Življenje v Rusiji 23 let po perestrojki

Seveda mi je bilo kot relativno obveščenemu spremljevalcu dogajanj v mogočni državi jasno, kako veliko stvari se je v Rusiji spremenilo v preteklih dveh desetletjih. Pa vendar slika dogajanja, ko jo doživiš na lastne oči, pomeni precejšnje presenečenje. Če začnem delati primerjavo pri povsem življenjskih stvareh: kakšna je garderoba pri ljudeh, kako so urejene stavbe in ulice, kakšen je vozni park, kako so založene trgovine in predvsem seveda, kakšne so cene izdelkov. Vse to se je izrazito spremenilo.

Nekoč dolge vrste in v "magazinah njičevo njet"… Ob koncu osemdesetih let si je tujec v Rusiji belil glavo, kako naj zapravi tedanjih 100 nemških mark, da jih ne bo namenil le za nesmiselne nakupe. Seveda ob predpostavki, da je kupoval v običajnih ruskih trgovinah in ne valutnih, t. i. berjozkah, kjer so bile cene takšne kot na zahodu in ki so bile tudi relativno dobro založene.

Povsem drugače pa je praviloma bilo v običajnih ruskih trgovinah, kjer praktično ni bilo mogoče kupiti kaj pametnega, razen osnovnih živil, pa tudi pri njih je bilo precejšnje pomanjkanje in dolge vrste. Še posebej pa so slednje veljale za vodko, ki jo je bilo mogoče kupiti le dvakrat na teden, kar je bil tudi del Gorbačovove protialkoholne kampanje. Spominjam se tudi kako, v Jaroslavlju, mestu z okrog 700 tisoč prebivalci, uradno nisi mogel kupiti piva, s podkupnino pa je do njega le bilo mogoče priti, čeprav je bil lokal uradno zaprt (sanitarny pereriv). Takšnih in podobnih bizarnih zgodbic bi še lahko našteval.

…danes na voljo vse, če le imaš denar Slika življenja v današnji Rusiji je povsem drugačna. Kupiti je mogoče vse, od raznovrstnega ruskega blaga do najprestižnejših svetovnih blagovnih znamk. Trgovskih središč, ki delajo pozno zvečer, tudi ob sobotah in nedeljah, živilskih trgovin, od katerih so mnoge odprte 24 ur na dan, in restavracij je na pretek. Ljudje se v večini oblačijo po novejši, zahodni modi, vozni park se lahko povsem primerja z našim, po številu luksuznih avtomobilov pa ga tudi presega. Reklamna industrija je izjemno močna. A za radosti potrošniške družbe je v današnji Rusiji treba imeti precej denarja.

Freske Jelcinove privatizacije v vsakdanji praksi: od oligarhov do revežev Življenje na veliki nogi si lahko privošči le peščica superbogatašev, absolutnih zmagovalcev nepravične tranzicije v času vladavine Borisa Jelcina, ki so znali splesti svoje lovke okrog najpomembnejših adutov privatizacije, zemeljskega plina in nafte.

Za rusko privatizacijo domačini vedo povedati, da je povsem spremenila družbeno tkivo v Rusiji in povzročila veliko razslojenost med ljudmi. Relativni zmagovalci tranzicije, ki jim je ob koncu socializma uspelo priti do kakšnega stanovanja in ki so imeli dobro službo v prejšnjem sistemu in se jim je preprosto uspelo znajti s kakšnim podjetjem, tudi še dobro živijo. Za večino v državnih in zasebnih službah s plačo okrog povprečja, okrog 600 dolarjev, je življenje že precej bolj zahtevno, za podplačane službe in ljudi z nizkimi pokojninami, sploh za veliko ljudi na vasi, pa je življenje že izredno težko, na robu revščine.

Če nimate polne denarnice, proč od razvpitih trgovin Cene osnovnih izdelkov in živil v Rusiji so namreč vsaj na takšni ravni ali pa višje kot pri nas, nekoliko bolj luksuzne pa še precej še višje. To velja predvsem za Sankt Peterburg in Moskvo, sploh za slednjo, kjer so nakupi v osrednjih trgovinah Gostiny Dvor na Nevskem prospektu in GUM na Rdečem trgu ter obiski imenitnejših restavracij lahko pregrešno dragi. Tipični ruski spominek, "matrjoška", v jumbo izvedbi, v takšnih trgovinah dosega ceno tudi do 22 tisoč rubljev (1 evro = 42 rubljev).

Že kava v boljših kavarnah, še posebej zahodnih, stane od 4 do 6 evrov. Zato se jim velja na daleč izogniti, če niste polni denarja.

Gradbena industrija cveti, pot do stanovanj pa težka Kot pri nas so tudi v Rusiji ranljiva skupina mlajši ljudje, sicer tudi že zaposleni in s solidnimi službami, ki si želijo ustvariti družino in biti neodvisni od staršev. A pot do lastnega stanovanja je izjemno težka. Za enosobno stanovanje v Jaroslavlju je treba odšteti tudi do 150 tisoč evrov, v Moskvi še precej več.

Zato bančni sektor, ki ponuja hipotekarne in druge kredite, cveti in posledično tudi gradbena industrija, saj nova stanovanja na primer v Moskvi rastejo kot gobe po dežju. Nasploh je Moskva v teh dneh eno samo gradbišče, saj v središču mesta prenavljajo številne objekte, od ulic, pročelja Dume, predsedniških prostorov v Kremlju do znamenite Ljubjanke, kjer je imel KGB svoje zloglasne zapore.

Od nekdanjega trdega socializma je zato v Rusiji ostalo bolj malo: še največ nanj spominjajo spomeniki nekdanjih sovjetskih voditeljev z Leninom na čelu in še vedno dolge vrste za ogled njegovega mavzoleja na Rdečem trgu.