Petek, 8. 4. 2016, 12.49
6 let, 7 mesecev
Nekdanji vodja gverilcev in predan komunist: Danes sem svoboden človek!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,93
13
Ko na komunizem pogledate od zunaj, se zdi, da si prizadeva za enakopravnost, demokracijo in pravičnost, za revne in zapostavljene. A globoko v sebi je zelo drugačen, je prepričan nekdanji premier Etiopije Tamrat Layne.
Danes 61-letni Tamrat Layne je bil med letoma 1991 in 1995 predsednik etiopske vlade. Njegova življenjska zgodba pa je še veliko bolj zanimiva v letih pred in po tem. V 70. letih prejšnjega stoletja, ko je imel 18 let, ga je navdušil komunizem. S skupino petih prijateljev so ga začeli preučevati zlasti kitajsko in vietnamsko revolucijo, gibanje pa se je v dveh letih razširilo po vsej državi. Da bi se uprli takratnemu diktatorskemu režimu v Etiopiji, so odšli v gore, kjer so se šolali in vojaško usposabljali. Tako so v 15 letih izurili okoli 150 tisoč gverilcev. Leta 1991 so prevzeli oblast, Tamrat pa je postal predsednik vlade.
Ker je v času vladanja spoznal, da socializem ne deluje, se je zameril svojim prijateljem, ki so ga leta 1996 zaprli. Naslednjih 12 let je preživel v samici, brez svetlobe ter stikov z ženo in otrokoma, mučili so ga. Večkrat je poskusil narediti samomor. Vse življenje je bil ateist, pripoveduje pa, da se mu je v zaporu tri noči zaporedoma prikazal Jezus in ga povabil, da mu sledi. Spreobrnil se je v krščanstvo. Istočasno se je spreobrnila tudi njegova žena, čeprav je takrat živela daleč stran, v begunskem taborišču v Keniji, in nista imela nobenih stikov. Danes z družino živita v ZDA, Tamrat pa veliko potuje in pripoveduje svojo življenjsko zgodbo.
Tamrat je v Slovenijo prišel na povabilo evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, pravi pa, da se bo kmalu vrnil, saj ga je dežela navdušila. V kratkem pogovoru smo ga povprašali o razlogih za privlačnost komunizma, njegovi spremembi mišljenja in odpuščanju.
Zakaj vas je komunizem privlačil? Zakaj mnoge privlači tudi danes?
V 70. letih prejšnjega stoletja je komunizem zlasti v državah tretjega sveta postal zelo priljubljen. Te države so gospodarsko obtičale, mlada generacija pa je želela to spremeniti. Nekatere države, kot so Kitajska, Vietnam, Kuba in nekatere v Afriki (Tanzanija, Angola, Gana), so trdile, da se socializem obnese.
Ko na komunizem kot ideologijo pogledate od zunaj, se zdi, da si prizadeva za enakopravnost, demokracijo in pravičnost, za revne in zapostavljene. To so ključne besede te ideologije. Za mlade generacije, ki hočejo spremembe v teh revnih državah, je komunizem, ki govori o enakopravnosti in pravičnosti, privlačen. Še danes. A globoko v sebi je komunizem zelo drugačen.
"Socializem po mojem mnenju ne more biti modificiran s tržno ekonomijo ali kapitalistično družbo. Morda lahko deluje nekaj časa v nekakšni mešanici, a končno bo propadel."
Kako drugačen? V čem?
Globoko v sebi komunizem pomeni sovraštvo, razdor in spopad. Komunistični manifest Karla Marxa pravi, da je družba vedno razdeljena na dva sloja – delovnega (proletariat) in vladajočega (buržoazija). Ta sloja sta antagonistična, ne moreta sobivati – že po svoji naravi, zaradi svojega gospodarskega in političnega statusa. Pravi tudi, da mora en sloj uničiti drugega, če je treba, tudi z orožjem. To je teorija razrednega boja. Lenin je dejal, da je razredni boj bistvo komunizma. Če kdo hoče biti komunist, mora sprejeti to teorijo.
Če je to teorija, kaj se zgodi v praksi? Imamo dva sloja, ki nista združljiva, eden mora uničiti drugega. Delovni sloj mora, da prevzame oblast, uničiti buržoazijo.
To je teorija, ki v družbo prinaša sovraštvo, spopad, vojno. To je hudičeva ideologija.
Obstaja kakršnakoli različica komunizma ali socializma, ki deluje?
Po mojem mnenju ne. Marsikje so poskušali z njunimi različicami. Nekje temu pravijo demokratični socializem, drugje model socialne države.
A socializem po mojem mnenju ne more biti modificiran s tržno ekonomijo ali kapitalistično družbo. Morda lahko deluje nekaj časa v nekakšni mešanici, a na koncu bo propadel. Nekaj držav poskuša – na primer Kitajska, ki liberalizira gospodarstvo s tujimi investicijami in privatizacijo, a politika je še vedno komunistična, enostrankarska, ljudje niso svobodni. Zdaj deluje oziroma zdi se, da deluje. Tako ne more obstati. Upam, da bo počasi prevladala tržna ekonomija.
Zakaj so se ljudje sploh pripravljeni toliko žrtvovati za ideologijo? Zakaj se človek poda v gore, tvega življenje, gre v vojno?
Gre za predanost neki ideji, cilju. Ko smo bili mladi, smo mislili, da je to način za izboljšanje razmer v našem narodu. Želeli smo spremeniti narod – na boljše. Študirali smo to ideologijo in bili pripravljeni dati svoje življenje zanjo. Predani smo bili temu cilju.
To je vključevalo tudi ubijanje?
Bil je boj. Šli smo v gore, začeli smo vojaški spopad. Na koncu smo videli več kot milijon mrtvih, na desettisoče tudi na naši strani. Vsi so bili Etiopijci, pobijali smo se med samo. Bilo je brez smisla, a takrat smo bili predani cilju, za katerega smo mislili, da je najboljši. Če verjameš, da je cilj pravi, in si v gozdu, da bi dosegel ta cilj, greš do konca. Ta cilj morda ni pravi, in če me vprašate danes, je komunizem zgrešen, a takrat se mi je zdel idealen in bi zanj dal življenje. Ogromno je bilo situacij, ko bi lahko umrl. Preživel sem le, ker je Bog tako hotel.
Kako ste potem v času svojega vladanja spoznali, da komunizem ne deluje?
Pokazalo se je predvsem v praksi. Kot predsednik vlade sem bil odgovoren zlasti za gospodarsko politiko. Po nekaj letih sem ugotovil, da socializem ne deluje in da ljudstvo ni pripravljeno nanj – le naša skupina si ga je želela.
"Ne pravim, da je tržna ekonomija popolna. Ne pravim, da je kapitalizem popoln. Ni. Ima svoje težave, napake, a ker poznam oba sistema, lahko rečem, da je bistveno boljši kot komunizem."
Vlada, ki smo jo vrgli z oblasti, je imela ogromno stvari v svoji lasti, skoraj vse je nadzorovala. Tega mi nismo spreminjali. Zemlja, industrija, finančne institucije, vse je začelo propadati. Kmetje niso imeli motivacije, da bi obdelovali zemljo, nič ni bilo učinkovito.
Po letu ali dveh smo uvedli zasebno lastnino, odprli smo se na področju bank in storitev. Izkazalo se je, da so postale bolj učinkovite in dobičkonosne. Videli smo razliko. Seveda pa nismo pustili privatizirati vsega. Naša osnovna usmeritev je bila socialistična. Vlada je še vedno močno posegala v zasebni sektor.
To me je pripeljalo do tega, da sem razmišljal: Kaj če se odpremo? Če uveljavimo tržno politiko in svobodo?
Drugi razlog za spremembo mišljenja pa je bil moj študij. Ko sem šel v gore, sem študij opustil, po prevzemu oblasti pa sem nadaljeval. Na daljavo sem pri univerzi v Oxfordu opravil magisterij iz ekonomskega upravljanja. To mi je dalo teoretično, ekonomsko in politično razumevanje, kaj pomenita tržna ekonomija ter svoboda v nasprotju s socializmom in komunizmom.
Zakaj ste se sploh odločili za tako univerzo? Vedeli ste, da tam učijo nekaj drugega, kot je bila vaša ideologija.
Iz radovednosti. Dobil sem štipendijo in hotel dokončati študij. To je seveda okrepilo spremembo v meni. Videl sem, da je ta sistem boljši. Ne pravim, da je tržna ekonomija popolna. Ne pravim, da je kapitalizem popoln. Ni. Ima svoje težave, napake, a ker poznam oba sistema, lahko rečem, da je bistveno boljši kot komunizem.
Kako ste se počutili ob spoznanju, da je cilj, ki ste mu posvetili veliko let svojega življenja in mu bili popolnoma predani, napačen?
Preden sem se spreobrnil v krščanstvo, sem se počutil kot popolna zguba. Poraz, brezup. Ko sem postal komunist, sem imel 18 let. Postal sem komunist za poln delovni čas. Svoja "zlata leta" sem posvetil komunizmu.
V času predsednikovanja, okoli svojega 40. leta, sem spoznal, da komunizem ne deluje. Zlasti ko sem bil v zaporu, ko sem razumel, da je bilo vse skupaj napaka, je bil moj prvi občutek, da sem zavozil življenje. Bil sem obupan, a to je bila zadnja doba obupa v mojem življenju.
Ko sem spoznal Jezusa, ko sem gledal nazaj in se poskušal učiti iz svojega življenja, sem ugotovil, da to ni bila napaka, ampak učni proces. Če ne bi bil tam in če ne bi šel skozi vse to, ne bi prišel do spoznanj. To je pomemben nauk. Če me vprašate zdaj, to ni bil poraz. Pravzaprav mislim, da sem lahko srečen zaradi te poti, ki je zelo dragocena lekcija za prihodnost. Spremenila je moj značaj, navade, moj pogled nase, na druge, na svet.
Se niste krivili, ker ste pobili toliko ljudi? Ni bilo to hudo breme?
Nisem se obtoževal, sem pa obžaloval. Dojel sem, kaj sem storil, in to obžaloval. Začel sem gledati na življenje čisto drugače. Takrat sem bil na napačni poti, naredil sem veliko hudega, a na neki točki, zlasti ko sem srečal Jezusa, sem se tega zavedel, zdaj pa imam nov način življenja, ki je v osnovi pravi.
Nisem popoln, a bolj ali manj na pravi poti. To mi daje olajšanje in moč, da si odpustim. To pa ne pomeni, da nisem žalosten zaradi vseh, ki so morali zaradi mene umreti. To je tragično.
Kako ste lahko odpustili svojim prijateljem, ki ste se jim zaradi spremembe mišljenja zamerili in so vas zaprli, mučili?
To je Jezusovo delo. Sam tega ne bi zmogel. V zaporu sem vedno mislil na to, kako se jim bom maščeval. 24 ur na dan sem premišljeval, kako jih bom pobil. Nisem vedel, kako bom prišel iz zapora, mislil pa sem na maščevanje. To je tista nora stvar, ko imaš v srcu toliko sovraštva.
"Nisem vedel, kako bom prišel iz zapora, mislil pa sem na maščevanje. To je tista nora stvar, ko imaš v srcu toliko sovraštva."
Nekdo je nekoč rekel (ne spomnim se več, kdo): Maščevanje, sovraštvo in neodpuščanje so kot dajanje strupa nekomu z namenom, da bi umrl, ubiješ pa sebe. To je res. To se je zgodilo meni, ko sem bil v zaporu. Vedno sem si želel, da bi jih pobil, pa sem ubijal sebe. Oni so mirno živeli svoje življenje, mene pa je noč in dan razjedalo to, kako bi jih ubil.
Se po vsej tej življenjski zgodovini danes počutite svobodni?
Popolnoma sem svoboden, srečen, radosten – bolj kot kadarkoli v svojem življenju.
Nekaj mesecev po tem, ko sem postal predsednik vlade, me je neka novinarka prosila za intervju. Ko sva se vse pogovorila, mi je nenadoma rekla: "Mi dovolite še eno vprašanje? Je zelo osebno. Lahko tudi ne odgovorite." Privolil sem. Rekla je: "Bili ste vodja gverilcev, borili ste se 15 let, porazili ste ogromno vojsko, vsi vas poznajo, danes ste predsednik vlade. To je velik dosežek, a ko vas gledam, se ne zdite veseli, niste kot zmagovalec, ki je prevzel oblast. Imam prav? Kaj pogrešate, kaj vam manjka?" Rekel sem: "Imate prav, a ne vem, kaj to je."
Vedel sem, da mi nekaj manjka. Iskal sem nekaj, a nisem vedel, kaj. Ko sem spoznal Jezusa, so se stvari spremenile. Postal sem srečen človek.
"Zdaj sem popolnoma svoboden, srečen, radosten – bolj kot kadarkoli v svojem življenju."
Kako ljudje gledajo na vas, ko se vračate v Etiopijo?
Preprosti ljudje so me večinoma veseli in si želijo, da bi se vrnil v politiko. Nekateri, zlasti politiki, me ne marajo. Nekateri so nevtralni.
Kakšne so razmere v Etiopiji danes? Je znižanje cen nafte zelo prizadelo tudi Etiopijo?
Na splošno je država zdaj bolj stabilna. Pod prejšnjo vlado je bila vojna povsod. Življenje je bilo neznosno. Zdaj vsaj vojne ni. Tudi gospodarstvo je napredovalo. Ko smo prevzeli oblast, je bil BDP na prebivalca okrog 300 dolarjev, danes je nekaj čez 500. V tem pogledu so se razmere izboljšale. Boljša je tudi infrastruktura, industrija. A če bi imeli pravo gospodarsko politiko, bi lahko bilo veliko boljše. Še vedno je veliko gospodarstva v državni lasti, na primer večina bank. Država ima vse vrste naravnega bogastva, a ni svobodna. Težava je tudi, ker ni pravega političnega vodstva, veliko je kršitev človekovih pravic. Imamo parlamentarni sistem, v parlamentu pa sedi le ena stranka, a v primerjavi s prejšnjo vlado je napredek precejšen.
Znižanje cen nafte je prizadelo zlasti nižje sloje. Inflacija se zvišuje, življenje je vedno dražje. Ljudje so v stiski.
13