SiolNET. Novice Svet
3,32

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta – 27. januar

Babin Jar: srhljiva skrivnost kijevskega obrobja

3,32

termometer

Babin Jar
Spominska sinagoga v Babinem Jaru, na enem od najbolj krvavih prizorišč holokavsta, ki so ga več desetletij skrivali pred javnostjo. Foto: Srdjan Cvjetović

Še pred nekaj leti je Babin Jar, nekoč predmestje, danes pa mestni predel ukrajinske prestolnice, povsem prikrival enega od največjih nacističnih pobojev v prvih letih druge svetovne vojne. Svojce žrtev vsaj toliko kot ta poboj mori to, da je sovjetski režim vsa ta desetletja nacistična zlodejanja aktivno prikrival in zanikal.

Celo danes, ko v Babinem Jaru postopoma nastaja spominsko središče, med obiskom ni mogoče takoj dojeti, kaj se je tam dogajalo med letoma 1941 in 1943. Šele leta 1966 so postavili manjše spominsko obeležje, ki ni kos razsežnostim tamkajšnjih grozot. Žrtve enega izmed najbolj krvavih nacističnih zločinov v tem delu sveta še vedno niso dočakale častitljivega spomina na svoj nesmiselni usodni konec.

Kolone smrti

Nacistični okupatorji in njihovi ukrajinski podporniki so v Babinem Jaru pobili med 70 in sto tisoč ljudi, samo na prvi dan največjega poboja, to je 29. septembra 1941, in naslednji dan so z natanko tolikšnim številom strelov umorili 33.771 članov kijevske in ukrajinske judovske skupnosti.

To je bilo zgolj deset dni po tem, ko so nemški vojaki vkorakali v Kijev. Kolone smrti so se nato redno vrstile, preživeli pravijo dvakrat tedensko.

Vhod v spominsko območje Babin Jar na severozahodu ukrajinske prestolnice Vhod v spominsko območje Babin Jar na severozahodu ukrajinske prestolnice Foto: Srdjan Cvjetović

Toda v Babinem Jaru ni izginila le praktično vsa judovska skupnost Kijeva, tarča so bili tudi Romi, vojni ujetniki, zavedni Ukrajinci in pravzaprav vsi, ki so nacistom kakorkoli drugače stali na poti.

Tako so v Babinem Jaru končali tudi številni igralci kijevskega nogometnega kluba Dinamo, ker vztrajno niso pustili nasprotnikom iz vrst nemške vojske, da bi jih premagali na nogometnem igrišču.

Zid objokovanja Zid objokovanja Foto: Srdjan Cvjetović

Nobenih ostankov

Masaker v Babinem Jaru je bil drugačen od veliko bolj znanih koncentracijskih taborišč, kot so Auschwitz-Birkenau, Dachau ali Buchenwald, temu primerna pa je tudi podoba prizorišča. Tam ni barak, visokih dimnikov, tirnic, ki peljejo v ograjen in nekoč močno zastražen prostor.

V Babinem Jaru so nacisti izvajali načelo "en Jud, en strel". Nesrečnike so, praviloma pod pretvezo, da jih bodo preselili, zvabili z vsem njihovim premoženjem, a so v manjšinskih skupnostih, ki so bili najpogostejša tarča, hitro dojeli, da je to pot brez povratka.

V Babinem Jaru so žrtve pobijali s streljanjem, zato za razliko od koncentracijskih taborišč, kot je Auschwitz, v Babinem Jaru ni ostankov zgradb in drugih struktur. V Babinem Jaru so žrtve pobijali s streljanjem, zato za razliko od koncentracijskih taborišč, kot je Auschwitz, v Babinem Jaru ni ostankov zgradb in drugih struktur. Foto: Srdjan Cvjetović

"Brez spominov ni prihodnosti"

Še vedno neoznačena je planota, kjer se je začenjal konec poti in kjer so nedolžne ljudi slekli ter jim vzeli vso njihovo lastnino. Le nekaj minut pozneje je vsak izmed njih padel pod "svojim" strelom. Pobijali so tako tiste, ki so le pred nekaj dnevi prvič zagledali svet, kot tudi tiste, ki so mirno čakali zadnje minute svojega življenja.

Toda niso bili nacisti in njihovi ukrajinski somišljeniki edini, ki so prikrivali ta poboj. Tudi Sovjetska zveza, katere del je bila Ukrajina še skoraj pol stoletja po drugi svetovni vojni, je o tem molčala in celo preganjala tiste, ki so poskušali obuditi spomin, je dejal Boris Zabarko, eden od redkih preživelih, ki je imel v času najbolj črne epizode Babinega Jara komaj šest let. Tam je izgubil očeta in brata, a ostaja odločen, ker, kot pravi, brez spominov ni prihodnosti.

Večini žrtev so na tem mestu odvzeli njihovo lastnino. Večini žrtev so na tem mestu odvzeli njihovo lastnino. Foto: Srdjan Cvjetović

"Mi nismo tisti, ki nekaj iščemo, mi smo tisti, ki smo se uprli"

Svoje spomine in misli je danes 87-letni Zabarko, ki je dejaven tudi kot predsednik združenja nekdanjih judovskih ujetnikov geta in nacističnih taborišč, zbral v dveh knjigah. Opozoril je na nenaklonjenost družbe do preživelih po nacističnih grozotah: "Mi nismo tisti, ki iščemo nekaj od države, mi smo tisti, ki smo se uprli Hitlerjevim grozotam."

Ponosno je izpostavil, da so med preživelimi trije prejemniki Nobelove nagrade, ministri, poslanci, predsedniki parlamentov, znanstveniki, pisci – a le tam, kjer antisemitizem ni tako močen, kot je bil v nekdanji Sovjetski zvezi.

Že v prvih dneh pobojev so nacisti vzeli življenje skoraj 34 tisoč Judom. Že v prvih dneh pobojev so nacisti vzeli življenje skoraj 34 tisoč Judom. Foto: Srdjan Cvjetović "Vsako leto pa nas je v našem združenju manj – leta 1980 nas je bilo več kot osem tisoč, danes samo še 2.500."

Pomniki so začeli nastajati šele pred kratkim

Na kraju, ki skriva kosti desettisočih mrtvih, je danes še vedo strelišče, ki ima še vedno uporabno dovoljenje, v času Sovjetske zveze je na tem kraju zrasel celo veliki televizijski stolp.

A je pred nekaj leti "spodletelo" tudi ukrajinski državi. Babin Jar, ki je bil pred osmimi desetletji zunaj mesta, danes pa je njegov neločljiv del, je zanimiv za gradbenike, pred nekaj leti so celo uspeli zgraditi veliko stanovanjsko stolpnico, katere tloris že zajeda območje vojnih strahot in poboja.

Drevo življenja kot osrednji simbol na kraju avdiovizualne predstavitve v Babinem Jaru Drevo življenja kot osrednji simbol na kraju avdiovizualne predstavitve v Babinem Jaru Foto: Srdjan Cvjetović

Tam ni več večjega športnega središča, ki je nesramno preglasilo žrtve tega nerazumljivega početja nacistov. Svoje spoštovanje je judovska skupnost izrazila tudi z lično spominsko in simbolno sinagogo v Babinem Jaru.

Zatiskanje oči omogoča grozote

Babin Jar je nedvomno ena od najbolj črnih pik holokavsta med drugo svetovno vojno, a spomin nanj ni izginil, čeprav sta se dva na videz zelo različna režima prizadevala, da bi.

Simboli spominske sinagoge v Babinem Jaru Simboli spominske sinagoge v Babinem Jaru Foto: Srdjan Cvjetović

Toda spomin na te neljube in krute dogodke je najmočnejše orodje, s katerim bi se lahko borili proti vsem oblikam sovraštva. Ravno zatiskanje oči je tisto, kar takšnim in podobnih strahotam omogoča prosto pot, je prepričan dolgoletni glavni ukrajinski rabin Moše Azman.

Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta 27. januarja pripravlja nevladna organizacija Evropsko judovsko združenje (European Jewish Association – EJA) slovesnost, ta je bila letos v Babinem Jaru. Poleg predstavnikov judovske skupnosti Ukrajine in drugih držav so s prižigom sveče svoje spoštovanje izrazili tudi poslanci več državnih parlamentov, tudi Evropskega, zgodovinarji, znanstveniki in predstavniki pomembnejših medijev iz več evropskih držav.

Med žrtvami Babinega Jara je tudi veliko Romov, na kar spominja ta spomenik. Med žrtvami Babinega Jara je tudi veliko Romov, na kar spominja ta spomenik. Foto: Srdjan Cvjetović

Nastaja sodobno in strokovno spominsko središče

Na tem nekoč načrtno zanikanem zgodovinsko pomembnem predelu nastaja prvi sodobni muzej holokavsta v tem delu Evrope. Danes še ni kaj videti, a načrti so ambiciozni – središče bo poleg muzeja zajemalo še raziskovalne ustanove, knjižnico in arhiv ter virtualno večpredstavno platformo.

Namen tega dela in središča kot celote je ohraniti spomin na tragedijo v Babinem Jaru ter zagotoviti pogoje za preučevanje in krepitev zavesti, pravijo snovalci. Muzej kot osrčje tega središča lahko pričakujemo čez štiri do pet let, napovedujejo njegovi snovalci.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin