SiolNET. Novice Svet
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Obamova hamletovska dilema: Napasti ali ne napasti?

3

termometer

 | Foto:
Barack Obama si z napovedjo napada na Sirijo ni naredil usluge. Še manjšo, ko je odgovornost poskušal prevaliti na kongres. Predlog o predaji kemičnega orožja ga utegne rešiti popolne blamaže.

Predsednik ZDA se je spravil v položaj, ko je deležen ostrih kritik tako v primeru, da se odloči za napad (zaradi neodobritve v Varnostnem svetu Združenih narodov bi bil v nasprotju z mednarodnim pravom), kot če se zanj ne odloči. Rešitev zanj utegne biti opcija C – ruski predlog o uničenju sirskega kemičnega orožja. Ker vse bolj kaže, da napada (vsaj za zdaj) ne bo, so se oglasili tisti kritiki, ki Obami očitajo omahljivost.

Obamova strategija v Siriji – če jo sploh ima – je nerazpoznavna, pravijo kritiki. Od začetka upora v Siriji je zgolj okleval, odlagal odločitev in si kupoval čas. Ni vodil temveč je reagiral šele na pritiske lastnega kabineta, upornikov, britanskega parlamenta in na dogodke v sami Siriji. "Predsednik Obama je edini odgovorni za zmedo. Njegov spektakularen neuspeh vodenja glede krize postaja z vsakim dnem bolj jasen," je ostra ena od sovoditeljic oddaje Crossfire na CNN S. E. Cupp. S svojo spreminjajočo politiko do Sirije je okrepil svoje nasprotnike in oslabil svoje privržence.

Omahljivi Obama Med svojim prvim mandatom je v nekem intervjuju dejal, da na njegovo mizo prihajajo le vprašanja, ki zahtevajo težke odločitve. Ravno tega v primeru Sirije ni storil. Od začetka nasilja marca 2011 okleva. Šele po več mesecih je zahteval odstop Bašarja Al Asada. Vojaško posredovanje in oboroževanje opozicije je izključil. Lani je nato uporabo kemičnega orožja opisal kot prečkanje rdeče črte, osem dni zatem, ko je to storila državna sekretarka Hillary Clinton. Pentagon je nato predstavil načrt za oboroževanje opozicije, a ga je Obama zavrnil. Letos je, ko so ZN objavili, da je v Siriji umrlo že več kot sto tisoč ljudi, odobril prodajo orožja upornikom.

Po napadu v Damasku 21. avgusta je moral reagirati in je sprejel odločitev o napadu, tveganje, ki je bilo že vnaprej obsojeno na neuspeh. Vojna je bila v zraku, vendar zaradi eksplozivnosti in kompleksnosti nikomur ni zares dišala, nenazadnje tudi zaradi vse večje prisotnosti Al Kaide med sirskimi uporniki, ki so bili navdušeni nad možnostjo napada na cilje Al Asadove vojske. Sledila je košarica britanskega parlamenta napadu, za katerega se je navdušil tudi britanski premier David Cameron. Obama si je v nekaj urah premislil in sporočil, da želi odobritev kongresa za posredovanje, čeprav ga ne potrebuje.

Kupovanje časa Napad, kot ga je predstavila administracija, ne bi pomagal niti pri odpravljanju humanitarne katastrofe niti odvrnil od uporabe kemičnega orožja, pravijo analitiki. Z napadom naj bi ZDA po besedah višjega predstavnika administracije pokazale le toliko mišic, da jih ne bi zasmehovali, kar pa je dvorezen meč, saj bi s tem obema stranema pokazali, da lahko nekaznovano nadaljujejo s svojim početjem ter ignorirajo ZDA in Zahod.

Ko je postalo jasno, da bo kongres najverjetneje zavrnil resolucijo o napadu, je sledil nov preobrat: državni sekretar John Kerry je – nekateri ameriški komentatorji se sprašujejo, ali pomotoma – izjavil, da bi v primeru sirske odpovedi kemijskemu orožju ZDA lahko opustile misel na posredovanje. Rusija je njegove besede pograbila in pripravila predlog, da bi Sirija mednarodni skupnosti predala svoje kemično orožje, ki bi ga uničili. Z ruskim predlogom, ki ga je uradni Damask sprejel, je Obama v najslabšem primeru dobil še nekaj časa. Kritiki Obami mečejo pod nos, da se je – ponovno – izognil temu, za kar je bil izvoljen – sprejemanju (težkih) odločitev.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin