Verjetnost, da bi Srbija priznala Kosovo, je izjemno majhna

Po pričakovanju je na volitvah zmagal Aleksandar Vučić. Stranka naprednjakov naj bi po prvih podatkih osvojila celo absolutno večino. Kako to, da srbski volivci tako zaupajo v Vučića? Vučić je v preteklih dveh letih zasedal najbolj izpostavljene funkcije v državi. Kot podpredsednik vlade in obrambni minister je zagovarjal strategijo političnega povezovanja z zahodom ter gospodarskega sodelovanja z vzhodom. Zelo jasno je zastavil, da je približevanje EU srbska prioriteta. Hkrati pa ni pozabil na srbske zaveznike z vzhoda. Podpiral je intenzivno gospodarsko sodelovanje z Rusijo in tudi Kitajsko ter Bližnjim vzhodom.

Kot predsednik komisije za boj proti korupciji je zastavil aktivno strategijo boja proti gospodarskemu kriminalu in korupciji, pod drobnogled je vzel tudi nekatere postopke privatizacije. Najbolj medijsko odmevna sta bila preiskava in pridržanje Miroslava Miškovića, lastnika Delta Holdinga in enega najbolj razvpitih srbskih tajkunov. S tem postopkom si je pridobil ogromno medijsko in javno podporo, ki od takrat ni ponehala. Ljudje v Srbiji so takšno intenzivno delovanje oblasti videli prvič po dolgem času in to je mnogim dalo upanje za boljše čase. Rezultat je absolutna zmaga na volitvah.

Njegova politična pot je milo rečeno oportunistična. Od nekdanjega ultranacionalista v Miloševićevi oblasti do proevropskega zagovornika protikorupcijske strategije in celo zagovornika priznanja Kosova. Kakšen političen lik je v resnici Vučić? Prej kot oportunist je Vučić zelo pragmatičen politik. Njegova izrazito močna javna podpora pa seveda do neke točke zamegljuje njegovo pravo podobo. Dejstvo je, da je bil minister za informiranje v dobi Slobodana Miloševića in da je takrat uvedel tudi kazni za novinarje, ki so kritizirali oblast. V predvolilni kampanji je to priznal kot napako. Tudi to priznanje kaže na njegovo izjemno pragmatičnost.

Stranka SNS ima široko bazo podpornikov. Obstajajo poročila s terena, da so v nedeljo med volitvami aktivisti SNS hodili od vrat do vrat in ljudem, predvsem starejšim, nudili prevoz do volilnih mest. Stranka ima po neuradnih informacijah tudi široko bazo podpornikov, ki redno komentirajo na spletnih forumih. Tudi v tradicionalnih medijih so izjemno močni. Vse to so znaki dobre politične organiziranosti, ki temelji na politični pragmatičnosti njenega vodje.

Ali bi lahko napovedali, kakšno koalicijo bodo sklenili? V prvih izjavah po volitvah je dejal, da nikogar ne izključuje. SNS je že pred volitvami oblikovala koalicijo, s katero je nastopila na volitvah. Združena koalicija pod vodstvom SNS ima v parlamentu dovolj glasov, da vlado oblikuje sama. Če bo šla SNS v koalicijo s katero izmed preostalih strank ali strank manjšin, bo to zato, da bo imela dvotretjinsko podporo za morebitne spremembe ustave. Kakorkoli, koalicijski partner ne bo igral pomembnejše vloge v novi vladi.

Kaj za srbski parlament pomeni odsotnost močne opozicije? Nekateri že svarijo pred ponovnim enoumjem ... Konec koncev od Miloševićeve dobe leta 1992 nobena stranka ni imela dovolj glasov, da bi vladala samostojno. Odsotnost močne opozicije za vsak demokratičen sistem pomeni tveganje. V Srbiji ta strah upravičeno temelji na osnovi nedavnih zgodovinskih okoliščin. Po eni strani absolutna večina SNS pomeni večjo možnost izvajanja nujno potrebnih reform. Če bo SNS še naprej delovala konstruktivno, v smeri gospodarskega razvoja Srbije, bo takšna konsolidirana oblast zelo konstruktivna in učinkovita. Seveda pa odpira tudi možnosti zlorabe oblasti v napačne namene, kar se je v Srbiji že dogajalo. Vendar, volitve so legitimne in pokazale so voljo ljudstva.

Ali so napovedi naprednjakov o popolnem izkoreninjenju korupcije v srbski družbi sploh uresničljive? Zdi se, da je korupcija del notranjega ustroja vseh balkanskih družb, vključno z našo. Korupcija je prisotna v vseh državah, tudi mnogo bolj razvitih, kot sta Srbija ali Slovenija. O popolnem izkoreninjenju korupcije je skoraj nemogoče govoriti, lahko pa govorimo o iskreni in močni borbi proti korupciji, ki jo vodi politika. Ali je Vučićev boj proti korupciji iskren ali pa zgolj služi kot instrument za obračun s političnimi nasprotniki in njihovimi finančnimi podporniki, je tema razprav. Prihodnji dve leti vladavine SNS bosta pokazali, v katero smer se bo razvijal boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu. Ključno merilo za uspeh bo, ali se bo ta boj kazal v večji odprtosti srbskega gospodarskega prostora in bolj konkurenčnih in enakopravnih pogojih poslovanja.

Obubožan narod upa tudi na gospodarski razcvet. Vučić je v predvolilnih bojih napovedoval reformo in velike investicije iz tujine, rezultate pa že v pol leta. Kakšne pa so realne napovedi za srbsko gospodarstvo? Srbija ima napovedano rast BDP v višini okoli dveh odstotkov za letošnje leto. To je prenizka rast za zmanjšanje zaostanka v gospodarskem razvoju za razvitimi državami. Težava ostajajo nizka kupna moč, visoka brezposelnost, visok javni dolg, veliko število zaposlenih v javnem sektorju itd. Nova vlada bo verjetno nadaljevala strukturne reforme ter ustvarjala ugodne pogoje za tuje investicije. V zadnjem času je uspelo nekaj projektov, ki so bili medijsko zelo odmevni – kot recimo investicija Etihad Airwaysa v JAT ter tudi zelo publiciran začetek gradnje Južnega toka. Med drugim Srbija načrtuje tudi megalomanski projekt Beograd na vodi, glavni investitor pa je podjetje iz ZAE Eagle Hills. Povsod se je Vučić najbolj izpostavljal. Za skladen razvoj pa se bo morala vlada osredotočiti tudi na ustvarjanje ugodnih pogojev za razvoj podjetništva.

Poleg približevanja Evropski uniji je ena od ključnih nalog te vlade tudi rešitev vprašanja Kosova. Ali je dejansko mogoče, da Srbija prizna neodvisnost Kosova? Ali obstajajo možnosti o drugačni rešitvi? Omenja se recimo podoben sporazum, kot sta ga imeli v sedemdesetih letih Vzhodna in Zahodna Nemčija. Verjetnost, da bi Srbija, vsaj v kratkem roku, priznala Kosovo, je izjemno majhna. Bodo pa pogajanja z EU odvisna tudi od odnosa, ki ga bo imela Srbija s Kosovom. Če bo Srbija nadaljevala proevropsko pot, bodo vedno prisotni diplomatski kompromisi in rešitve, ki bodo v za obe strani sprejemljivi meri legitimizirali dejansko stanje.