Sreda, 16. 9. 2020, 10.09
4 leta, 3 mesece
Preživetje v divjini
Preizkušnjo opravila z odliko in navdušila tudi Červeka #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,99
3
V drugem delu oddaje Preživetje v divjini - Brodolom smo spremljali tekmovalko Saro, ki je s svojo nepopustljivostjo in nasmeškom na obrazu premagala vse izzive, ki jih je zanjo pripravil Brane T. Červek. Ob koncu je šele kot druga v obeh sezonah prejela profesionalni črni certifikat, ki potrjuje, da je uspešno opravila prav vse naloge. Tekmovalka, ki navdušuje s sovjo pozitivno energijo in neustrašnostjo, nam je v pogovoru po preizkušnji zaupala, kaj ji je bilo najtežje, kaj bi naredila drugače in česa se je na izkušnji na divjem otoku naučila.
Inštruktor Brane T. Červek je bil navdušen nad tem, kako ste opravili preizkušnjo, in vam kot šele drugi v obeh sezonah podelil črni certifikat. Ste bili tudi vi zadovoljni s sabo?
Branetova pohvala mi zares veliko pomeni, certifikat pa tudi. Sama po drugi strani nisem bila najbolj zadovoljna, saj nisem zakurila ognja, čeprav sem večkrat poskušala.
Bi zdaj kakšno stvar naredili drugače?
Ogenj bi zakurila že čez dan z debelim kosom stekla, ki sem ga našla na plaži takoj zjutraj, ali pa z objektivom, ki sem ga izbrala izmed desetih predmetov, in potem žerjavico vzdrževala do večera. Vedela sem namreč, da je kurjenje z bambusom že v dobrem fizičnem stanju precej naporno. Na ognju bi potem lahko s posodo in brisačo "pridelala" več vode - ulovila bi paro na brisačo in jo ožela - ter skuhala zlati koren. Res mi je žal, da ga nisem imela priložnosti poskusiti, zelo rada imam namreč jedi iz divjih rastlin. Seveda pa je po toči zvoniti prepozno in take izkušnje imajo poseben čar prav zaradi svoje neponovljivosti. Se bom pač morala prihodnje poletje vrniti za malo dlje časa, da se bom lahko bolje organizirala (smeh, op. p.).
Kako dragocenih je bilo v neznosni vročini in ob pripekajočem soncu tistih nekaj požirkov vode, ki vam jih je z destilacijo vendarle uspelo pridobiti?
Voda, ki sem jo destilirala v plastenkah, je bila malenkost slana, ker nisem imela možnosti, da bi plastenko dobro obrisala. V posodi iz jame za destilacijo pa je bila res prava, sladka. To sta bila dva skoraj nebeška požirka v tisti vročini, ki sta mi iz grla za nekaj minut sprala okus po soli. Ta je bil sicer prisoten ves čas.
Kaj je bilo za vas najtežje na preizkušnji?
Več kot očitno je bilo to kurjenje ognja. Začela sem šele zvečer, ko se je vlaga v ozračju že precej dvignila. Poleg tega sem bila ves dan skoraj brez vode in dokaj aktivna na žgočem soncu, do bolečin pa me je ožgalo že na čolnu na poti proti otoku. Vse to je pripomoglo k temu, da fizično nisem bila več sposobna ponavljati istega giba dovolj dolgo in močno, da bi naredila dovolj žgoče moke za netenje.
Pa ste v kakšnem trenutku pomislili, da bi pozvonili na zvonec, ki pomeni predajo?
Nikakor. Ne glede na to, da nekaterih stvari nisem izpeljala tako, kot sem si želela, sem v izzivu uživala. Tudi če bi se to zgodilo, to ne bi bila nobena tragedija. Poraze čim prej preimenujem v izkušnje in poskušam ugotoviti, kaj novega se lahko iz njih naučim. Predvidevam, da porazov nihče ravno ne obožuje, so pa vsekakor potrebni za osebno rast, in ko jih enkrat vzameš kot take, je precej lažje (smeh, op. p.).
Posebno doživetje je tudi noč na samotnem otoku. Vas je to kaj skrbelo?
Noč je bila čudovita in skoraj preveč mirna. Ni me skrbelo. Mislim, da sem se dovolj dobro pripravila nanjo. Kopje sem po Branetovih navodilih izdelala dokaj dobro, čeprav sem konico rezljala že ob lunini svetlobi. Na svetovnem prvenstvu v bohurtu v duelih z dvoročnim orožjem sem končala na četrtem mestu, tako da sem precej prepričana, da bi orožje, ki sem ga izdelala, v skrajni sili znala tudi uporabiti, čeprav mi ne bi bilo ravno v užitek. Upala sem, da bom imela priložnost videti divje svinje ali vsaj podgane, pa so me na moje razočaranje vso noč prebujale samo radovedne ovce (smeh, op. p.).
Preizkušnja Preživetje v divjini je vsekakor posebno doživetje. Kaj vam je prinesla?
Zavedanje, da vsakič, ko se znajdem v težkem položaju, na koncu zmorem več, kot sem mislila, da bom. Vidim tudi, da ne glede na to, da se v naravi precej dobro znajdem in počutim zares domače, obstaja še ogromno stvari, ki se jih hočem naučiti. In to pomeni samo eno - nove razburljive dogodivščine. Teh pa ni nikoli preveč (smeh, op. p.).
3