Zgodba o Braziliji: kaos v deželi reda in napredka

190-milijonska Brazilija, gostiteljica letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva, je orjaška država – po površini je peta največja država na svetu, po številu prebivalcev pa šesta. Ta nekdanja portugalska kolonija, ki se je osamosvojila leta 1822, je tudi država z največ prebivalci v Južni in Latinski Ameriki. Na novi celini jo po številu prekašajo le 320-milijonske ZDA.

Red, napredek in državni udari Red in napredek je slogan, ki je zapisan na brazilski zastavi (navdih zanj je bil francoski filozof in sociolog August Comte). Toda država je, tako kot številne druge latinskoameriške države, v svoji zgodovini velikokrat zdrsnila v politični in družbeni kaos, za katerega so bili značilni številni (vojaški) državni udari. Brazilija je bila do leta 1889 monarhija, ki ji je vladal cesar, nato pa je po prvem državnem udaru postala republika. Državni udari so bili še leta 1930, 1946 in 1964. Med letoma 1964 in 1985 je Braziliji vladala vojska. Po letu 1985 pa je država spet postala demokratična.

Leta 1994 so postavljeni temelji brazilskega gospodarskega vzpona Gospodarski vzpon se je začel v času Fernanda Henriqueja Cardose. Ta je najprej kot gospodarski minister leta 1994 začel udejanjati svoj gospodarski program Plano Real. Cardosi, ki je leta 1995 postal predsednik države, je uspelo premagati inflacijo, ki je državo pestila štiri desetletja, in spodbuditi gospodarski vzpon, tudi s pomočjo privatizacije.

Če je bil po podatkih Svetovne banke leta 1990 bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca, ki upošteva primerjavo kupne moči, 4.792 evrov, je bil leta 2004 že 7.424 evrov, leta 2012 pa 10.767 evrov. Kljub napredku pa to zadostuje le za 74. mesto na svetu. Bogatejši od Brazilije sta tako tudi njeni južni sosedi – in veliki nogometni tekmici – Argentina in Urugvaj.

Države BRICS – prihodnje vladarice sveta? Ker pa ima kar 190 milijonov prebivalcev (leta 1950 jih je imela "le" 51 milijonov), je Brazilija trenutno sedmo največje gospodarstvo – pred njo so samo ZDA, Kitajska, Japonska, Nemčija, Francija in Velika Britanija (leta 2012 je brazilski BDP znašal 1,7 bilijona evrov).

Leta 2001 se je za Brazilijo in štiri druga razvijajoča se gospodarstva (Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika) začela uporabljati skovanka BRIC oziroma BRICS. Države skupine BRICS so postale skoraj nekakšna gospodarska uspešnica, po kateri naj bi se zgledovali vsi. Najbolj optimistični so napovedovali, da bodo države skupine BRICS, v katerih živi 40 odstotkov svetovnega prebivalstva, že leta 2027 po gospodarski moči prekosile stare industrijske države, bolj zmerni Goldman Sachs pa je to zamenjavo na vrhu postavil v leto 2050.

Levica na oblasti Z rastjo in večanjem bogastva pa je v Braziliji vse pomembnejša tema postala razdelitev bogastva in socialne razlike. Na krilih boja proti socialnim razlikam je leta 2002 na predsedniških volitvah zmagal levičarski kandidat Luiz Inacio Lula da Silva. Leta 2010 ga je na čelu države zamenjala njegova politična zaveznica, Dilma Rouseff, v času vojaškega režima pripadnica marksistične mestne gverile.

Toda ideali in preteklost so nekaj, resničnost pa spet nekaj drugega – tako niti Lula niti Rouseffova nista spreminjala gospodarske politike, ki je bila utemeljena leta 1994. Skokovit gospodarski vzpon se je tako nadaljeval, dokler ni udarila kriza.

Brazilija med "peterico krhkih" Umik tujih vlagateljev je razkril veliko brazilsko odvisnost od mednarodnih finančnih trgov. Brazilski real je – tako kot južnoafriški rand ali turška lira – začel izgubljati vrednost. Velik medijski odmev je imel tudi strmoglavi padec nekdaj enega od najbogatejših Brazilcev, milijarderja Eikeja Batisteja. Brazilija je padla v skupino t. i. krhkih pet (Fragile five), skupino gospodarsko opotekajočih se držav, kamor poleg Brazilije uvrščajo še Turčijo, Indijo, Indonezijo in Južno Afriko. Da brazilska zgodba o uspehu ni tako bleščeča, so vsemu svetu razkrili tudi protesti proti svetovnemu nogometnemu prvenstvu.

Velike regionalne razlike Kljub temu bi bila napaka, če bi trenutno brazilsko gospodarsko stanje slikali bolj črno, kot je v resnici. Brazilija je imela lani kljub vsemu 2,3-odstotno gospodarsko rast. Je velika izvoznica kmetijskih pridelkov (kave, soje), prav tako je bogata z naravnimi surovinami (nafta, železo, mangan). Ima tudi močno industrijo, zlasti avtomobilsko, petrokemično in kemično. Je tudi pomembna izdelovalka računalnikov.

Toda znotraj Brazilije, ki je razdeljena na 27 zveznih držav in en poseben zvezni distrikt (prestolnica Brasilia), so velike regionalne razlike, ki se odražajo tudi v blaginji prebivalcev. Po brazilskih statističnih podatkih iz leta 2007 imajo najgloblje žepe prav prebivalci zveznega distrikta z 24.602 evri BDP na prebivalca.

Sao Paulo – gospodarska lokomotiva Brazilije Če odštejemo 1,6-milijonsko prestolnico, je bila leta 2007 najbogatejša jugovzhodna regija z 10.931 evri BDP. Ta regija ustvari kar 60 odstotkov brazilskega BDP. Znotraj te regije je najbogatejša 20-milijonska zvezna država Sao Paulo, gospodarska lokomotiva Brazilije (12.720 evrov BDP na prebivalca).

Na drugi strani je revna 54-milijonska severovzhodna regija. V regiji, ki ima večji odstotek temnopoltega prebivalstva kot jug države, kar 58 odstotkov prebivalstva živi v revščini – torej z manj kot 1,5 evra na dan. Povprečni BDP na prebivalca v tej revni regiji je le 3.858 evrov, torej na ravni afriške države Namibije.