Slovenec, ki je hotel Srbe odtrgati od Rusije

Srbija je ena od evropskih držav, ki ima najtesnejše stike z Rusijo. Razlogi za to so različni: od geopolitičnih in zgodovinskih do kulturnih. Veliko Srbov je zato v času vojne med Ukrajinci in Rusi na strani Rusije. Močno je prisotna tudi nezaupljivost do Zahoda.

Natov napad leta 1999, Republika Srbska in Kosovo

Med Srbi je namreč še veliko zamer zaradi Natovega napada na njihovo državo leta 1999, pravoslavna Srbija v pravoslavni Rusiji vidi tudi veliko zaveznico pri vprašanju Kosova in Republike Srbske. Zadnja bi rada tudi z rusko pomočjo izstopila iz BiH, vsake toliko časa se tudi zaostrijo odnosi med Beogradom in Prištino zaradi nezadovoljstva kosovskih Srbov.

Novice Bo Putin pustil Srbijo na cedilu?

Za uradno srbsko politiko bi lahko rekli, da je razpeta med Evropo in Rusijo oziroma da poskuša srbski predsednik Aleksandar Vučić "slalomirati" med Moskvo in Brusljem. Srbija je od leta 2012 kandidatka za članstvo v EU, a se izogiba uvedbi sankcijam proti Rusiji. Obdržala je tudi letalske povezave z Rusijo, kar je poleg proruskega čustvovanja številnih Srbov eden od razlogov, da so številni Rusi po ruskem napadu na Ukrajino in delni mobilizaciji lani jeseni Srbijo izbrali za svojo (začasno) domovino.

Slovanosrbščina kot vez z Rusijo

Ta srbska razpetost med Zahodom oziroma Evropo ter pravoslavno Rusijo ni nekaj novega v srbski zgodovini. Glavno vlogo pri tem igra dejstvo, da so tako Rusi kot Srbi pravoslavni narod. Ta usmerjenost k Rusiji, ki je postala po propadu Bizantinskega cesarstva osrednja pravoslavna velesila, je bila v 18. stoletju tako močna, da so Srbi, ki so živeli v okviru Habsburške monarhije (to velja zlasti za nastajajoči srbski meščanski sloj v Vojvodini), za svoj knjižni jezik uporabljali mešanico ruščine, stare cerkvene slovanščine in srbščine.

Srbski predsednik Aleksandar Vučić o odnosih z Rusijo leta 2020:

Ta knjižni jezik je dobil ime slovanosrbščina. Srbska pravoslavna cerkev na območju Habsburške monarhije, ki je imela sedež v Sremskih Karlovcih v Vojvodini, pa je uporabljala ruščino oziroma rusko različico stare cerkvene slovanščine.

Avstroslavist Jernej Kopitar

Eden od tistih, ki jim to ni bilo všeč, je bil sloviti slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar (1780–1844). Ta je imel na Dunaju zelo močno oporo v oblastnih krogih (bil je tudi cenzor za slovanske in novogrške knjige, kar pomeni, da je odločal o tem, kaj se lahko natisne oziroma objavi v tej jezikih v Avstriji) in zelo razpredene stike po vsej Evropi. Med drugim si je dopisoval s slavnima nemškima jezikoslovcema in zapisovalcema pravljic Jacobom in Wilhelmom Grimmom.

Novice Srbi v Bahmutu

Kopitar je bil politično avstroslavist – v Avstriji je videl slovansko državo. Ta bi morala po njegovem mnenju k sebi pritegniti tudi pravoslavne Slovane, ki so bili bolj navezani na Rusijo. Ena od kulturnih vezi z Rusijo je bila tudi uporaba slovanosrbščine v srbskih meščanskih in cerkvenih krogih. Slovanosrbski književni jezik je bil za Kopitarja orodje, s pomočjo katerega se na avstrijskem območju širi ruski kulturni in politični vpliv.

Mentor Kopitar, ki Karadžića usmerja pri njegovem delu

Na Dunaju je Kopitar od leta 1813 postal pokrovitelj mladega Srba Vuka Stefanovića Karadžića (1787–1854). Kopitar je bil tudi poročna priča Karadžiću, ko se je ta v katoliški cerkvi na Dunaju poročil s katoličanko Ano Krauss. Kopitar je Karadžiću svetoval pri oblikovanju novega srbskega knjižnega jezika, ki je temeljil na srbskem ljudskem jeziku.

Srbski jezikovni reformator Vuk Karadžić Foto: commons.wikimedia.org

Kopitar je z novim srbskim knjižnim jezikom, ki ne bo pod vplivom ruščine, hotel Srbe (tako tiste, ki so živeli v Habsburški monarhiji, kot tiste, ki so živeli v Otomanskem cesarstvu) bolj povezati z zahodom oziroma Avstrijo, hkrati pa je upal, da bo ta novi knjižni jezik pritegnil tudi štokavsko govoreče katolike v Bosni, Dalmaciji, Slavoniji in Vojni krajini. Tako kot Karadžić in ugledni slovaški jezikoslovec Pavel Jozef Šafarik je bil tudi Kopitar prepričan, da so vsi štokavci jezikovno in narodnostno Srbi.

Karadžićevo vzhodnohercegovsko narečje

Temelj Karadžićevega knjižnega jezika je bilo vzhodnohercegovsko štokavsko narečje, katerega izvirni govorec je bil tudi Karadžić. To narečje se govori tudi na zahodnem obrobju Srbije, kjer je se rodil Karadžić. Različica tega narečja se govori tudi v katoliškem Dubrovniku (to je glavni razlog, da je ijekavska štokavščina v 19. stoletju postala tudi hrvaški knjižni jezik), večina izvirnih govorcev vzhodnohercegovskega štokavskega narečja pa je po narodnosti Srbov. Ti so v času selitev to narečje razširili tudi v Vojno krajino na Hrvaškem in v Slavoniji.

Siol Plus Zasmehovani genij, ki je želel Zagreb narediti za slovensko mesto

Karadžić je zbiral srbske ljudske pesmi ter jih objavil s podporo Jacoba Grimma, leta 1818 je izdal Srbski slovar (po mnenju hrvaškega jezikoslovca Maria Grčevića je bil Kopitar vsaj soavtor tega slovarja, če ne celo pravi avtor), pozneje je tudi prevedel Sveto pismo nove zaveze v svoj knjižni jezik.

Odpor zagovornikov slovanosrbščine

A številni Srbi, ki so zagovarjali slovanosrbski knjižni jezik, so Karadžićev srbski knjižni jezik pričakali zelo sovražno. Srbski metropolitit v Sremskih Karlovcih Stratimirović je leta 1819 celo zaukazal zažiganje Karadžićevega Srbskega slovarja. Kneževina Srbije je tako šele leta 1868 Karadžićev novi srbski knjižni jezik razglasila za uradni knjižni jezik (pri čemer je Karadžićevo vzhodnohercegovsko ijekavsko izgovorjavo nadomestila ekavska izgovorjava, ki je v Srbiji bolj razširjena).

Videoposnetek iz leta 2022 o Srbiji in odnosu do Rusije:

Srbsko menjavanje zavezništev

Dejstvo je, da uveljavitev Karadžićevega srbskega knjižnega jezika (ta temelji na fonetičnem pravopisu – piši, kakor govoriš) ni popolnoma odtrgala Srbov od ruskega vpliva. Kneževina Srbija oziroma Kraljevina Srbije je bila sicer v 19. stoletju dolgo časa v avstrijskem vplivnem območju. Avstrija je tudi rešila Srbijo leta 1885, ko je ta izgubila v vojni z rusko zaveznico Bolgarijo.

Novice Putinovi Peklenski angeli na Balkanu

Na začetku 20. stoletja so se vloge obrnile: Bolgarija je postala zaveznica Avstro-Ogrske in Nemčije, Srbija pa zaveznica carske Rusije (in Francije). Takšna so bila tudi zavezništva v prvi svetovni vojni. Po oktobrski revoluciji in koncu ruske državljanske vojne je v Jugoslavijo oziroma Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev prišlo veliko protiboljševiško usmerjenih Rusov.

Novodobne rusko-srbske simpatije

V času razpadanja Jugoslavije in po njenem razpadu je Beograd v Moskvi našel dobro zaveznico. Ruske simpatije so bile v času vojne v BiH (1992–1995) zelo na strani Srbov. Je pa bila leta 1999 Rusija prešibka, da bi lahko pomagala Srbiji v času Natovih napadov zaradi Kosova.

V rusko-ukrajinskem konfliktu, to je v konfliktu dveh vzhodnoslovanskih pravoslavnih narodov, številni Srbi stiskajo pesti za Rusijo, čeprav je ta napadalka. To javno mnenje pa seveda vpliva na srbsko uradno politiko, ki – podobno kot Orbanova Madžarska – noče izvajati zunanje politike, ki bi bila usmerjena proti Putinovi Rusiji.

Novice Skrivnostni ljudje, ki smo jih nekoč srečali, a so nato izginili

Novice Skrivnostni ljudje iz močvirja, ki strašijo nekatere Slovence

Novice Putinova balkanska transverzala

Novice Spopad na Balkanu