SiolNET. Novice Svet
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kakšno tržno nišo je Rusinja našla v Sloveniji

2

termometer

Najlažja pot do vizuma je bila ustanovitev podjetja. Želela je prodajati tekstil, a se ni obneslo, nato je spontano ustanovila jezikovno šolo. To je zgodba Rusinje, ki že 16 let živi v Sloveniji.

Po duši je Rusinja in bo to tudi vedno ostala, a je vesela, da živi v Sloveniji. Maryna Bilash se je v deželo na sončni strani Alp preselila pred 16 leti.

Razlog je bila ljubezen, a da je dobila pogum za tako močno odločitev, je bilo odločilno to, da je želela iz svojega življenja narediti nekaj več, saj njena domovina v tistem času človeku ni več nudila osebne rasti. "Nisem se več videla v tej državi, čutila sem, da lahko naredim nekaj več. Ko si mlad, imaš zagon, verjameš vase in poskusiš," pravi Maryna.

Po stari Ljubljani prosila, ali lahko prostovoljno dela "Zavedala sem se, da me čaka trdo delo in da morda ne bo najlažje," pripoveduje Maryna, ki je imela ob prihodu v Slovenijo največ težav s pridobitvijo vizuma in iskanjem dela. Zadeva okoli vizuma se je zapletala zaradi neurejenih zadev, z ministrstva so jo namreč napotili, naj si najprej uredi zavarovanje, a do tega brez vizuma ni mogla. Ker drugače ni šlo, je do njega prišla šele z odvetnikom.

Pogoj za pridobitev vizuma je bil sicer, da se mora ali poročiti, se vpisati na študij ali odpreti podjetje. "Ker se s takratnim partnerjem nisva tako dobro poznala, se za poroko nisva odločila. Študirati nisem želela, saj sem diplomo že imela, zato je bilo najlažje, da sem odprla podjetje."

Ker je postaviti podjetje dolgotrajen proces, je želela najprej delati, a je bilo za tujca težko najti delo. "Bila sem že tako obupana, da sem hodila po stari Ljubljani in po trgovinah prosila, da me vzamejo za brezplačno delo. Tako zelo sem si želela biti vključena v družbo. Res ni bilo lahko," pripoveduje Maryna.

Ker ni bilo literature, jo je začela pisati sama Ker dela zanjo ni bilo in ker se s podjetjem, v katerem se je želela ukvarjati s prodajanjem tekstila, tudi ni obneslo, se je precej posvečala učenju slovenščine. Na tečaju slovenščine za tujce je nabrala ogromno kontaktov, povezala se je z društvom Slovenija Rusija, za katerega je začela prevajati.

"Prvi prevodi res niso bili najboljši, a to so bili prvi koraki. Imela sem zagon, slovenščina mi je bila zelo všeč, iz časopisov sem izpisovala besede, delala sem slovar in se veliko dodatno izobraževala," pravi Rusinja, ki je v tem začutila osebno moč, zato je začela prevajati za slovenska podjetja in sodelovati z jezikovnimi šolami.

Tako je prišla do prvega učenca, ki se je odpravljal na delo na veleposlaništvo v Rusijo. "Na podlagi tega sem sklepala, da kadra v Sloveniji ni, prav tako ni bilo nobene literature, zato sem lekcije, vaje, slušno gradivno in slovar začela delati sama." To so bili začetki njene prevajalske pisarne in jezikovne šole Linguarus, pri kateri so ji pomagali tudi drugi tujci v Sloveniji.

Slovenija ti da občutek varnosti, Rusija toplino med ljudmi Maryna je vesela, da je prišla v Slovenijo in da ji je tu tudi uspelo. Ko govori o razlikah med tako veliko in majhno državo, najprej poudari, da je Slovenija kljub majhnosti izjemno raznolika in pestra, tako da idej za sobotne izlete nikoli ne zmanjka.

Predvsem pa ponuja visoko kakovost življenja in varnost. Standard življenja je daleč pred Rusijo, občutek normalnosti pa človeka tu dobesedno ustavi, pravi priseljenka. Podobno trdijo tudi njeni učenci, ki se danes priseljujejo iz držav nekdanje Sovjetske zveze, ki pravijo, da noben denar ne more odtehtati občutka varnosti.

Razmere v Rusiji se namreč močno spreminjajo in so precej slabše kot takrat, ko je Maryna še živela tam. Zato sama pogosto na svojo domovino ne more biti ponosna, a vseeno ostaja z njo.

Spomini na rodno Arhangelsko regijo, Moskvo in ukrajinsko mesto Dnjepropetrovsk, kjer je odraščala in se šolala, so namreč izredno lepi. "Veliko smo bili v naravi, precej smo se družili s sosedi, kjer ni bilo vprašanja, ali smemo potrkati na vrata, saj sta nas tam vedno čakala dobrodošlica in čaj." Življenje je tam precej bolj preprosto, več je topline med ljudmi, česar ji v Sloveniji, zaradi hitrejšega tempa življenja, manjka.

Nazaj v Rusijo po energijo "Vedno se vračam v Rusijo. Rusija mi vedno manjka in zato želim ostati v stiku z njo," na vprašanje, ali se bo morda vrnila v Rusijo, odvrne Maryna, ki z družino vsako leto decembra potuje v Moskvo, obiskuje gledališke predstave in si ogleduje novosti. "Tako se napolnim z energijo, to me drži pokonci. To lahko potem prenašam tudi na svoje učence, tudi zaradi njih ne smem izgubiti stika s svojo domovino."

In za stalno, bi se vrnila? "Nikoli ne veš," sklene pogovor.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin