Zima nezadovoljstva, ki je Veliko Britanijo spravila na kolena

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Velike Britanije zaradi slabega gospodarskega stanja v državi oprijelo ime bolnik Evrope. Gospodarske razmere, še zlasti po izbruhu naftne krize leta 1973, so bile tako hude, da je leta 1974 takratni zunanji minister James Callaghan svoje kolege ministre posvaril pred zlomom demokracije na Otoku. "Če bi bil mladenič, bi se odselil," je še potožil.

Velika Britanija – nekdaj vladarica sveta, zdaj na kolenih Veliko Britanijo, ki je po drugi svetovni vojni uvedla socialno državo (angl. welfare state), izvajala keynesiansko politiko in se ukvarjala s posledicami osamosvajanja svojih kolonij, je v sedemdesetih letih pestila visoka inflacija – avgusta 1975 je bila kar 26,9-odstotna.

Nekdaj najmočnejša država na svetu, ki je vladala ogromnemu imperiju, je morala leta 1976 ponižujoče zaprositi Mednarodni denarni sklad za pomoč v višini 2,3 milijarde britanskih funtov, da bi se lahko bojevala proti podivjani inflaciji in spravila v red svoje gospodarstvo.

Največja ovira za spremembo gospodarske politike in brzdanje inflacije so bili sindikati, ki so bojevito znova in znova zahtevali višje plače za delavce, zahteve, ki so jih podkrepili s stavkami. Ko je britanska vlada (to so od leta 1974 vodili laburisti) želela omejiti rast plač, je nastal spor s sindikati.

Veliko Britanijo zajame val stavk Ta spor je dosegel vrhunec v času t. i. zime nezadovoljstva (angl. Winter of Discontent). Zima 1978−1979 je bila na Otoku že sama po sebi zelo huda, saj je bila to najhladnejša zima po letu 1962−1963. Britanijo so pestili tudi snežni meteži in globok sneg, ki je povzročil težave v transportu in gospodarstvu nasploh.

Z zimo pa so prišle tudi stavke. Že septembra 1978 so začeli stavkati delavci v Fordovih tovarnah, ki so se nazadnje novembra z delodajalci pogodili za višje plače. Ko je bilo konec te stavke, so v začetku januarja 1979 začeli stavkati vozniki tovornjakov, kar je povzročilo zastoje pri oskrbi z nafto. Povsod po državi so bile zaprte bencinske črpalke, ogrožena je bila preskrba tudi z drugimi dobrinami, prav tako številna podjetja niso mogla opravljati svojega dela. Začela se je zima nezadovoljstva.

Stavkati začnejo tudi zaposleni v javnem sektorju Vlada je zato zagrozila z uvedbo izrednega stanja in uporabo vojske, ki bi varovala nujno oskrbo prebivalstva in gospodarstva. Šele po tej grožnji je sindikat tovornjakarjev 12. januarja privolil v neovirano preskrbo z nujnimi dobrinami.

Mediji in velik del javnosti, še zlasti pa konservativna opozicija, ki jo je od leta 1975 vodila Margaret Thatcher, so bili ogorčeni nad sprenevedanjem takratnega premierja Callaghana (leta 1974 je na čelu vlade zamenjal Harolda Wilsona), ki je sredi stavke tovornjakarjev trdil, da v državi ni nobene krize.

V drugi polovici januarja se je stavkovni val iz zasebnega sektorja (kjer so sindikati izsilili višje plače) prenesel v javni sektor, saj so tudi oni želeli višje plače. 22. januarja je tako Velika Britanija doživela najmnožičnejšo stavko po splošni stavki leta 1926, stavke pa so se še nadaljevale.

Zdravstveni sistem ne deluje, trupla so nepokopana Stavkali so vozniki reševalnih vozil, ki se v nekaterih delih države (na primer v Londonu) celo niso odzivali na klice za nujno zdravniško pomoč, zaradi česar je vlada vpoklicala vojsko, da je pomagala tistim, ki so potrebovali pomoč.

Med stavko so v skoraj polovici britanskih bolnišnic obravnavali le nujne primere, v državi pa ni bilo niti ene bolnišnice, ki bi med stavko delovala popolnoma nemoteno. Mediji so celo navajali primere, v katerih bolnišnično osebje ni izvajalo zdravljenja rakavih bolnikov.

Najbolj razvpita pa je bila stavka grobarjev v Liverpoolu in Tamesidu pri Manchestru. Čeprav je od 22. januarja stavkalo le 80 grobarjev, je ta stavka postala medijsko znana po vsej državi. Ker grobarji niso pokopavali mrtvecev, so se nabirala trupla, ki jih je bilo že več sto.

Britanske ulice prekrijejo smeti Te so mestne oblasti v Liverpoolu začele skladiščiti v tovarni. Ko je eden od mestnih uradnikov, pristojen za zdravstvo, medijem dejal, da bodo mogoče trupla, če so bo stavka nadaljevala še mesece, začeli pokopavati oziroma metati v morje, je po vsej državi završalo. Tudi grobarji so na koncu dosegli svoje.

Britancem se je v spomin vtisnila tudi stavka smetarjev, saj so se zaradi te stavke na ulicah in parkih začele kopičiti ogromne količine smeti, ki so začele privabljati tudi podgane. Stavka smetarjev se je z njihovo zmago končala konec februarja.

Ironija je, da so imeli številni laburistični ministri tesne povezave s sindikati, tudi premier Callaghan, ki je celo ustanovil enega od sindikatov, in sicer sindikat davčnih uradnikov. Prav zaradi tesnih stikov s sindikati so bili številni laburistični politiki prepričani, da se stavka takšnih razsežnosti ne bo zgodila.

Britanci podprejo Thatcherjevo, ki ozdravi bolnika Evrope Nebogljenost laburistične vlade v času zime nezadovoljstva je občutno nagnila podporo javnosti opozicijskim konservativcem. Ko so škotski nacionalisti – zaradi vladnega neupoštevanja izidov referenduma o prenosu nekaterih pristojnosti na Škotsko – odtegnili podporo Callaghanovi manjšinski vladi, so se maja 1979 Britanci odpravili na volišča.

Na volitvah je slavila Thatcherjeva, ki je takoj zaostrila zakonodajo, s čimer je sindikalnim vodjem otežila organiziranje stavk (pred razglasitvijo stavke je bilo treba dobiti podporo članov). Konservativna premierka, ki so ji sovjetski mediji že leta 1976 nadeli vzdevek železna lady, je tudi privatizirala državna podjetja in uvedla druge protržne reforme, ki so sčasoma ozdravile bolnika Evrope.