Na svetu manj lakote, a mnogi še vedno stradajo

Šestindvajset držav, večinoma v Podsaharski Afriki in južni Aziji, pa se še vedno sooča z resnim pomanjkanjem hrane, ki bi ga lahko označili za alarmantno. Število oseb, ki trpijo zaradi lakote, se je po letu 1990 zmanjšalo za 26 odstotkov Poročilo o indeksu lakote v svetu (Global Hunger Index), ki ga je v torek objavil inštitut IFPR s sedežem v Washingtonu kaže, da se je število oseb, ki trpijo zaradi lakote, po letu 1990 zmanjšalo za 26 odstotkov, padec pa gre pripisati predvsem zmanjšanju podhranjenosti otrok. IFPRI je indeks, ki kaže stanje lakote v določeni državi, izračunal na podlagi podatkov, zbranih med letoma 2004 in 2009, pri tem pa upošteval tri kriterije - stopnjo podhranjenosti, stopnjo podhranjenosti otrok in stopnjo smrtnosti otrok. Države je nato glede ogroženosti razvrstil v pet kategorij - "nizka", "zmerna", "težka", "alarmantna" in "zelo alarmantna". Lakota najbolj ogroža Čad, Burundi, Eritrejo in DR Kongo Med 26 državami, ki jih lakota najbolj ogroža, razmere v njih pa so označene kot "zelo alarmantne", poročilo navaja Čad, Burundi, Eritrejo in DR Kongo. Poročilo je sicer zajelo 122 držav, med temi pa se največ držav, kjer so razmere označene kot "alarmantne", nahaja v Podsaharski Afriki in južni Aziji.

Ponekod se je lakota med letoma 1990 in 2011 celo povečala V šestih državah - DR Kongu, Burundiju, Severni Koreji, na Komorih, v Svaziju in Slonokoščeni obali - se je lakota med letoma 1990 in 2011 celo povečala. Poročilo ob tem izpostavlja primer DR Konga, kjer je povečanje stopnje lakote mogoče pripisati spopadom in politični nestabilnosti.

Avtorji poročila še opozarjajo, da najrevnejše in najbolj ranljivo prebivalstvo najbolj občuti visoke in spremenljive cene hrane. Kot glavni razlog za te pa navajajo povečane potrebe po biogorivu, ekstremne vremenske razmere in podnebne spremembe, pa tudi finančne špekulacije pri trgovanju na blagovnih borzah. Pri tem so politike in pristojne pozvali, naj z reguliranjem trgov omejijo nihanje cen in zmanjšajo proizvodnjo biogoriv, pri kateri se velike kmetijske površine uporabljajo za pridelavo energetskih rastlin namesto za pridelavo hrano.