Opustite sanje, da bi obogateli: kdor je spodaj, ostane spodaj

Blaginja za vse – tako je leta 1957 svoji knjigi dal naslov Ludwig Erhard, nemški ekonomist in politik, ki je iznašel socialno tržno gospodarstvo. Med letoma 1950 in 1973 se je bruto domači proizvod (BDP) v Zahodni Nemčiji povečal za štirikrat. Dohodki nemškega prebivalstva so med letoma 1960 in 1992 povečali kar za osemkrat.

V Nemčiji ni več blaginje za vse Toda ti časi so minili. Nemčija, kot piše nemški tednik Der Spiegel, ni več država blaginje. Med letoma 1992 in 2012 se je neto premoženje v največjem evropskem gospodarstvu povečalo za več kot dvakrat, toda to premoženje je skrajno neenako razdeljeno.

Leta 2008 je imelo deset odstotkov najbogatejših Nemcev v lasti kar 58 odstotkov premoženja, spodnja polovica pa le en odstotek. Enake možnosti za vse in marljivost sta le prazni besedi, ki le izjemoma vodita do uspeha. Nemčija ni več egalitarna družba. Neenakost se kaže že pri dostopnosti izobraževanja, poklica in trga dela.

Študija Pisa iz leta 2000 je pokazala, da je uspeh v šoli zelo odvisen od socialnega izvora. Od sto otrok staršev, ki imajo univerzitetno izobrazbo, jih 79 dokonča srednjo šolo, pri tistih, ki imajo starše brez univerzitetne izobrazbe, je takih le 43.

Le redkim se uspe povzpeti po družbeni lestvici Nemški sociolog Michael Hartmann pravi: "Kdor je zgoraj, ostane zgoraj, kdor je spodaj, temu le redko uspe priti navzgor." Digitalizacija in tehnološki napredek sta res ustvarila nova delovna mesta, a sta jih veliko tudi uničila. Strah pred socialnim zdrsom se tako širi tudi v spodnji srednji sloj.

Če upoštevamo dvig dohodkov in dvig cen, potem so nemške plače realno za 0,7 odstotka nižje kot leta 2000. V Nemčiji se pojavlja tako imenovana hladna progresija.

Nemčija se financira iz davka na dodano vrednost (DDV), ki pa je, kot opozarjajo v nemškem tedniku, nepravičen, saj bolj obremeni revnejše. Kot poudarja berlinski ekonomist Giacomo Corneo, je dviganje DDV znak nezmožnosti politike, da bi bolj obdavčila bogatejše.

Superbogataši in tisti, ki nimajo nič Po podatkih nemškega inštituta DIW imajo Nemci v nepremičninah in vrednostnih papirjih nakopičenih za kar šest bilijonov evrov, kar je dvakrat toliko, kot je nemški letni BDP. V povprečju je vsak Nemec dal na stran 84 tisoč evrov, a v resnici je to premoženje razdeljeno neenako.

Nikjer drugje v evroobmočju ni razkorak med superbogatimi in tistimi, ki nimajo v žepih nič, tako velik kot v državi, ki je iznašla socialno tržno gospodarstvo. Najbogatejši odstotek, torej manj kot milijon Nemcev, ima vsaj 800 tisoč evrov premoženja, spodnja polovica pa praktično nič.

Prepad pri razdelitvi premoženja je veliko večji kot pri delitvi dohodka. V Nemčiji so namreč dobički iz kapitala obdavčeni s 25 odstotki, najvišja davčna stopnja pri obdavčitvi dohodkov pa znaša 45 odstotkov. Bogati Nemci v povprečju tako v proračun prispevajo manj.

Nemčija je davčna oaza za dediščine Manjšo obdavčitev dobičkov so uvedli leta 2009, da bi zajezili odtekanje kapitala v tujino. Tedanji nemški finančni minister Peer Steinbrück (SPD) je nižji davek opravičeval z besedami: "Boljše 25 odstotkov od nekaj kot 45 odstotkov od nič."

Nizek je tudi davek na dediščino. V povprečju se v Nemčiji na leto deduje za okoli 250 milijard evrov, lani pa je država iz davka na dediščino dobila le 4,6 milijarde evrov, torej je davek le dvoodstoten. Nemčija je tako davčna oaza za dediščine, so prepričani v Der Spieglu.

Tudi strah pred revščino na stara leta, ki je v Nemčiji vse bolj prisoten, je upravičen. Premožni Nemci si lahko privoščijo nakup nepremičnin (to dviga cene nepremičnin v velikih nemških mestih), tako da lahko na stara leta živijo v lastnih stanovanjih ali pa nepremičnino pozneje dobro prodajo.

Vzrok neenakosti: premajhna obdavčitev kapitala Med revnimi sloji se vse bolj tudi širi prepričanje, da so odrinjeni na rob in da ni rešitve. Če je na zadnjih nemških parlamentarnih volitvah v bogatih soseskah Kölna glasovalo skoraj 90 odstotkov volivcev, je v revnejših predelih mesta na volišče odšlo le 40 odstotkov volivcev. Nemčija tako vse bolj postaja družba, v kateri ti ali uspe priti na vrh ali pa propadeš (v izvirnku Top oder Flop Gesellschaft).

Kakšne so rešitve? V nemškem tedniku izpostavljajo teze francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja, čigar knjiga Kapital v 21. stoletju je velika uspešnica v ZDA. Kot opozarja Francoz, so dohodki iz dela nižji kot donosi na kapital. Premoženje se je tako stoletja nakopičilo v posameznih bogatih družinah in s tem zacementiralo socialno neenakost za nadaljnje generacije.

Kopičenje kapitala povečuje neenakost v družbi in ogroža njeno stabilnost. Če so donosi na kapital petodstotni, gospodarska rast pa je na primer odstotna, se neenakost povečuje. Po Pikettyjevem mnenju današnja razdelitev premoženja postaja vse bolj podobna tisti iz začetka 20. stoletja.

Piketty: Nisem Karl Marx 21. stoletja Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bilo premoženje od sedemkrat do osemkrat tako veliko kot skupni letni narodni dohodek. Pred sto leti je deset odstotkov najbogatejših imelo 90 odstotkov premoženja, za druge ni ostalo skoraj nič. Danes ima deset odstotkov najbogatejših 60 odstotkov premoženja, spodnja polovica nič ali malo, vmes pa je srednji sloj, največja novost 20. stoletja.

Če se je neenakost po prvi svetovni vojni zmanjševala, je začela v zadnjih desetletjih spet rasti. Zdaj je premoženje od štirikrat do šestkrat tako veliko kot letni BDP. Piketty predlaga rešitev: progresivni davek na zasebni kapital. Da bi se izognili begu kapitala, bi morali uvesti globalni davek. Francoski ekonomist, ki so ga v ZDA označili tudi za mehkega marksista, zanika, da bi bil Karl Marx 21. stoletja. Kot pravi, je bil ob padcu berlinskega zidu star 18 let in je dosmrtno cepljen proti nepremišljenemu protikapitalističnemu diskurzu. Želi si le socialno pravično in demokratično pravno državo, zato upa, da bo evropski model socialne države preživel.