V Grčiji še zmeraj razsaja korupcija

Kako je mogoče, da oseba, ki ima prijavljenih 25.000 evrov letnega dohodka, v tujino nakaže 52 milijonov evrov? Kakšen postranski zaslužek mora imeti človek, ki je leta 2010 prijavil 5.588 evrov zaslužka, istočasno pa v tujino nakazal 19,8 milijona evrov? Kako je nazadnje mogoče, da grški državljan, ki naj bi zaslužil natanko nič evrov, v tujini še zmeraj razpolaga s skoraj desetimi milijoni evrov? Takšna in podobna vprašanja bodo morali davčni preiskovalci številnim posameznikom šele zastaviti. Njihova identiteta je za zdaj še anonimna oziroma omejena le na začetnici imena in priimka. Neki G. D. je tako na primer na vrhu seznama 54.000 grških državljanov, ki so med letoma 2009 in 2011 v tujino nakazali velike vsote denarja. Seznam, ki ga je oblikovala grška centralna banka, je bil zdaj predan finančnemu ministrstvu.

To je najdaljši izmed štirih seznamov, ki krožijo po Atenah, vsak izmed njih pa vsebuje imena ljudi, katerih finančne zmožnosti – vsote na bančnih računih in lastništvo nepremičnin – nikakor ne ustrezajo resničnosti oziroma temu, kar so prijavili v svojih davčnih napovedih. V zvezi s tem se dogaja bore malo. Grška resničnost je zato izrazito paradoksalna. Na eni strani se vladna koalicija z mednarodnimi posojilodajalci pogaja o tem, koliko stotakov še lahko odrežejo plačam učiteljev in bolniških sester, ter o tem, za koliko je še mogoče zmanjšati pokojnine zaposlenih, na drugi pa grški bogataši v tujino neovirano in nekaznovano prenašajo milijarde evrov. Odiseja enega izmed teh štirih seznamov lepo ponazarja, kako neodgovorno se vladajoča grška politika obnaša ob (ne)spopadanju s korupcijo. Seznam je več mesecev veljal za izgubljenega, a se je na začetku oktobra spet pojavil in je zdaj v rokah državnega tožilca, odgovornega za finančni kriminal. Na njem je navedenih 1.991 grških državljanov, ki so lastniki švicarskih bančnih računov. Med njimi naj bi bilo tudi več vidnih posameznikov iz politike, kulture in poslovnega sveta.

Izgubljeni seznam

Jeseni 2010, ko je bila zdajšnja direktorica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde še francoska finančna ministrica, je svojemu grškemu kolegu predala seznam grških klientov pri banki HBSC v Švici. Ta "seznam Lagardove" je ponujal informacije o transakcijskih računih, katerih skupni seštevek je bil 1,5 milijarde evrov. Francoska vlada si je s takšnimi seznami pomagal pri preganjanju davčnih utaj in zbiranju neplačanih davkov, a grška vlada takrat ni pokazala pretiranega zanimanja za kaj podobnega. Šele deset mesecev pozneje je grški finančni minister Papakonstantinou ta imena predal grškemu uradu za pregon finančnega kriminala, a tudi takrat je predal samo deset imen s seznama.

V intervjuju pred nekaj dnevi je zatrdil, da informacij ni predal, ker v urad ni imel zaupanja. Na položaju ga je nato nasledil Evangelos Venizelos, aktualni predsednik socialistična stranke Pasok, ki je del vladajoče koalicije. Venizelos je takrat funkcijo finančnega ministra opravljal devet mesecev in kljub njegovim obljubam o pregonu davčnih utaj se v času njegovega mandata na tem področju ni zgodilo praktično nič. Ves ta čas je imel v predalu shranjen USB-ključek, na katerem je bil "seznam Lagardove", namesto da bi ga predal uradu za pregon finančnega kriminala ali o njem obvestil vladni kabinet, pa ni storil ničesar. Vsi drugi v takratni vladi so bili celo prepričani, da se je seznam izgubil. Šele ob nastopu trenutnega finančnega ministra Janisa Stournarasa, ki je za izgubljeni seznam ponovno hotel zaprositi Pariz, sej je Venizelos naenkrat spomnil, da ima USB-ključek s seznamom že ves čas v svojem predelu, in ga prek kurirja poslal trenutnemu predsedniku vlade Antonisu Samarasu. Venizelos vztraja, da ni vedel, da nihče razen njega ne ve za obstoj seznama. Oba nekdanja finančna ministra sta se zaradi svojih dejanj morala zagovarjati pred parlamentarno komisijo in oba sta krivdo zvračala drug na drugega.

S korupcijo prežeta politika

Panagiotis Psomiadis, nekdanji župan Soluna, naj bi se osebno okoristil z milijonom evrov, ki je bil namenjen javnim infrastrukturnim projektom, ki posledično nikoli niso bili uresničeni. Sumijo ga tudi povezav z mafijskimi posojilodajalci, a nič od naštetega ni zamajalo njegove politične kariere, prav nasprotno, trenutni premier Samaras ga je imenoval celo za vodjo svoje volilne kampanje v severni Grčiji. Okoriščanje pa ni omejeno samo na nekdanje ministre in poslance, preiskovalci so namreč odkrili, da je županu majhnega grškega mesta, ki šteje le 14.000 prebivalcev, ob mesečni plači 1.500 evrov na svojem računu vseeno uspelo nakopičiti za 2,8 milijona evrov neprijavljenih sredstev.

Po navedbah organizacije Transparency International ima Grčija vse potrebne pogoje za razcvet korupcije: velik birokratski aparat, nedelujoč pravni sistem, zakonodajo s številnimi luknjami in silovite ekonomske pritiske. Korupcija ima tudi dolgo zgodovino in je bila močno razširjena že v času, ko je bil Papandreou starejši predsednik vlade. Takrat je izbruhnila afera o dobavitelju električne energije, ki je v svoj žep pospravil 1,5 milijona drahm. Odziv predsednika vlade je bil miren: "Seveda se vsi zavedamo, da smo vsi upravičeni do tega, da se od časa do časa malce nagradimo. Prosim samo, da naj ta nagrada ne bo prevelika."