugodna devizna posojila za podmizne prevzeme ključnih hrvaških podjetij.

Verjetno najekstremnejši je primer generala Čermaka, Tuđmanovega svetovalca za posebne posle, med katerimi je bila tudi logistična oskrba hrvaške vojske.

Kot lastnik podjetja za montiranje klimatskih naprav in ene od zagrebških diskotek je postal minister energetike. To mu je omogočilo imenovanje v nadzorni svet državnega podjetja Jadranski naftovod (Janaf). To njegovemu naftnemu podjetju Crodux ni dalo zgolj zemljišča pri rafineriji v Omišlju, ampak tudi jamstvo za posojilo, s katerim je na njem najel skladišče, in pravico za uvoz in distribucijo nafte. Janaf je to skladišče pozneje odkupil po dvakratni ceni.

Da je bila funkcija posebnega Tuđmanovega svetovalca tudi vstopnica za posle, je dokazal Čermakov naslednik Vladimir Zagorec, eden osrednjih igralcev afere Hypo na Hrvaškem.

Samo v letih 1992 in 1993 so na Hrvaškem odobrili 19 tisoč menedžerskih posojil v skupni vrednosti 277 milijonov takratnih nemških mark. V procesu, ki se je dobro desetletje pozneje začel tudi v Sloveniji, je število brezposelnih zraslo z 80 tisoč na skoraj 300 tisoč.

Da je bila funkcija posebnega Tuđmanovega svetovalca tudi vstopnica za posle, je dokazal Čermakov naslednik Vladimir Zagorec, eden osrednjih igralcev afere Hypo na Hrvaškem. Da je bila funkcija posebnega Tuđmanovega svetovalca tudi vstopnica za posle, je dokazal Čermakov naslednik Vladimir Zagorec, eden osrednjih igralcev afere Hypo na Hrvaškem. Foto: Reuters

Nekoč so delali za Miloševića

Nekoliko drugačen je bil mehanizem bogatenja v Srbiji, ki naj bi tekel prek več kanalov.

Izbrani poslovneži so še posebej v času sankcij služili recimo s poceni odkupovanjem blaga za izvoz, ki so jo financirali z ugodnimi posojili državnih bank, jo prodajali naprej, na ta način dobili devize, ki so jih po visoki ceni prodajali državi.

Spet druge je Miloševićev režim izbral za skrbnike denarja iz nekdanjih jugoslovanskih bank in podjetij v tujini (Genex, Anglo-Jugoslav Bank iz Londona), ki so jih ti prenakazovali na Ciper. Tretji so ustvarjali dobiček na račun vojne, ki je na ozemlju Srbije ni bilo.

Denar iz vseh teh poslov se je v Srbijo vračal prek privatizacij. Tam so na svoj račun prišli nekateri novi igralci. Recimo Milan Beko, ki si je na položaju ministra za privatizacijo v vladi tako rekoč sam pisali zakone.

Nova srbska elita je kupovala vse, kar je lahko. Na veliko je poslovala prek off-shore podjetij, prek katerih je po ugotovitvah mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev iz Srbije samo v prejšnjem desetletju izpuhtelo več kot 50 milijard ameriških dolarjev. Imena Kostića, Hamovića, Miškovićeve žene in nekaterih drugih srbskih mogotcev so tudi v dokumentih iz afere Panama Papers.

Miodrag Kostić želi v Sloveniji kupovati hotele, letališče v Portorožu in postati večinski lastnik Gorenjske banke. Miodrag Kostić želi v Sloveniji kupovati hotele, letališče v Portorožu in postati večinski lastnik Gorenjske banke. Foto: STA Prav poslovanje prek off-shore podjetij je bil eden od razlogov za daljši premislek Banke Slovenije o tem, ali naj Kostiću letos dovoli nakup petine Gorenjske banke.

Preveliki, da bi padli

Tako hrvaški kot srbski tajkuni so imeli pred sabo le en cilj – da zrastejo do točke, ko bodo postali preveliki, da bi jim država dovolila pasti. Takšen status je namreč sam po sebi najboljša zavarovalna polica pred politiko, pravosodjem in drugimi državnimi institucijami. Hkrati državo sili v položaj, ko mora "tajkuna" ščititi pred konkurenco, zunanjimi šoki in drugimi pretresi.

Todorić, ki je "prevelik, da bi padel", je šolski primer postal že najpozneje leta 2007 – kmalu po tem, ko se je prvič resneje zanimal za Mercator. Hrvaška država je njegov koncern, ki ima v lasti "pol Hrvaške", hranila s subvencijami in temu primerno kmetijsko politiko, centralna banka pa mu je prilagajala tečaj kune. Podobna zgodba je Vlahović. Njegovo prijateljstvo z nekaterimi politiki, recimo nekdanjima hrvaškima predsednikoma vlad Zlatkom Matešo in Franjom Gregurićem, je vstop na Hrvaško preprečevalo mednarodnim tobačnim multinacionalkam, na primer British American Tobacco.

Primerjava med Hrvaško in Srbijo pokaže še na eno zanimivo razliko.

Karić po desetletju bežanja spet doma

Seznam najbogatejših Hrvatov iz leta 2003 je domala enak kot danes. Na njem danes recimo ni več Miroslava Kutleja, nekoč ljubljenca Tuđmanovega intimusa Ivića Pašalića, ki so ga hrvaške oblasti aretirale leta 2000 na meji s Slovenijo. Desetletje pozneje so ga obsodili zaradi zlorabe pri eni od privatizacij, nekdanjega splitskega župana Željka Keruma, ki je kariero začel kot voznik bagra, družine Pevec, ki je imela v lasti verigo trgovin s tehničnim materialom …

Nekdanjega splitskega župana Željka Keruma, ki je kariero začel kot voznik bagra, ni več na seznamu najbogatejših Hrvatov. Nekdanjega splitskega župana Željka Keruma, ki je kariero začel kot voznik bagra, ni več na seznamu najbogatejših Hrvatov. Foto: STA

Drugače je v Srbiji, kjer je "fluktuacija" zaradi političnih turbulenc in sporov z drugimi tajkuni na tej lestvici precej večja. Številni "pionirji srbskega kapitalizma" iz devetdesetih so utonili v pozabo.

Med najbolj znanimi padlimi "tajkuni" je Karić, za katerim so pred enajstimi leti razpisali mednarodno tiralico zaradi nepravilnosti v poslih s telekomunikacijskim operaterjem Mobtel in posojil, ki jih je ena od njegovih bank dajala podjetjem na Cipru. Pred dnevi je specializirano sodišče v Beogradu priporni nalog preklicalo, ker je tožilstvo ustavilo preiskavo, Karić pa se je te dni po desetih letih že vrnil v Srbijo.

Druga taka primera sta Vojin Lazarević, lastnik elektro podjetja Rudnapa, ki je od letos v stečaju, in Slobodan Radulović, nekdanji lastnik trgovskega podjetja C-Market, ki je predlani umrl v hišnem priporu. Pred tem je osem let bežal pred pravosodnimi organi. Za pregon je okrivil nekdanjega srbskega predsednika Vojislava Koštunico, Miškovića in Beka.

Turbulentni časi za Miškovića

Tudi sicer so morali novodobni srbski kapitalisti pokazati veliko več spretnosti v odnosu do politike. Če HDZ na Hrvaškem od leta 1991 le dva mandata ni imel v rokah oblasti, se je v Srbiji politična krajina spreminjala precej bolj dinamično.

To najbolj nakazuje primer Miroslava Miškovića, ki je kariero začel v Miloševićevi vladi. Najprej je financiral stranko njegove žene, nato pa pokojnega srbskega predsednika Zorana Đinđića. Po Miloševičevem padcu so ga povezovali z Dušanom Mihajlovićem, takratnim ministrom policije in drugimi vodilnimi iz Demokratične opozicije Srbije (DOS).

Leta 2001 so ga ugrabili. Ugibalo se je, da so to storili isti ljudje, ki naj bi sodelovali pri Đinđićevem umoru. Enajst let pozneje so ga pridržali zaradi suma zlorab pri utaji davkov skozi lastništvo več cestnih družb.

Mišković je danes – enajst let po tem, ko se je z nekdanjim predsednikom uprave Mercatorja Zoranom Jankovićem in Ivico Todorićem dogovarjal o projektu Herkul, povezovanju Delte, Konzuma in Mercatorja – še vedno "pri življenju". Zaradi utaje davkov so ga junija letos nepravnomočno obsodili na pet let zapora in denarno kazen.

Tudi vrednost njegova premoženja je z leti padla. Še pred desetletjem je bil z 2,8 milijarde evrov celo 42. na lestvici najbogatejših ljudi v nekdanjih komunističnih državah. Zdaj njegova podjetja, ki jih še ni prodal, letno ustvarijo okrog pol milijarde evrov prihodkov.

Na plačilnem seznamu Miroslava Miškovića je bil John Podesta, vodja štaba Hillary Clinton, osrednji lik predvolilnih razkritij WikiLeaksa, zaradi česar je moral srbski predsednik Aleksandar Vučić pregon Miškovića pojasnjevati tudi ob obisku v Washingtonu. Na plačilnem seznamu Miroslava Miškovića je bil John Podesta, vodja štaba Hillary Clinton, osrednji lik predvolilnih razkritij WikiLeaksa, zaradi česar je moral srbski predsednik Aleksandar Vučić pregon Miškovića pojasnjevati tudi ob obisku v Washingtonu. Foto: Reuters

Kljub temu ima več kot dobre zveze v tujini. Na njegovem plačilnem seznamu je bil John Podesta, vodja štaba Hillary Clinton, osrednji lik predvolilnih razkritij WikiLeaksa, zaradi česar je moral srbski predsednik Aleksandar Vučić pregon Miškovića pojasnjevati tudi ob obisku v Washingtonu.

Srbska bogataša tekmujeta za slovenske hotele

V lasti nima več trgovin, ampak kupuje in gradi hotele. V tej panogi tekmuje s Kostićem, ki mu je sekira v med padla v času Đinđića, pred časom pa je odprodal dejavnost  proizvodnje sladkorja. Tudi Kostić pri Vučiću ni ravno najbolje zapisan. Oba se zato širita v druge države regije – tudi v Slovenijo. Pri nas Mišković v Ljubljani gradi hotel in domnevno kupuje terjatve do Grepa, graditelja Stožic. Kostić želi v Sloveniji kupovati hotele, letališče v Portorožu in postati večinski lastnik Gorenjske banke.

Slišati je, da naj bi nekateri ameriški in zahodnoevropski diplomati slovenske oblasti že opozarjali pred (pre)velikim pritokom kapitala iz Balkana v našo državo in vsega, kar pri "balkanskih" poslih sodi poleg.

Vsi Dodikovi možje

Spet nekoliko drugače so se nove kapitalske elite razvijale v BiH.

Svoj krog tajkunov so gojile tako oblasti v Sarajevu kot Banjaluki. Hamed Ramić je bil dolgo časa ključni mož poslovne elite iz kroga Bakirja Izetbegovića, že vrsto let najvplivnejšega politika iz Federacije BiH. Financiral je tako Stranko demokratične akcije (SDA) kot Socialdemokratsko stranko, zaradi česar je podjetje Euro-Asfalt dobivalo vse ključne avtocestne posle v državi.

Podobna zgodba je s Selimovićem, ki je na račun koketiranja z vsemi političnimi opcijami že v devetdesetih letih z ugodnimi posojili razvojne banke in drugih kupoval podjetja, na primer Sarajevsko pivaro, ki jih pozneje ni zmogel vračati. V njegovih podvigih je nasedla tudi NLB oziroma njene hčerinske družbe. 

Svojo kapitalsko elito, spleteno okoli bank, gradbenih in drugih podjetij, ima tudi prvi mož Republike Srbske Milorad Dodik. Svojo kapitalsko elito, spleteno okoli bank, gradbenih in drugih podjetij, ima tudi prvi mož Republike Srbske Milorad Dodik. Foto: Reuters Svojo kapitalsko elito, spleteno okoli bank, gradbenih in drugih podjetij, ima tudi prvi mož Republike Srbske Milorad Dodik. Med najbolj znanimi imeni sta Slobodan Stanković, lastnik gradbenega podjetja Integral, ki je kandidiralo na nekaterih razpisih v Sloveniji, in Mladen Milanović Kaja, ki je lani postal lastnik ljubljanskega KPL.

Še lani je za najbogatejšega Bošnjaka veljal Izudin Ahmetić, lastnik HIFA Group, vodilni veletrgovec z naftnimi derivati v BiH, na položaju pa se – odvisno od lestvice – izmenjuje z Nijazom Hastorjem, dobrim znancem nekdanjih zaposlenih v Prevent Globalu, ki ga je pomagal spraviti v stečaj. Na letošnji lestvici Forbesa je visoko še Petar Čorluka, ki je obogatel s proizvodnjo in prodajo toaletnega papirja Violeta.

Prihaja plačilni dan

V prihodnjih letih se bo morda spremenil tudi vrh lestvice. Če je Todorić v zadnjih petnajstih letih dražja posojila hrvaških bank, ki so v vmesnem času prešle v tujo last, nadomeščal s cenejšimi mednarodnimi viri financiranja, se mu utegne ta strategija vrniti kot bumerang.

Za prvega moža koncerna Agrokor bi lahko bilo usodno že leto 2018, ko zapade za skoraj pol milijarde evrov tako imenovanih PIK ("paid in kind") obveznic, ki jih je leta 2014 kupilo 33 družb tveganega kapitala in pokojninskih skladov, z njimi pa je Todorić financiral nakup Mercatorja. Za te obveznice je Todorić zastavil Agrokorjeve hčerinske družbe, ki hkrati jamčijo za posojila. Dodatna težava je, ker imajo te obveznice zelo visoko, celo 9,5-odstotno obrestno mero.

Za prvega moža Agrokorja bi lahko bilo usodno že leto 2018, ko zapade za skoraj pol milijarde evrov tako imenovanih PIK ("paid in kind") obveznic, z njimi pa je Todorić financiral nakup Mercatorja. Za prvega moža Agrokorja bi lahko bilo usodno že leto 2018, ko zapade za skoraj pol milijarde evrov tako imenovanih PIK ("paid in kind") obveznic, z njimi pa je Todorić financiral nakup Mercatorja.

"Volkovi z Wall Streeta" so takrat pred Todorića postavili vrsto zahtev. Med njimi recimo javno prodajo delnic, ki bi jo moral izpeljati do konca letošnjega leta, a je ni. Po Agrokorju so močno udarile tudi kriza na njegovih trgih, spremenjene navade kupcev in tehnološka revolucija v trgovini, ki gre v smer spletne prodaje. Po neuradnih informacijah mora Agrokor letno bankam plačati za 300 milijonov evrov obresti na vsa najeta posojila.

Zato je v prihodnjem obdobju pričakovati, da se bo na Balkanu zgodila nova redistribucija premoženja. Tokrat (si) ga ne bodo delile lokalne skupine politikov in izbranih poslovnežev, ampak veliko močnejši igralci iz mednarodnih finančnih voda.

Balkan: "ugrabljene države", ki jih preveva korupcija

Novembrsko poročilo mednarodne organizacije Transparency International (TI) za države tako imenovanega Zahodnega Balkana ugotavlja:

-  Da je napredek na področju razvoja in krepitve protikorupcijskih mehanizmov še vedno počasen. Zakoni in politike v praksi zaostajajo za tistimi na papirju.

-  Največje težave teh držav so (ne)vladavina prava, ki omogoča "ugrabitev držav", dominiranje političnih strank nad institucijami, nadzor nad institucijami oblasti, šibki mediji in civilna družba, socialna in etnična razdrobljenost.

-  Za vse to nosijo največjo odgovornost politične elite, ki so v navezavi s kapitalskimi in pogosto tudi kriminalnimi elitami zasedle celoten prostor javnega življenja, s čimer spodkopavajo vladavino zakonov.

-  Med praktičnimi primeri poročilo navaja poizkuse kupovanja glasov na volitvah (v BiH in Črni gori), manipulativno obravnavo političnih nasprotnikov v mediji (BiH, Makedonija, Črna gora, Makedonija), odpuščanje uradnikov, ki niso del vladajoče elite (Makedonija), omejitev denarne pomoči opozicijskim strankam (Črna gora), zlorabo javnih virov za potrebe volitev (Srbija, Črna gora) in politično obvladovanje državnih podjetij (vse države Zahodnega Balkana).

-  Prav zaradi teh razlogov ljudje v teh državah na politične stranke gledajo kot na najbolj korumpirane institucije. Enako menijo tri četrtine anketiranih državljanov v regiji.

-  Posebno pozornost poročilo namenja pritiskom na medije in civilno družbo. Ti so pogosto tudi fizične narave. Med najbolj priljubljenimi metodami pritiskov na medije poročilo navaja tožbe zaradi obrekovanja, državno financiranje provladnih medijev, davčne inšpekcije ali pritiske "civilnih organizacij", ki delujejo po nareku vlade.

Komentarji

29

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Kritik / 31.12.2016. ob 08:52 +10 0

    Slovensko premoženje prodajajo, prezadoženim tujim tajkunom, naši domači izdajalci za dobre provizije :(

    +10 0
  • MarkJurko / 31.12.2016. ob 12:28 +9 0

    Ja, kmalu bomo manjšina v lastni državi. Smo se zato borili za samostojno Slovenijo, da nas domači politiki prodajajo in uničujejo?

    +9 0
  • w3t80y / 31.12.2016. ob 07:36 +8 - 2

    Slovenci, za eno leto vsi prenehajte nakupovati v Mercatorju. S tem bomo ohromili celoten Agrokor in spravili hrvate na kolena.

    +8 - 2
delitve: 89
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin