Slovenska pustolovščina danske rokometašice Krima

Melanie Mie Bak je rokometašica. Danska državljanka, ki je avgusta okrepila rokometni klub Krim. Organizatorko igre so označili za veliki danski up.

A dvajsetletnica je še marsikaj drugega kot samo športnica. Je dekle, ki te po dvournem treningu sredi Ljubljane pričaka z velikim nasmehom, ta pa med pogovorom nikoli ne izgine z obraza.

V Ljubljani doživela hladno prho V slovensko prestolnico se je preselila pred komaj dvema mesecema, seveda zaradi pogodbe s Krimom. Svoje prve selitve v tujino se je zelo veselila. Najprej zaradi pomembne športne izkušnje, saj prvič igra za klub v tujini. V svoji športni karieri je namreč ves čas branila barve domačega Randersa.

Še posebej se je veselila selitve v Ljubljano. Selitve na jug, kjer so poletja daljša in toplejša. Predvidevala je, da bo podobno kot v Italiji, kjer so vedno počitnikovali s starši. A tu jo je pričakal hladen tuš, dobesedno.

"Na Danskem smo letos imeli enega najlepših poletij v zadnjih 50 letih, jaz pa sem se selila v Ljubljano, kjer ste imeli enega najslabših poletij. Res sem bila razočarana. Sem pa zato toliko bolj vesela zdaj, ko je tu tako lepa jesen, medtem ko je na Danskem precej slabše," pripoveduje Melanie.

Balkanski pridih A ozračje ni edino, kar jo je razveselilo v Sloveniji. Navdušena je praktično nad vsem in pravi, da je bila selitev res dobra poteza. Posebnega kulturnega šoka ni doživela, saj pravi, da je to še vedno Evropa in da bistvenih razlik ni.

Se pa severnjakinji zdi, da je v Sloveniji že čutiti balkanski pridih. "Življenje je tu precej bolj sproščeno in umirjeno, vedno se najde čas za kavo in klepet. Tempo življenja je pri nas precej bolj hiter, vse imamo načrtovano in ni toliko sproščenosti in spontanosti."

Mladi Danki tak način življenja sicer ustreza, ji pa precej težav povzroča to, da se le redkokdo drži urnika. "Ko tu rečete, da se bo nekaj delalo ob določenem času, temu res ne moreš zaupati. Vedno se kaj zamakne."

"Slovenci ste pri angleščini zadržani" Njen prvi vtis so prijazni, odprti in zabavni ljudje, kar je opazila že prvi dan na kosilu s soigralko iz Francije. "Obe sva navajeni, da so ljudje le profesionalni, opravijo svoje delo in grejo, tu pa si dejansko vzamejo čas zate, se s teboj pogovarjajo, se zanimajo, od kod prihajaš."

V slovensko družbo, pravi, se ni težko vključiti, seveda pa obstaja velika jezikovna ovira. Slovensko seveda (še) ne zna, pri angleščini pa smo Slovenci po njenih besedih dokaj zadržani in nismo ravno domači, ko je treba spregovoriti.

Zato se Melanie že pridno uči slovenščine. Kot pravi, nove besede nabira vsak dan. "V naši ekipi namreč ne govorijo vse angleško, vse pa znajo vsaj enega od jezikov na Balkanu, zato večji del komunikacije na treningih in tekmah poteka v slovenščini. Osnovne besede, kot so levo, desno in podobno, tako že znam."

Vsekakor se zaveda, da to ne bo lahek zalogaj. "Samo za pozdrav imate vsaj dvanajst različnih izrazov. To je res presenetljivo," o spopadanju s slovenščino potarna Melanie.

Vse skupaj ena velika pustolovščina Melanie je svojo pustolovščino v Sloveniji sicer komaj začela, tu pa ostaja tri leta, za toliko časa ima s Krimom podpisano pogodbo. Ta čas želi čim bolj optimalno izkoristiti. Treninge ima skoraj vsak dan, tekme pogosto dvakrat tedensko, vsak prosti dan pa takoj izkoristi za izlet po Sloveniji.

"Na voljo imam tri leta in videti želim vse," pravi Melanie, ki je v dveh mesecih že bila na obali v Piranu, nabirala kondicijo v slovenskih gorah, se potepala po ljubljanski okolici ter se zapeljala do Italije in Budimpešte. Navdušena je nad vsem, najbolj pa so jo očarali slapovi, saj kaj takega na danski ravnini ni mogoče videti.

Kam jo bo pot vodila po preteku pogodbe s slovenskim klubom, za zdaj ne načrtuje, niti nima posebnih želja. "Trenutno je zame vse skupaj ena pustolovščina in bomo videli, kako se bo obrnila," pravi mlada rokometašica.