To je mož, ki je potopil Francijo

To finančno katastrofo je zakuhal Škot John Law, ki se je rodil pred 346 leti – najverjetneje aprila 1671 (krščen je bil namreč 21. aprila omenjenega leta). Rodil se je v škotski prestolnici Edinburg v družini zlatarjev in bankirjev.

Hazarder in ubijalec Law, ki je bil nadarjen za matematična preračunavanja, a tudi strasten igralec na srečo, je po očetovi smrti leta 1688 prevzel družinsko banko. Toda bolj kot z vodenjem banke je izgubljal čas in denar v igrah na srečo v Londonu. Kot 23-letni mladenič se je zaradi ženske zapletel v spor s svojim angleškim vrstnikom. Spor je zanetil dvoboj, v katerem sta mladi Škot in mladi Anglež prekrižala meče. Uspešnejši je bil Law, ki je smrtno poškodoval svojega tekmeca. Obsojen na smrt Sodišče najprej ni bilo prizanesljivo z mladim Škotom – obsodili so ga na smrt. Pozneje so to drastično kazen znižali v le denarno kazen. Toda brat ubitega se je pritožil in zahteval zaporno kazen, a je Law pobegnil v tujino – v Amsterdam.

Poleg nagnjenja k igram na srečo je bil Law tudi avtor nenavadnih finančnih in ekonomskih zamisli – kritiki ga opisujejo kot finančnega fantasta. Bil je velik zagovornik papirnatega denarja (ne pozabimo, to so bili še časi kovancev) in prepovedi kovanega denarja.

Law skuša rešiti Škotsko Prepričan je bil, da je denar le sredstvo za menjavo, ki ne ustvarja bogastva samo po sebi, medtem ko ustvarjanje denarja (beri: tiskanje denarja) spodbuja gospodarstvo. Narodno bogastvo je bilo po njegovem mnenju odvisno od trgovine.

Na začetku 18. stoletja je Law skušal s svojimi zamislimi rešiti slab gospodarski in finančni položaj, v katerem se je znašla Škotska (to je bilo nekaj let pred združitvijo z Anglijo leta 1707).

Škotska zavrne Lawa Kot je v svojem slavnem delu Bogastvo narodov zapisal slavni Škot Adam Smith, je bil Law prepričan, da škotska podjetnost propada zaradi pomanjkanja denarja. Predlagal je, da bi to odpravili z ustanovitvijo posebne banke, ki bi izdajala denar v vrednosti prav vseh zemljišč v deželi.

Škotski parlament je to zamisel zavrnil in rešitev našel v združitvi z bogatejšo južno sosedo. Toda Law, ki je bil kot finančni špekulant vedno na poti med Francijo in Nizozemsko, ni vrgel puške v koruzo. Priložnost je zaslutil v deželi galskih petelinov.

Law skuša rešiti Francijo Francoska monarhija je bila zaradi bremena vojn, ki jih je vodil slavni kralj Ludvik XIV., imenovan tudi Sončni kralj, dejansko v bankrotu. Bila je gospodarsko in finančno na psu. V državi je primanjkovalo zlata in srebra, s tem pa tudi kovanega denarja (zlatnikov in srebrnikov).

Law se je Franciji ponujal kot rešitelj. Predlagal je odpravo zasebnih pobiralcev davkov, ustanovitev centralne banke za državne finance in državno podjetje za trgovino, ki bi imelo monopol in bi izključilo vse zasebnike. To bi državi omogočilo velik monopol v financah in trgovini, dobički pa bi odplačevali državni dolg.

Sončni kralj zavrne Lawa, toda ne tudi vojvoda Orleanski Toda ni naletel na posluh pri kralju. Tako kot pred leti na Škotskem so ga zavrnili tudi v Franciji. Toda ko je Ludvik XIV. leta 1715 umrl, je postal do polnoletnosti njegovega sina Ludvika XV. regent vojvoda Filip Orleanski. Ta je bil naklonjen Lawu.

Škot je leta 1716 v Franciji ustanovil Banque Generale, zasebno banko, v kateri pa so tri četrtine kapitala sestavljale državne obveznice. Pravzaprav je bila to francoska centralna banka. Leta 1718 se je preimenovala v Banque Royale (Kraljevo banko), saj je porok banki postal kralj. Ta banka je sprejemala kovani denar, izdajala pa papirnati denar in tudi posojala papirnati denar.

Lawova centralna banka kupi Misisipijevo družbo Že leta 1717 je ta banka kupila Misisipijevo družbo, ki je imela monopol nad trgovino s francosko severnoameriško kolonijo Louisiano. Ta družba je potem začela pobirati še davke ter se ukvarjati z vso trgovino med Francijo in neevropskimi deželami.

Cene delnic družbe so se dvignile, saj so vlagatelji kar drli, še zlasti zato, ker je Law pretiraval z opisi, kako bogata z zlatom in bobrovimi kožami je francoska Severna Amerika.

Hiperinflacija papirnatega denarja Da bi lahko Law izplačeval dobičke, je bilo treba tiskati vse več denarja. Vsota papirnatega denarja je kmalu presegla vsoto srebrnikov in zlatnikov, ki jih je hranila družba oziroma banka.

Law je nekaj časa še zadrževal pok tega mehurčka, saj je ljudi prepričeval, da je kritje papirnatega denarja zlato, ki je v Louisiani (glej: Andrew Beatttie, What burst the Mississippi Bubble?).

Misisipijev mehurček poči Mehurček je počil konec leta 1720, ko so številni vlagatelji skušali zamenjati papirnati denar za kovance. Banka je bila kmalu prisiljena nehati izplačevati srebrnike in zlatnike. Vojvoda Orleanski je odstavil Lawa, ki je odšel v Benetke. Tu se je ukvarjal z igrami na srečo do svoje smrti leta 1729.

Še preden se je zgodil pok misisipijevega mehurčka, je vojvoda Orleanski Lawa imenoval za glavnega nadzornika financ. Kot glavni nadzornik financ je Law ukinil mitnice in omejitve trgovine znotraj države.

Lawovi uspehi Spodbujal je gradnjo novih cest in nove industrije. Uvažal je tuje obrtnike – privabljal jih je s posojili z nizkimi obrestmi. Obnovil je tudi francosko čezmorsko trgovino. Žel je uspehe: industrija je zrasla za 60 odstotkov, povečal je število trgovskih ladij, ta uspeh pa je seveda zasenčil neuspeh Misisipijeve družbe.

Ta travmatični finančni polom je Francijo pahnil še v večjo krizo. Najbolj negativna posledica je bila, da je Law Francozom priskutil centralno banko, kar jih je pozneje precej teplo. Francija se je tako znašla v kronični fiskalni krizi. Francoski fiskalni sistem zaostaja za angleškim Njen fiskalni sistem je boleče zaostajal za angleškim fiskalnim sistemom. Ni bilo centralne emisijske banke (kot angleška Bank of England), ni bilo likvidnega trga državnih obveznic, na katerem bi trgovali z državnim dolgom, davčni sistem je bil v veliki meri privatiziran (davka ni pobirala država, ampak zasebniki, ki jih je pooblastila država).

Namesto obveznic je francoska krona prodajala položaje, s čimer je ustvarila napihnjen plačilni seznam parazitov. Francoski državni dolg je obstajal v najrazličnejših oblikah in bil skoraj dvakrat dražji od obresti, ki jih je za svoje standardizirane obveznice plačevala britanska vlada (glej: Niall Ferguson, Civilizacija).

Leta 1789 v Franciji izbruhne revolucija Še bolj je Francija finančno potonila, ko je posredovala v ameriški osamosvojitveni vojni. Fiskalna kriza se je razvila v politično krizo in leta 1789 je izbruhnila francoska revolucija, ki je odnesla kralja in plemstvo.

Zanimivo je, da je revolucionarna oblast izvajala ukrepe, ki so se verjetno navdihovali pri Lawu. Leta 1789 so začeli tiskati papirnati denar (assignats). Ta denar je bil pokrit z zaplenjeno cerkveno zemljo (to je podobno Lawovi zamisli o izdajanju škotskega papirnatega denarja s kritjem v zemljiščih). Kmalu se je začela hiperinflacija in denar je propadel. Osemdeset let po Lawu centralno banko ustanovi Napoleon Leta 1800, osemdeset let po propadu prve francoske centralne banke, je Napoleon Bonaparte ustanovil novo centralno emisijsko banko – Banque de France. Ta obstaja še danes.

Na dolgi rok so (vsaj nekatere) Lawove drzne zamisli na neki način zmagale. Zavladal je papirnati denar, zlatniki in srebrniki pa so se poslovili. Tudi monetaristična politika, kot je današnje kvantitativno sproščanje (beri: tiskanje poceni denarja za spodbujanje gospodarstva), ima korenine v Lawovih zamislih. Dolga Lawova senca Tudi zgoraj omenjeni Adam Smith se je že v drugi polovici 18. stoletja pritoževal, da banke po Lawovem zgledu uporabljajo čezmerno množenje denarja. V vsaki finančni krizi, ki jo povzroča prevelika količina denarja v obtoku in se konča s pokom mehurčka, lahko torej opazimo Lawovo senco.