Severnokorejska tiskovna agencija kot podaljšek režima

Severnokorejska tiskovna agencija KCNA predvsem za severnokorejski režim deluje kot glasnik najpomembnejših dogodkov v državi, med katerimi so upori v proizvodnjah tovarn, sprejem košar z rožami za družino severnokorejskega voditelja in občasno tudi napovedi o morebitnih jedrskih napadih na njihove sosede. Vendar pa je KCNA namenjen tudi širšim namenom, saj deluje z namenom, da ljudem določi njihovo počutje, ki pa se spreminja z naravnanostjo državnih voditeljev, piše Washington Post.

Vsako sporočilo natančno premišljeno Analitiki in številni prebežniki, ki so nekoč delali za severnokorejske medije, so povedali, da je vsako sporočilo, ki ga objavi KCNA, del natančno premišljene celote, ki je podobno pisanju scenarija. Čeprav številni svetovni mediji opisujejo Severno Korejo kot nepredvidljivo, pa tisti, ki so izvedenci za severnokorejske medije, trdijo nasprotno. Vsako sporočilo je oblikovano v počasnem procesu, v katerem sodeluje več tisoč ljudi, med njimi so oblikovalci strategij, pripovedovalci zgodb, ideološki svetovalci in novinarji.

Sporočila KCNA so tako namenjena tujini in severnokorejskemu 24-milijonskemu prebivalstvu. Tiskovna agencija sicer deluje kot agencija za odnose z javnostjo in kot multimedijsko podjetje, ki loči novice od propagande. Južnokorejsko obrambno ministrstvo zaposluje ekipo bralcev, ki poskušajo interpretirati pomembnost medijskih novic. "Nimajo zadržkov o tem, ali bi odvrgli verbalno bombo. Veliko od tega pa je pretiravanje zavoljo lastnega ponosa," je za Washington Post povedal eden izmed predstavnikov južnokorejske vlade.

Novinarji nimajo prostih rok pri izbiri vsebine Večina novic, ki jih KCNA objavi, je prav vsakdanjih, vendar pa zaposleni, ki jih je približno dva tisoč, nimajo prostih rok pri izbiri vsebine. Severnokorejski mediji veljajo za enega od najbolj omejenih medijev na svetu in so hkrati pod tesnim nadzorom vladajoče elite, so v najnovejšem poročilu o svobodi medijev zapisali Novinarji brez meja. Analitiki pa predstavljajo še bolj kompleksno sliko. Nekaj je tistih, ki delajo z mediji, dobivajo neposredne ukaze od Kima Džonga Una, preostali pa poskušajo oblikovati vsebine, ki bi jih severnokorejski voditelj odobraval.

V obdobju napetosti na Korejskem polotoku KCNA objavlja ključne izjave za tuje medije. Pred dvema desetletjema, ko so bili odnosi med obema Korejama enako napeti, so novinarji in uredniki pri KCNA prejeli sporočilo od Oddelka za propagando, telesa, ki vodi in cenzurira severnokorejske novice, je za Washington Post povedal Chang Hae Song, ki je bil pri KCNA zaposlen med letoma 1976 in 1996. Sporočilo je od novinarjev zahtevalo, da so bolj kritični do ZDA, hkrati pa državnim televizijam predlagalo, naj izberejo takšne videoposnetke, ki bi ponazarjali vzdušje vojne.

Vsak prispevek najmanj šestkrat pregledan "Ko smo prejeli sporočilo, smo se pogovarjali, kako to storiti. Svoje ideje smo potem posredovali oddelku, ki je ideje potrdil ali pa zavrnil," je povedal Čang Hae Song, ki je še razkril, da je bil vsak njihov prispevek najmanj šestkrat pregledan, preden je bil objavljen. Nato pa so sveženj poročil poslali takratnemu voditelju Kimu Džongu Ilu. "Če bi bila kakšna novica pomembna, smo jo hitro napisali in je bila tudi hitreje objavljena, kljub temu pa je šla skozi celo vrsto cenzure," je še povedal Song.

Severnokorejski mediji se sicer na preostale dogodke odzovejo precej počasi. Tako so na primer mediji počakali kar ves dan, preden so objavili odziv režima na uvedbo sankcij Združenih narodov (ZN). V izjavi so obljubili še več jedrskih testov in izstrelitev raket. Potem ko je pretekli teden Južna Koreja pozvala svojo severno sosedo k pogovorom o prihodnosti skupnega industrijskega kompleksa Kaesong, se je režim odzval nekaj ur po izteku ultimata.

Propagandni aparat precej počasen, kar zadeva vsakdanje teme "V mislih moramo imeti, da se severnokorejski propagandni aparat na trenutne dogodke odziva precej bolj počasi kot naši mediji," je povedal Brian Myers, strokovnjak za severnokorejsko propagando na univerzi Dongseo v Busanu. "To ni samo zaradi logističnih in tehnoloških težav, temveč tudi zaradi strogega procesa cenzure. Tudi o povsem neškodljivih dogodkih poročajo z zamudo," je za Washington Post povedal Myers.

Do nedavnega so imeli tisti, ki stojijo za severnokorejsko propagando, razmeroma lahko nalogo, saj so lahko predstavili le svojo različico resnice, v zadnjem času pa to ni več mogoče, saj je vse več novinarjev, ki se pretihotapi v državo, od koder potem poročajo o stanju v državi. Vse več pa je tudi tihotapcev, ki čez mejo tihotapijo DVD-je in tuje radie. Raziskava ameriškega State Departmenta pa je ugotovila, da je ena četrtina Severnokorejcev že poslušala tuji radio, skoraj polovica pa jih je gledala DVD-je, ki jih severnokorejski režim sicer prepoveduje, predvsem zaradi radovednosti in dolgočasja.

Radijski program, ki Severnokorejcem odpira oči O enakem vzorcu, ki mu sledijo severnokorejski mediji, pa je spregovorila tudi Kim Čeol Hun, ki je med letoma 1974 in 1994 delala za eno izmed severnokorejskih radijskih postaj, zdaj pa živi in dela v Južni Koreji. Kot voditeljica vodi nočni program na radijski postaji, ki oddaja tudi v Severni Koreji. Program je na sporedu med polnočjo in drugo uro zjutraj, ko je najmanj možnosti, da bi oblasti odkrile, da Severnokorejci poslušajo tuje radijske postaje.

Čeol Hunova pa med oddajanjem poskuša pokriti veliko tem, od vremena do vojaškega proračuna na Kitajskem. Včasih spregovori tudi o korupciji vladajoče družine in o padcu avtoritarnih voditeljev na Bližnjem vzhodu. "Ne vedo, kaj se dogaja v njihovi lastni državi, ker so novice selektivne," je za Washington Post povedala Kim Čeol Hun.