Od džungle do Ljubljane, kamor se obrneš, povsod srečaš Slovence

V Sloveniji živi najmanj petsto Argentincev, potomcev Slovencev, ki so se pred desetletji iz takšnih ali drugačnih razlogov selili v Argentino. Eden prvih argentinskih priseljencev mlajše generacije v Sloveniji je Bernardo Jose Grbec, ki sicer ni nameraval živeti v Sloveniji.

Domovino svojih starih staršev je prvič obiskal kot sedemnajstletnik, takrat je bila Evropa zanj nov, povsem drugačen svet z drugačno kulturo in mentaliteto. Drugič je Slovenijo skupaj z družbo argentinskih Slovencev obiskal pri dvajsetih letih in takrat se je odločil, da bo krajše potovanje podaljšal za tri mesece, ki se zdaj vlečejo že 14 let.

Drobne razlike, na katere te nihče ne opozori "Slovenije in Argentine ni mogoče primerjati, gre za dva povsem različna svetova," pravi Bernardo. Že to, da samo v prestolnici Buenos Aires živi 13 milijonov ljudi, pove veliko. Prav povsod je neprestana gneča, vsak premik od doma do službe, od službe do šole traja več kot pol ure, najpogosteje pa kar uro ali uro in pol.

Gre za dve povsem različni kulturi in mentaliteti, začne se že pri majhnih razlikah: od tega, da se Slovenci v stanovanjih, tudi na obiskih, sezuvajo in da imajo stikala za luči najpogosteje nameščena zunaj, medtem ko jih je Bernardo iskal v prostoru, pa do tega, da Slovencem ni v navadi, da bi si ob pozdravu dali poljubček. "Veliko je teh drobnih razlik, na katere te nihče ne opozori ali pripravi in te zato zelo presenetijo. Tako lahko nastane precej nerodnih situacij," razlaga Bernardo.

Argentinci ne razmišljajo o tem, da jim država karkoli dolguje Tu so tudi večje razlike. Ko se je odločil, da bo (vsaj za nekaj časa) ostal v Sloveniji, si je našel službo in se zaposlil, nato se je vpisal na študij. "Vsi so se mi čudili, zakaj sem se pri dvajsetih letih že redno zaposlil." Argentinski študentje nimajo ugodnosti, kot jih imajo slovenski. Tam večinoma delajo, študij jim je zato bolj v breme in njihov cilj je, da ga čim prej končajo.

Motivacija tamkajšnjih študentov je precej večja tudi zato, ker so možnosti za delo precej boljše. En razlog za to je, da je trg dela precej večji kot v Sloveniji, drugi pa to, da kdor hoče in vidi delo, tega tudi dobi. So pa ljudje pripravljeni poprijeti za katerokoli delo, medtem ko v Sloveniji opaža, da predvsem mladi, ki so študirani, "preveč pričakujejo, da bodo takoj na vodstvenih položajih, ne da bi šli čez vmesne stopnje".

Tam nihče ne čaka, da mu bo država poiskala delovno mesto, vsak ve, da mora sam poskrbeti zase. Biti zasebnik je nekaj povsem samoumevnega, dela za določen čas ne poznajo, saj so vsi redno zaposleni za nedoločen čas, a so zlahka tudi odpuščeni. Delavci so zato zelo motivirani, da delajo dobro in veliko. "V Sloveniji tega ni in se mi zdi, da se zaposleni na svojih delovnih mestih kar nekako umirijo in strokovno zaspijo," opaža Bernardo.

Varna država z visoko kakovostjo življenja Zakaj je Bernardo ostal v Sloveniji? Ker je varna država. Tako varnega, kot se počuti v Ljubljani, se ni počutil nikjer drugje. Kot pravi, moraš tu imeti res smolo, da se ti kaj zgodi.

"Drugje je veliko več kriminala. V naši družini so že prav vsakega oropali. Pridejo do tebe, ti prislonijo revolver na glavo in zahtevajo denar. Se boš delal heroja? Seveda ne. Tega se navadiš, jaz sem se komaj po dobrih desetih letih odvadil. Kar nekaj časa sem ponoči v Ljubljani, če sem videl, da mi gre kdo nasproti, šel na drugo stran ceste, tako se namreč v Buenos Airesu izogibamo nevarnosti."

Poleg tega je v Sloveniji kakovost življenja na zelo visoki ravni in je težko primerljiva z drugimi državami. "Tu imam v mislih zdravo hrano, kakovost zraka, naravo, zdravje, aktivnosti … Tega se Slovenci premalo ali sploh ne zavedajo," meni Bernardo.

Ta dva faktorja sta po njegovem mnenju tudi glavni razlog, da se številni argentinski Slovenci ob obisku Slovenije odločijo, da bodo tu ostali. Velika prednost pa je, da jim kultura in jezik nista tuja.

Od džungle do Bruslja Prednost Slovenije Bernardo vidi tudi v njeni majhnosti. Od teh 14 let v Sloveniji je namreč en mandat preživel v Bruslju, kjer je bil asistent evropskega poslanca. "Iz slovenskega izhodišča je dosti lažje zasesti takšen položaj kot iz Argentine ali Nemčije, sploh če gledaš v odstotkih – ena proti dvema milijonoma ali ena proti 80 milijonom je velika razlika. Kot Slovenec v Evropi imaš velike prednosti."

Bruseljska izkušnja je bila za Bernarda izjemna priložnost in pravi, malo za šalo malo zares, da bo nekoč izšla knjiga Iz džungle v evropski parlament. Bernardo je namreč otrok džungle. Rojen je bil sicer v argentinski prestolnici, a prvih 12 let je preživel v Boliviji: devet let ob argentinski meji (Yacuiba), tri leta pa v pragozdu v vasici Rurrenabaque.

"Tam ni bilo ničesar, ne elektrike ne tople vode, uporabljali smo likalnik na oglje, v celem letu smo imeli le tri mesece pouka, za domače igrače smo imeli opice, na vrtu pa sadje, ki si ga še zamisliti ne moreš."

Živeli so tako rekoč bogu za hrbtom, a kljub temu se je tudi tam nekega dne našel nek starejši samotar, ki je potrkal na njihova vrata in jih pozdravil s slovenskim Dober dan. "Res zanimivo, a kamorkoli sem do zdaj potoval, naj bo to Anglija, Belgija, Francija, Italija, Nizozemska, Španija, navsezadnje džungla v Boliviji, povsod sem srečal Slovence," pravi Bernardo, ki ugotavlja, da je to verjetno stična točka vseh njegovih premikov po tem planetu.