Trideset tisoč lobistov v Evropskem parlamentu

V bruseljski četrti, kjer domujeta Evropski parlament in Evropska komisija, je na tisoče pisarn svetovalnih podjetij, ki skrbno spremljajo dogajanje v evropskih institucijah ter poskušajo vplivati na odločitve. Lobiranje je v Bruslju panoga, ki obrača milijone evrov. Po podatkih organizacije Corporate Europe Observatory je v Bruslju okoli 30 tisoč lobistov. Poleg Washingtona je Bruselj brez dvoma lobistična prestolnica sveta.

Poslanec, ki za lobiste ni bil zanimiv Z lobisti se srečujejo vsi poslanci Evropskega parlamenta, naši poslanci pri tem niso nikakršna izjema. "V Evropskem parlamentu in okoli drugih organov EU je res zelo veliko lobistov, rekel bi, da preveč," meni slovenski poslanec v evropskem parlament Ivo Vajgl. "Zato težko je presoditi, ali otežujejo delo parlamenta, od vsakega poslanca pa je odvisno, s koliko in katerimi lobisti je v stiku."

Kot se spominja, so k njemu na začetku sklica parlamenta prišli lobisti predstavnikov Googla, evropske avtomobilske industrije in proizvajalcev plina iz skrilavcev: "Poskusili so izvedeti, od katerih poslancev si lahko obetajo podporo in sodelovanje. Kmalu so ugotovili, da nisem zanimiv, ker sem član odborov in pododborov, ki se ukvarjajo izključno z zunanjo in varnostno politiko."

Poslanka, ki lobiste sprašuje za mnenje Z lobisti dnevno komunicira tudi poslanka dr. Romana Jordan. "Prek elektronske pošte so dnevno posredovali mnenja o raznih dokumentih ter mnenja, kako bodo načrtovane politike vplivale na njihovo panogo." Lobirali so na področjih okolja, zaščite živali, industrije, podnebnih sprememb, energetike in človekovih pravic.

Romana Jordan je sestanke z lobisti tudi organizirala: "Če sem pri delu potrebovala dodatna pojasnila ali podatke, sva z asistentko v moji pisarni organizirali sestanke s predstavniki industrije, okoljskih organizacij in regulatornih organov. Pri tem so mi lobisti olajšali delo, saj sem vedela, kje lahko dobim kakšen podatek, če sem ga potrebovala."

Tudi to ni nič nenavadnega. Dokler je vse pregledno in so lobisti pod nadzorom Evropskega urada za boj proti goljufijam, OLAF, je to normalen del evrobirokracije, pravijo v Bruslju. Seveda pa se zgodi, da kakšen poslanec ali celo komisar odstopi, ker mu očitajo nedovoljeno sestajanje z lobisti ali celo prejemanje podkupnin.

Korupcija poslancev in komisarja V tem sklicu Evropskega parlamenta sta bili dve odmevni lobistični aferi. V eno je bil vmešan tudi slovenski poslanec Zoran Thaler, ki so ga marca 2011 novinarji tednika Sunday Times posneli, kako je privolil v plačilo v zameno za glasovanje o amandmajih k evropski zakonodaji. Vsi se spomnimo skrivnega posnetka iz bara.

Čeprav je prejemanje podkupnine sprva zanikal, je dve leti pozneje dejanje priznal, za kazen bo dve leti in pol konce tedna preživljal v zaporu, prisodili so mu tudi 32.250 evrov denarne kazni in prepoved opravljanja javne funkcije. Poleg Thalerja so novinarji tedaj ujeli še avstrijskega, romunskega in španskega poslanca.

Veliko bolj odmeven pa je bil odstop komisarja za zdravje Johna Dallia, ki se je zapletel s tobačnimi lobisti. Ko je pred dvema letoma Evropska komisija sprejemala spremembe zakonodaje o kajenju, naj bi njegov pomočnik od švedskega proizvajalca snusa Swedish Match zahteval 60 milijonov evrov, da bi bila ta pri Skandinavcih priljubljena oblika tobaka v Evropi dovoljena. Dalli je zanikal, da bi karkoli vedel o podkupovanju, a predsednik komisije Barosso je bil neomajen – komisar je moral odstopiti.

Tobačna industrija prestavila glasovanje Tobačna industrija je med bruseljskimi lobisti med najmočnejšimi. Ko je Evropska komisija sprejemala novo tobačno direktivo, ki je omejevala kajenje, je bilo v Bruslju okoli 200 predstavnikov najmočnejših tobačnih podjetij. V štirih tednih so za poskus spremembe načrtovane regulative po podatkih britanskega Guardiana zapravili skoraj tri milijone evrov. Poskušali so vplivati tako na komisijo kot na poslance in nacionalne vlade.

Britanski časopis Observer je septembra lani objavil dokumente, iz katerih je razvidno, da je Philipu Morrisu z lobiranjem uspelo prestaviti glasovanje o tobačni direktivi v evropskem parlamentu, tako jo bodo sprejeli šele letos.

Energija, tehnologija in diplomati Poleg tobačne industrije so zavzeti lobisti še predstavniki energetskega sektorja, ki se bojujejo za to, da Evropa ne bi bila preveč navdušena nad obnovljivimi viri energije. Močan je tudi tehnološki lobi, ki se je še posebno aktiviral, ko so se pojavile spremembe v ceniku mobilnih gostovanj in zahteve o hranjenju podatkov. Samo Facebook je v letu 2012 za lobiranje v Bruslju porabil pol milijona evrov.

Posebna skupina bruseljskih lobistov so diplomati. Vse velike ambasade imajo zaposlene ljudi, katerih naloga je, da imajo stik z najmočnejšimi državnimi delegacijami v parlamentu. Lobirajo tako pri svojih poslancih, da ti glasujejo v skladu z nacionalnim interesom, kot tudi pri drugih, da bi glasovali tako, kot bi si želela posamezna država.

Lobirajo tudi države, ki niso članice EU. "Stikov z diplomatskimi predstavniki ne označujem za lobistične," meni Vajgl. "Diplomati niso lobisti, ampak uradni predstavniki svojih držav in vlad, seveda pa tudi oni obiskujejo poslance z namenom promocije interesov svojih držav."

V vsakem primeru se bo po volitvah začel nov sklic Evropskega parlamenta, z njim pa tudi nov maraton lobistov, ki bodo iskali nove zveze in naveze s poslanci.