Sobota, 16. 4. 2022, 19.49
2 leti
Elena Startseva in Valerii Startsev, ukrajinska arhitekta in slikarja
"Ne vemo, kako se bo končalo, a verjamemo v ukrajinsko zmago"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,92
15
Valerii Startsev in Elena Startseva, ukrajinska arhitekta in slikarja, ki sta v Sloveniji doma od leta 2015
"Vojna nas je Ukrajince po vsem svetu združila bolj kot kadarkoli prej," nam povesta ukrajinska umetniška ustvarjalca, ki sta navdušena in hvaležna ob podpori in razumevanju, ki ju Slovenci namenjajo Ukrajini in Ukrajincem po letošnjem 24. februarju, ko se je svet nepovratno spremenil.
Ujeli smo ju v Ljubljani, nekaj ur po tem, ko se je on po 22-urni neprekinjeni vožnji iz svojega domačega kraja Dnipro pripeljal v Ljubljano na dan, ko so tu odprli razstavo njegovih slik.
Toda ne zanjo ne zanj Ljubljana in Slovenija nista novinki.
"Najini prvi spomini na Slovenijo so Pokljuka, gobova juha in dober odnos do ljudi"
"Slovenska arhitekturna šola je na zelo visoki ravni, sicer pa sva do leta 2013 o Sloveniji vedela zelo malo. Ker sva oba arhitekta, je skoraj samoumevno, da naju je zanimala Italija, ki je referenca v svetu arhitekture in oblikovanja," pove Elena.
Prvi dan ruskega napada na Ukrajino je Valerija presenetil v domačem mestu Dnipro, kjer je bil po opravkih, Elena pa je bila v Ljubljani.
"Tako sva se sprva le bežno srečala s Slovenijo kot turista. Najini prvi spomini na Slovenijo so Pokljuka, gobova juha, Bohinj in predvsem dober odnos z ljudmi že od prvega srečanja z njimi," se spominja Elena.
"V Sloveniji se počutiva domače, a del najine družine je v Ukrajini"
Slovenijo sta vedno bolj vzljubila in je leta 2015 že postala njun drugi dom – tudi zaradi dogodkov v Ukrajini leta 2014.
"V Sloveniji se počutiva domače, a je del najine družine vendarle v Ukrajini – vsi niso več v Dnipru, temveč od pred kratkim nekoliko zahodneje, saj sva pred nedavnim postala stara starša, za dojenčka pa Dnipro zdaj ni najbolj varen," nam zaupa Valerii.
Arhitektura je družinska tradicija
Elena in Valerii sta arhitekta že 35 let. "To je družinska tradicija in tudi najin sin, on je v Ukrajini, je arhitekt," pove Valerii. Njuno domače mesto Dnipro je ob robu najbolj krvavih vojaških spopadov – do Donecka na vzhodu je okrog 250 kilometrov, približno enako je na jugu do Mariupola, ki je skoraj popolnoma uničen.
"V Sloveniji se počutiva domače, a je del najine družine vendarle v Ukrajini."
"V Dnipru sva imela svoj arhitekturni biro in sva vsak dan delala kot arhitekta, a slikarstvo je vedno bilo najin hobi," pove Valerii. Slikata že od šolskih dni, po končani osnovni šoli sta nadaljevala na srednji umetniški šoli, a sta se potem odločila za študij arhitekture, ki sta ga na akademiji za arhitekturo končala skupaj. Svoje ljubezni do slikarstva pa nista nikoli opustila.
Njun umetniški slog je razpoznavno drugačen. Njegove slike so abstraktne, a vendarle strukturirane. Sam pravi, da v njegovih slikah ni nobenih naključij in da so namenjene obvladovanju kaosa. Njene slike pa so daleč od abstraktnega – ujemajo trenutke v pokrajini, trenutke ljudi.
Njun umetniški slog je razpoznavno drugačen.
"Nekaj letalskih preplahov na dan – to je za Ukrajino razmeroma mirno"
A je pogovor kmalu zaneslo k temi, za katero s(m)o vsi upali, da se ne bo nikoli zgodila – vojni in razdejanju, ki ga je povzročila po Ukrajini. "Dnipro je danes povsem drugačno mesto. Ni tako porušeno, kot so nekateri drugi kraji, a nič več ni enako," nam povesta.
Prvi dan ruskega napada je, pravita, na Dnipro padlo nekaj ruskih raket, sicer pa je tam razmeroma mirno glede na to, kakšne strahote doživljajo drugje po Ukrajini. To še vedno pomeni, da je vsak dan nekaj letalskih preplahov, sicer pa je v mestu vse, kar potrebujejo za življenje, predvsem dostopnost hrane in zdravstvena oskrba.
"Siren reševalnih vozil je zdaj neprimerljivo več"
Dnipro je sicer vajen beguncev že od leta 2014. "Doneck ni daleč, leta 2014 jih je prišlo veliko, njihov dotok se ni ustavil vse od takrat." A zdaj je vendarle drugače. Slabše. Številne podrobnosti vsak dan spominjajo na to.
"Dnipro ima veliko zdravstvenih središč in smo, tudi zaradi bližine Donecka, vajeni siren reševalnih vozil, a je teh od 24. februarja neprimerljivo več," pove Valerii, ki ga je prvi dan ruskega napada na Ukrajino presenetil v Dnipru, medtem ko je bila Elena v Sloveniji.
Slika, ki je nastala pod Eleninim čopičem po začetku ruskega vojaškega vdora na Ukrajino.
"Vprašanje uporabe jezika je politično ustvarjeno"
"Ob začetku ruskega napada smo prejemali različne informacije, ki jih ni bilo mogoče preveriti. Vsekakor pa nihče ni pričakoval takšnih razsežnosti," povesta v en glas. "Dnipro je blizu informacijske, pravzaprav mentalne meje: Doneck in Lugansk sta pod velikim informacijskim vplivom Rusije."
Ruske očitke o zatiranju rusko govorečih v Ukrajini odločno zavračata: "V Ukrajini vsi govorimo tako ukrajinsko kot rusko, smo od nekdaj dvojezično območje in nikoli nismo imeli težav z uporabo jezika. Vprašanje uporabe jezika v Ukrajini je politično ustvarjeno vprašanje, ne vprašanje ljudi."
"V Ukrajini vsi govorimo tako ukrajinsko kot rusko, smo od nekdaj dvojezično območje in nikoli nismo imeli težav z uporabo jezika."
"Cilj agresorja je očitno ubiti življenje v Ukrajini"
"Naši možgani ne morejo dojeti, kaj se dogaja v Ukrajini, kako se kaj takšnega lahko sploh dogaja v 21. stoletju," se sprašujeta. "Kaj imajo agresorji v svojih glavah, njihov cilj je očitno ubiti življenje v Ukrajini."
Poudarjata, da je na zadnjih predsedniških volitvah v Ukrajini leta 2019 zdajšnji predsednik Volodimir Zelenski dobil dobrih 70 odstotkov glasov. "On je demokratična izbira, a enako močne podpore ni prejel povsod po državi. V središču države, Harkivu (rus. Harkov), Odesi in na vzhodu je imel največjo podporo, a je v obdobju vojne resnično postal prvi človek prav vseh Ukrajincev."
"Naši možgani ne morejo dojeti, kaj se dogaja v Ukrajini, kako se kaj takšnega lahko sploh dogaja v 21. stoletju."
"Ukrajinci zdaj razmišljamo o koncu vojne"
Ali je vojna vplivala na njuno umetniško izražanje? "Ne razmišljava o svoji umetnosti, razmišljava kot vsi Ukrajinci o obnovi po koncu vojne, o novem življenju. Cena bo zelo visoka, obnova bo zahtevala veliko dela od vseh nas," pravi Valerii.
"Ukrajinci moramo najprej poskrbeti za streho nad glavo, hrano in normalno življenje, potem pa bomo razmišljali o umetnosti. Pred vojno je imel vsak posameznik, vsaka družina svoj načrt, svoje delo, željo po izboljšanju, danes pa moramo razmišljati, kako se bomo obnovili," je dodala Elena.
"Ne razmišljava o svoji umetnosti, razmišljava kot vsi Ukrajinci o obnovi po koncu vojne, o novem življenju."
"Naš cilj je zgraditi še lepšo državo"
Vojna je prekinila skoraj vse stike Ukrajine z Rusijo. "Nekoč nas je zanimala Rusija in kako živijo, zdaj nam to ni pomembno. Naši ruski prijatelji so se oddaljili, ker so morali zapreti usta. V Rusiji je sicer veliko takšnih, ki imajo enako mnenje kot ruska televizija, a naših prijateljev ni med njimi, vendar tega ne smejo povedati na glas."
"Imamo stike z Ukrajinci, tistimi, ki so v Ukrajini, in tistimi, ki so drugod po svetu – in vsi imamo en cilj: ustaviti vojno in zgraditi še lepšo državo, kot je bila pred vojno. Enotni smo, vojna nas je združila bolj kot karkoli do zdaj. Ukrajinci smo miroljubni ljudje, a smo zavedni, poznamo svojo zgodovino in bomo svoje branili do zadnjega. Ljudje so se zavestno javljali v teritorialno obrambo, mladi, stari, ženske, moški. Vsak pomaga po svojih močeh."
"Ukrajinci smo miroljubni ljudje, a smo zavedni, poznamo svojo zgodovino in bomo svoje branili do zadnjega."
"Verjamemo v ukrajinsko zmago"
Konca vojne ne zna nihče napovedati. "Nekateri se že vračajo v okolico Kijiva (rus. Kijeva), od koder se je ruska vojska umaknila po svojem razdejanju, a župan Kijiva (rus. Kijeva) Vitalij Kličko opozarja, da še ni primernih razmer za vrnitev – normalno življenje še ni mogoče, odstraniti je treba mine, napada na mesto še ni mogoče izključiti."
Negotovost in odločnost se prepletata: "Vsak dan prinaša vedno težje občutke, ne vidiva konca, ne veva, kako se bo končalo, a verjameva v ukrajinsko zmago. Ukrajinci verjamemo v svojo zmago."
"Ukrajinci verjamemo v svojo zmago."
"Hvala Sloveniji!"
Oba se strinjata, da sta od prvega trenutka vojne zaznala veliko podporo in skrb vseh v Sloveniji. "Tega ni mogoče izmeriti. Že od začetka sva bila deležna toplega sprejema, Slovenija je nedvomno del Evrope, tudi Ukrajina je, in to je tudi naš cilj, naša mentaliteta je evropska. Hvala Sloveniji, vsakomur od vas za podporo nam in naši Ukrajini."
Preberite še:
15