Na Hrvaškem se nadaljuje stavka v šolah in na fakultetah

Ko se je v petek začela stavka zaposlenih v šolstvu in izobraževanju, si nihče ni upal napovedati, koliko časa bo trajala. Očitno dlje, kot so sprva pričakovali, saj je sindikate, kot pravijo, opogumila množičnost udeležbe, dogovora s pristojnim ministrom in ministrstvom Vedranom Mornarjem pa niso uspeli doseči niti na zadnjem krogu pogajanj včeraj popoldne. Nove upe polagajo v novo srečanje, predvideno za danes ob 15.30. Stavka za zdaj brez premikov ob veliki zmedi v šolah Stavkajoči zahtevajo štiriodstotno povečanje plače za vse zaposlene v šolstvu, kar utemeljujejo s tem, da kljub pomenu njihove dejavnosti ostaja ta še vedno podplačana v primerjavi z drugimi zaposlenimi v javnem sektorju. Ne morejo sprejeti, da se vsi varčevalni ukrepi in vse težave državnega proračuna vedno najprej in najbolj lomijo prav na njihovih plečih. Sindikati zagovarjajo, da je kupna moč rednega profesorja na neki od hrvaških fakultet padla za petino, podobno pa se godi tudi drugim zaposlenim v šolstvu in izobraževanju. Kot je ena mlada profesorica hrvaščine in angleščine zapisala v svojem odprtem pismu, naslovljenem na hrvaške medije, povprečno hrvaško učiteljsko plačo natakarica v Avstriji zasluži že po enem tednu dela v dopoldanski izmeni.

A minister Mornar je neomajen: tega denarja preprosto ni. Moramo poiskati neke trajnejše in bolj vzdržne rešitve, ki bi bile sprejemljive za vse, sporoča sindikatom in stavkajočim. Poleg tega dodaja, da si vlada v odhodu, na Hrvaškem bodo namreč novembra parlamentarne volitve, ne more privoščiti prevzemanja takšnih finančnih obveznosti.

V šolah pa zmeda: medtem ko sindikati sporočajo, naj dijaki ostanejo doma, jim ministrstvo odgovarja, da nihče nima pravice otrokom in mladostnikom kratiti njihove pravice do izobraževanja. Po enih tolmačenjih bodo odsotni kaznovani z neupravičenimi urami, po drugih pa ko pridejo v šolo, se lahko zgodi, da bo ura stavkajočega učitelja odpadla, medtem ko tisti, ki stavke ne podpirajo, izvajajo pouk kot običajno. Le v nekaterih šolah je pouk popolnoma odpadel, sindikati pa poročajo o izjemno dobrem odzivu in napovedujejo, da se bo, če dogovora z vlado ne bo, stavka lahko nadaljevala še zelo dolgo. Razdeljeni so tudi starši in javnost Razdeljeni niso zgolj zaposleni v izobraževanju, temveč tudi starši in širša javnost. Podporniki stavke soglašajo s stavkajočimi in ne razumejo, zakaj zaposleni v šolstvu niso prejeli takih povečanj plače, kot so si jih z avgusta sklenjeno kolektivno pogodbo priborili zaposleni v zdravstvu. Sindikati šolstva in izobraževanja ob tem poudarjajo, da temeljna vloga šole ni varstvo otrok, a kljub temu šole poskrbijo za vse najmlajše dijake, ki kljub zmedi v hrvaških šolah te dni pridejo v svoje šole.

Nasprotniki stavke pa opozarjajo, da predvolilno obdobje nikakor ni pravi trenutek za stavko in da v nobenem primeru ne smejo biti dijaki tisti, ki bodo zaradi neurejenih razmer v šolstvu – ne samo zaradi stavke in ob njej – največ izgubljali. Tako stavkajoče kot tudi vlado je tudi otroška pravobranilka posvarila, da morajo biti interesi mladostnikov na prvem mestu in da niti en otrok ne sme trpeti posledic spopada med njima. Prepričani so, da si obubožana država Hrvaška, ki že tako ali tako namenja levji delež svojih sredstev za javne uslužbence, ne more privoščiti tega povečanja in da zaposleni v šolstvu ne razumejo dovolj razsežnosti gospodarskih težav, ki javne uslužbence pestijo veliko manj kot zaposlene v realnem sektorju.

Kot primer navajajo Češko, kjer so povprečne učiteljske plače nižje kot na Hrvaškem, čeprav po mnogo gospodarskih kazalnikih Češka prehiteva Hrvaško, in Poljsko, ki krize skoraj ni začutila in je imela vsa ta leta spodobno gospodarsko rast.

Nezadovoljstva je več kot zgolj pri nekaj odstotkih Boj za štiri odstotke je pravzaprav zgolj vrh ledene gore splošnega nezadovoljstva nad hrvaških sistemom izobraževanja in znanosti, ki je kronično zanemarjen, ne sledi vedno zahtevam sodobnega časa, v učnih programih daje preveč poudarka podatkom, a premalo ustvarjalnemu razmišljanju in reševanju težav, zaposleni pa se morajo preveč ukvarjati tudi z odvečno birokracijo.

Eden od kazalcev, da izobraževalni sistem ne ustvarja kadrov, ki jih trg delovne sile potrebuje, je tudi ta, da na Hrvaškem več kot 40 odstotkov mladih do 25 let, med njimi so tudi tisti z univerzitetno diplomo, ne najde zaposlitve – v Evropski uniji, katere povprečje je 22 odstotkov, imajo višji delež mladih odraslih brez službe kot na Hrvaškem le še v Grčiji in Španiji. Skrb vzbujajo tudi podatki o podpovprečni uspešnosti hrvaških petnajstletnikov na mednarodnih standardnih preizkusih znanja iz temeljnih pismenosti PISA (branje, matematika), a bi bilo nepošteno vso breme nezadostne učinkovitosti hrvaškega izobraževalnega sistema preleviti zgolj na učitelje. Težave so očitno veliko globlje kot tistih nekaj odstotkov zahtevanega povišanja plač.